Želje po globljem razumevanju

Pisateljica, scenaristka in filmska ustvarjalka Dora Šustić (1992) sodi med vidnejša peresa mlajše generacije hrvaških avtorjev. Literarno javnost je opozorila nase leta 2022 z odlično sprejetim prvencem Psi.

Literatura mora delovati kot katalizator dialoga

Na Reki rojena ustvarjalka je diplomirala iz politologije na Univerzi v Ljubljani in magistrirala iz scenaristike na praški akademiji Famu. Kot scenaristka se je podpisala pod domačo filmsko uspešnico Igrišča ne damo!, bila je tudi v ekipi za oskarja nominiranega kratkega filma Mož, ki ni mogel molčati. Zdaj jo bomo spoznali še kot avtorico, saj bo pri Beletrini izšel prevod njenega prvenca Psi, ki je prejel nagrado Draga Gervaisa za najboljši rokopis in si prislužil vrsto nominacij. Sama pravi, da je film njen poklic, literatura pa njena poklicanost in prva ljubezen. »Motivacija za pisanje knjige izhaja iz želje po razumevanju izkušenj in občutkov, v katerih sem se znašla in ki so se mi zdeli univerzalni in vredni raziskovanja: prva ljubezen, prva velika strast, prvo veliko ljubezensko razočaranje. Zdi se mi, da so to formativne izkušnje zgodnjih dvajsetih, o katerih sem si želela brati, ki sem jih vztrajno iskala v literaturi. Nagon po pisanju vedno izhaja, vsaj v mojem primeru, iz želje po boljšem in globljem razumevanju izkušnje, lastne ali tuje, vseeno.«

V knjigi Psi spremljamo pot junakinje, ki zapusti dom in se odpravi študirat filmsko režijo v Prago. V tem času se zaplete s turškim fotografom, ki žaluje za pokojno ženo iz Andaluzije. »Knjigo sem pisala dolgo, a v krajših presledkih. Od prvih zapisov do izida knjige je minilo približno pet let. Zaradi drugih obveznosti, študij, diplomska naloga, diplomski filmi, sem med pisanjem delala daljše pavze. Ti premori se mi zdijo enako pomembni kot obdobja pisanja. Sam proces pisanja je bil razburljiv, brez načrta; en del knjige je nastal med literarno rezidenco v Andaluziji leta 2019, druga pripovedna linija, praška, je bila pisana z distance, v zadnjih fazah. Ko pišem, ne načrtujem toliko zapleta kot strukturo; poskušam ohranjati zgodbo in strukturo v nenehni simbiozi, korespondenci, tako da ko odkrijem kaj novega v zapletu ali likih, strukturo prilagodim.«

Prepoznavne konture

Izid knjige je vplival na notranji mir avtorice, ki je zadovoljna, da je končno nekaj dokončala, kar lahko zdaj živi samostojno in brez nje. »To gotovo vpliva na samozavest, pa tudi na željo več pisati, več delati. Šele po izidu knjige sem dobila pravi pisateljski zagon in spoznala, da si želim samo pisati, naj bo to pisanje za film ali pisanje romana. Knjiga je okrepila to življenjsko željo, ji dala obliko, prepoznavne konture.«

Literarni kritiki so roman Psi prepoznali kot generacijski, »ki se ne more znebiti grenkega priokusa razpetosti med materialnim obiljem in duhovno praznino, emancipacijo in seksualno svobodo, do soočenja z duševnimi in telesnimi omejitvami«. Dora Šustić sicer ni mislila, da piše generacijski roman, po njenem to prej opazijo bralci, ali pa se s tovrstno kategorizacijo knjiga lažje trži. »Po mojem je vsak roman generacijski, ker vsak lik, vsak človek pripada generaciji in zgodovinskemu trenutku – ne živimo v vakuumu, nismo imuni za vplive politike in duha časa, nismo posamezniki. Morda specifični generacijski trenutki v Psih so prekarnost in mobilnost, erazmovska mentaliteta, ki je generacija naših staršev ni imela. Čeprav, če dobro pomislim, je imela mobilnost znotraj iste države. V našem času so jugoslovanske prestolnice zamenjala mesta, kot so Berlin, Praga, Dunaj in tako dalje. Prav tako se mi zdi, da se največji razkol dogaja pri spolnih vlogah, po feministični poti – smo generacija, ki se sprašuje o materinstvu, imeti ali ne imeti otroke, ki vedno bolj zavrača spolno binarnost, kritizira patriarhalno zapuščino. Pri spolnosti in družini smo bolj fleksibilni, čeprav se ta fleksibilnost žal spoprijema z nevarno rigidno desnico, ki je vse bolj prisotna tudi med mlajšimi generacijami.«

Dora Šustić Psi prevedla Maja Kovač Beletrina, 2025