V nadaljevanju preberite:

Srečava se po skoraj letu dni. Nasmejana čaka pred hišo. Enako kot prvič, le da je bilo takrat pri Borisu Pahorju doma, na Kontovelski rebri, ki se dviguje nad Barkovljami in od koder se pogled odpira na modrino Tržaškega zaliva. Bilo je ob praznovanju pisateljevega 108. rojstnega dne. Zdaj stoji pred svojo hišo v Prezidu, ki je po Babnem Polju prva vas tik za hrvaško mejo. Vse je obdano z zelenjem. Ljubše bi ji bilo, prizna, če bi se spet srečali ob Pahorjevem rojstnem dnevu na Kontovelu. Med pogovorom ji uide marsikatera solza. Čeprav je očitno, da je močna ženska, ki je v življenju že marsikaj prestala, ne skriva, da je zelo čustvena in da žaluje za človekom, okrog katerega se je zadnja leta vrtelo njeno življenje.

Za Vero Radić se je zaprlo pomembno življenjsko poglavje. Po rodu je Srbkinja iz Bosne, pozneje se je preselila v Prezid, k možu, ki je že dolgo pokojni. Hči je začela študirati v Ljubljani, sama pa se je zapos­lila kot pomočnica v Trstu, pri Borisu Pahorju. V zadnjih petih letih je od blizu spoznala svet slovenskega pisatelja in akademika, svetovljana, prejemnika najvišjih državnih odlikovanj Slovenije in Italije, predvsem pa borca za popravo krivic in velikega domoljuba, ki je dočakal izjemno visoko starost. A zanjo je bil samo Boris Pahor, za katerega je predano skrbela dan in noč.