S tržaškega naslova

Simpozij S tržaškega naslova je posvečen do nedavnega najstarejšemu živečemu slovenskemu tržaškemu pisatelju Borisu Pahorju (1913–2022) pa tudi njegovemu duhovnemu sopotniku, prijatelju, pesniku in politiku Edvardu Kocbeku (1904–1981), čigar štiridesete obletnice smrti smo se spominjali lani.

Organizira ga Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU v sodelovanju s Slovensko matico, pri kateri je Boris Pahor objavil devet knjig (med njimi leta 1984 z naslovom Peščena ura tudi pisma, ki mu jih je pisal Kocbek), ter Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, ki je skrbnica zajetne literarne zapuščine Borisa Pahorja. Njeno pridobivanje je potekalo zadnjih petnajst let; lani jeseni je Boris Pahor Nuku izročil še zadnji del rokopisno-tipkopisnega, dokumentacijskega in korespondenčnega gradiva.

Znanstveno srečanje, ki poteka pod častnim pokroviteljstvom predsednika RS Boruta Pahorja, se vpenja v okvire raziskovalnega projekta Književna republika Borisa Pahorja, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in poteka v partnerskem sodelovanju z rokopisno zbirko Narodne in univerzitetne knjižnice. Udeležence simpozija bodo nagovorili vodja predsednikovega kabineta Alja Brglez, direktor ZRC SAZU Oto Luthar, predstojnik Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU Gregor Pobežin, ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani Viljem Leban, predsednik Slovenske matice Aleš Gabrič ter prvi pobudnik zbiranja pisateljeve zapuščine Jožef Školč.

Na simpoziju bo s spominskim prispevkom prvi spregovoril sin pisatelja Borisa Pahorja, Adrijan Pahor, nato bodo sodelujoči o tržaškem pisatelju razpravljali v petih tematskih sklopih, ki bodo skušali predstaviti Pahorja kot pisatelja pričevalca 20. stoletja, kot angažiranega literarnega intelektualca pa tudi kot upornega človeka za pretekle in bodoče generacije. Poseben tematski sklop bo namenjen obravnavi odnosov, prijateljstva, oddaljenosti in bližine svetov Borisa Pahorja in Edvarda Kocbeka.

Praznovanje 102. rojstnega dne pisatelja Borisa Pahorja in izid njegove knjige Rdeči trikotniki v Kopru, 25. avgusta 2015. FOTO: Mavric Pivk/Delo

Francija, Nemčija, Ljubljana

Simpozij ima velik simbolni naboj, saj se z njim Boris Pahor na poseben način vrača v Ljubljano, kamor je prišel po ovinkih, in sicer po preboju v Franciji in nato v Nemčiji. Mislimo na uspeh, ki ga je prinesel francoski prevod njegovega romana Nekropola (1967), v katerem je kirurško natančno popisal grozljivo izkušnjo nemških taborišč in spodbudil prevode knjige v druge jezike. To je bilo obenem priznanje od Evrope, ki ga Slovenija v začetku devetdesetih let, na pragu 21. stoletja, preprosto ni mogla spregledati. Leta 1992 so Borisu Pahorju podelili najvišje državno odlikovanje na področju kulture, veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Ob 107. rojstnem dnevu leta 2020 je Boris Pahor v ekskluzivnem intervjuju za Delo kot že ničkolikokrat poprej poudaril svojo etično odgovornost in obvezo do svoje skupnosti ter razločno dodal, da to ni nikakršen nacionalizem, marveč je izraz ljubezni »do rodnega jezika, domovine, tradicije, klasike, [lastnega] teritorija«. Izraz te ljubezni ter poklon glavnemu apologetu in tribunu ideje narodne zavednosti želi biti tudi simpozij.

Na simpoziju bo širši javnosti prvič nadrobneje predstavljen znanstvenoraziskovalni projekt o Borisu Pahorju, ki si je zadal zelo ambiciozno nalogo, preučiti vprašanje konstrukcije avtobiografskega jaza ob upoštevanju celotnega opusa tržaškega pisatelja. Opus enakovredno vključuje celotno Pahorjevo zapuščino, v kateri daleč najfascinantnejši vsebinski sklop predstavlja pisemska korespondenca, v kateri je po skromni preliminarni oceni iz pripravljalne študije več kot 5000 pisem.

Pisatelj je od sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja pa praktično do smrti shranjeval vsa pisma, razglednice in dopise, ki so jih nanj naslavljali mnogoštevilni dopisniki. Med njimi so domači in tuji književniki (npr. C. Magris, I. Rakuša, F. Tomizza, D. Jančar, M. Košuta) in drugi umetniki, javni intelektualci (S. Hribar, J. M. Domenach idr.), novinarji, publicisti in kulturni delavci (W. Mayr, V. Ošlak, A. Puhar, T. Pavšič), zgodovinarji in literarni zgodovinarji (L. Legiša, J. Pogačnik, F. Pibernik, B. Paternu, M. Kmecl idr.), filozofi, teologi, psihologi (I. Urbančič, A. Trstenjak, P. Kovačič Peršin idr.), literarni in kulturni kritiki (B. Štih, J. Milič idr.), uredniki, predstavniki domačih in tujih založb ter medijev (npr. Harcourt Brace, Siedler, Phebus, Klett-Cotta, Gallimard) in mnogoštevilni bralci. Ti kažejo na dinamično recepcijo Pahorjevih del in v časovno-prostorski optiki dajejo nadrobnejšo sliko o ustroju njegove osebnosti in javne podobe.

Pisateljeva dialoška odprtost

Bogata pisemska korespondenca, ki se razteza prek celotne druge polovice 20. stoletja in povezuje zamejstvo z matico ter avdienco po Evropi, v obeh Amerikah, Kanadi in Avstraliji, je zato sijajen dokument pisateljeve dialoške odprtosti v personalne in institucionalne mreže, a tudi primer udejanjanja dialoga med kulturami in večkulturnosti. Ker se raziskovalci pri projektu zavedajo pomembnosti sprotne aktualizacije nacionalno relevantnega gradiva, kar Pahorjeva zapuščina nedvomno je, je eden od pomembnih ciljev v sinergičnem sodelovanju z rokopisno zbirko Nuka tudi urediti pisateljevo rokopisno dediščino ter jo v doglednem času napraviti dostopno zainteresirani strokovni javnosti.

S tem pa pravzaprav uresničiti obljubo pisatelju, ki ga je bilo tako strah, da potem, ko njega več ne bo, ne bo nikogar, ki bi ga zanimalo vse to, o čemer je pisal v preteku let in desetletij. Najsi gre za travmatično doživetje sedemletnega dečka, ki je bil priča fašističnemu požigu Narodnega doma, izkušnjo fašističnega režima in raznarodovanja na Primorskem (Grmada v pristanu), izkušnjo taborišč ali življenje v povojnem Trstu in Sloveniji od šestdesetih let 20. stoletja, kar so tudi glavna torišča Pahorjevega pričevanjskega in umetniškega pisanja.