Kaj ostane, ko izginejo države?

Delo pisateljice, esejistke, dramatičarke in pesnice Yoko Tawada (1960, Tokio), umeščene tako v japonski kot tudi nemški knjižni prostor, ni le sinonim za literarno mojstrskost, temveč tudi za razpiranje vprašanj jezika, identitete, prijateljstva, domovine, migracij, meja in njihovega nenehnega prehajanja, prestopanja. Kajti »jeziki ljudi osrečujejo in jim omogočajo pogled v onstranstvo«, zapiše v igrivo in inovativno distopičnem romanu Razkropljeni po zemlji.

Literatura mora delovati kot katalizator dialoga

Roman, izvirno pisan v japonščini (avtorica pogosto piše tudi v nemščini, včasih izmenično, sočasno) in umeščen v bližnjo prihodnost, v kateri podnebni zlom povzroči izginotje številnih držav, pred nas privede Hiruko, nekdanjo državljanko Japonske, danes znane kot dežela sušija, ki kot »novodobna migrantka« biva na Danskem in službuje kot učiteljica, kjer otroke priseljencev poučuje pansko, panskandinavščino, ki si jo je izmislila sama, ob tem pa mrzlično išče nekoga, ki še govori njen materni jezik.

»Novodobni migranti smo bolj nomadi. Res ni več držav, ki nas nočejo. Ampak tudi takih ni, v katerih bi se lahko stalno naselili. Samo tri države sem spoznala. Njihove jezike sem se samo kratek čas učila, hitro jih zamešam. Toliko prostora v možganih ni. Pa sem sama jezik ustvarila. Umeten jezik, ki ga večina Skandinavcev razume,« beremo.

Knjiga, ki jo je danes v Berlinu živeča avtorica kot prvi del trilogije začela pisati po letu 2011, ko je Japonsko prizadel katastrofalen potres s cunamijem in jedrsko nesrečo, je epizodična in polifona pripoved, stkana iz gledišč številnih likov, s katerimi se v svojem iskanju spoprijatelji Hiruko; ti ljubitelji in varuhi jezika kmalu oblikujejo »mednarodno raziskovalno ekipo« in se podajo na potovanje po Evropi, na katerem v vrsti presenetljivo lahkotnih in očarljivih prizorov med drugim naletijo na mrtvega kita, ultranacionalista, robote, ki otrokom pripovedujejo laži, ki jih starši ne zmorejo izreči, ter moža, ki že desetletja ni spregovoril.

'Svet se nenehno vrti okoli jezikov,' zapišete v esejistični zbirki Eksofonija ali poti iz materinščine, ki je lani izšla v slovenskem prevodu pri založbi LUD Literatura. Kako je vaša izkušnja bivanja v dveh jezikih, v tem svojevrstnem medprostoru, vplivala na vaš pristop k literaturi?

Ko sem bivala v enem jeziku, se mi je pokrajina zdela dvodimenzionalna. V njej so bile reči, ki sem jih lahko zaznavala s telesom – predmeti, ljudje, živali, pa tudi razpoloženja in občutki, toda vse je bilo vpeto v jezikovno pokrajino, iz katere ni bilo mogoče izstopiti. Z drugim jezikom sem spoznala, da je tudi zemlja pod mojimi nogami ustvarjena iz jezika in je zatorej kulturno pogojena ter politično zmanipulirana. Ne zaupajte zemlji in prsti! S pomočjo drugega jezika sem se naučila hoditi po zraku.

V omenjeni zbirki esejev skujete pojem eksofona literatura, literatura, ki tako ali drugače izstopa iz materinščine. Sami bivate v japonščini in nemščini, ob tem pa je japonski jezik zgodovinsko močno vezan na kitajskega.

V slovničnem smislu japonščina nima kaj dosti opraviti s kitajščino, ker pa so na Japonskem kitajske pismenke uporabljali že približno od 5. stoletja, so vplivi številni. Današnja japonščina ima več zgodovinskih plasti, ki skupaj tvorijo sistem. Ne moremo več natančno vedeti, kako je jezik zvenel v kameni dobi, vendar kot pesnica v jeziku še danes čutim starodavno plast. Včasih čarobno moč jezika odkrijem v onomatopejskih izrazih. Zapisani so fonetično. Potem so tu še bolj abstraktni izrazi, zapisani s kitajskimi ideogrami. Videti so kot risbe, včasih celo naivne, vendar gre za premisleke na meta ravni. Brez teh bi Japonska težko prevajala evropske izraze. V svojih literarnih besedilih se zavestno ukvarjam z mnogimi obrazi, skritimi v enem jeziku.

Je mogoče, če abstrahiramo, pisati brez ali vsaj prek meja?

Včasih napišem japonski stavek in zazdi se mi tako šibek, dvodimenzionalen in samonanašalen. Ko pa ga poskušam prevesti v nemščino, vem, kako ga moram spremeniti, da bo lahko prestopil mejo. Da bi stavek prestopil mejo, mora imeti veliko moči, biti odprt, večpomenski in vpet v svet. Ne zanima me brezmejnost. Pomembno se mi zdi, da zavestno zaznavam meje in se nenehno opominjam, da jih sestavljajo tudi naše ideje, jeziki.

Razmerje med jezikom in identiteto ter narodnostjo in identiteto je v središču romana Razkropljeni po zemlji. Kakšen je vaš pogled na narodnost in nacionalne literarne kanone? Ne nazadnje ste študirali tudi rusko literaturo.

O teh vprašanjih nimam fiksnega stališča. To, kakšne narodnosti smo ali kateri jezik govorimo, je v 90 odstotkih stvar usode. Identiteta je kalejdoskop tisočerih barv. Ne morete je določiti. Lahko je čudovita, lahko je tragična. Nočem soditi o tem. To je razlog, da pišem literaturo.

FOTO: promocijsko gradivo

Omenjene teme so v knjigi zvezane s kontekstom podnebne katastrofe in z njo povezane begunske krize, a problematiko razpirate z lahkotnostjo, celo humorjem in vedrino.

Ljudje od nekdaj govorijo o vremenu. V kmetijski družbi je bilo vreme zelo pomembno, saj je vplivalo na pridelek, v sodobnem času pa ljudje govorijo o vremenu, da bi izrazili razpoloženja in občutke. Danes vreme zaradi podnebnih sprememb kaže negotovo prihodnost. Vendar nisem radikalna aktivistka, temveč opazovalka in jezikovna umetnica. Kajti literatura lahko morda ponudi drugačno rešitev kot politično gibanje.

»Migranta lahko kadarkoli aretirajo za prazen nič,« beremo v romanu.

Ko gre begunsko vprašanje, smo danes vsi na preizkušnji, ali so naši standardi sprejemanja pomembnih odločitev res pravični in ali resnično stremimo k boljšemu jutri.

V vaši prozi se zrcalijo tudi vaše pesniško delo ter vplivi pesnikov, kot je Paul Celan. Kako poezija danes vpliva na vaš odnos do pisanja?

Ja, pišem tudi poezijo, četudi je prevajana v manjši meri – moje pesniške zbirke so izšle v bolgarščini, norveščini in portugalščini –, in zame je zelo pomembno, da se k njej vselej znova vračam. Zame je lirska oblika globok izvir literarnega pisanja, medtem ko je proza reka. Po široki reki lahko pluje velika ladja s številnimi potniki. Da bi obiskali izvir, se morate na pot odpraviti sami. Sam si – in soočen z vprašanjem, ali je pisanje sploh mogoče.