Preplet magičnega realizma in afrofuturizma

»Zame je bilo pisanje romanesknega prvenca velik izziv, ne nazadnje gre tudi v formalni strukturi za eksperimentalni način podajanja zgodbe. Poleg tega sem se venomer spopadala z dvomi, ali je moje pisanje dovolj dobro. No, glede na odziv kritike­ in bralcev je očitno bilo,« je ob izidu knjige Adina soba dejala ­pisateljica Sharon Dodua Otoo.

Gre za britansko pisateljico ganskih korenin, ki živi v Nemčiji, kar se zdi zanimiva kombinacija, še zlasti, ker v zadnjem času tudi piše v nemščini. Ob prvem obisku Nemčije je začutila posebno afiniteto do nemškega jezika, prav tako ji odgovarja družbena atmosfera v Nemčiji. »Ne morem reči, da se tukaj počutim povsem sprejeto, se mi pa zdi, da je v Berlinu precej manj sprenevedanja pri komunikaciji kot v Veliki Britaniji. Imam britanski potni list, London je bil dolgo moj dom, ampak še vedno nimam občutka, da res pripadam tistemu prostoru,« je dejala v enem od intervjujev.

Tudi v Nemčiji se posveča aktivizmu, predvsem v okviru iniciative temnopoltih (Initiative Schwar­ze Menschen in Deutschland). V nemškem kulturnem prostoru se je že lepo uveljavila, njene novele so bile sprejete z naklonjenostjo kritike, leta 2016 je za tekst Gospod Gröttrup sede (Herr Gröttrup setzte sich hin) prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann. V svojem pisanju, ki poleg knjig obsega tudi novinarske članke in publicistiko, v katerih kritično razčlenjuje vprašanja feminizma ter etnične in kulturne raznolikosti, se prepletata magični realizem in tako imenovani afrofuturizem. Ter ne nazadnje humor in ironija, pri katerih se zgleduje tudi po Bertoltu Brechtu in Maxu Frischu.

Sharon Dodua Otoo Adina soba prevod Sara Virk Beletrina, 2025

To velja tudi za knjigo Adina soba, ki je njeno prvo delo, napisano v nemškem jeziku. Gre za izvirni kalejdoskopski roman, v katerem se prepletajo zgodbene niti štirih žensk z imenom Ada v različnih zgodovinskih in kulturnih okoljih: mlade ganske domorodke leta 1459, žalujoče mame že drugega umrlega novorojenčka, ki se sooči s prihodom portugalskih kolonizatorjev, angleške matematičarke Ade Lovelace (ki temelji na dejanski zgodovinski osebnosti, hčeri lorda Byrona in predhodnici računalniškega programiranja) ter njenega razmerja s Charlesom Dickensom leta 1848, v prostitucijo prisiljene mlade ženske, ki se bori za preživetje v nemškem koncentracijskem taborišču leta 1945, in naposled mlade temnopolte Londončanke, ki se leta 2019 – samska in v pričakovanju otroka – preseli v Berlin.

Vzporedno z njihovimi zgodbami glasove prvoosebnih pripovedovalcev občasno prevzemajo predmeti oziroma prostori; afriška metla, angleška kljuka na vratih, soba koncentracijskega taborišča – Adina soba, v kateri mora opravljati svoje »dolžnosti« –, ter potni list mlade Britanke. »Težko razložim svojo odločitev o nenavadnih pripovedovalcih, gre za bitja, ki se venomer vračajo iz onostranstva na Zemljo v različnih oblikah, recimo kot jajce, ki noče biti trdo kuhano, ali kot britanski potni list,« je dejala.

Znotraj prostranega okvirja več kot polovice tisočletja, v katerem časovni tokovi ne tečejo linearno, temveč prej v koncentričnih krogih, ki se v določenih trenutkih tudi stikajo, avtorica izpiše veličastno zgodbo o izzivih, s katerimi se v različnih okoljih srečujejo ženske in temnopolte osebe, zlasti temnopolte ženske, ter o njihovem hrabrem soočanju z izzivi, pa tudi o naravi človeškega dojemanja in delovanja nasploh … Zgodba, povezana z biserno zapestnico – ime Ada pomeni 'dragoceno' oziroma 'plemenito' –, ki se začne s smrtjo in konča s prihodom novega življenja.