Plečnik je imel ženske res rad

Dr. Peter Krečič ima za seboj desetletja preučevanja slovenske umetnosti in arhitekture, prav posebej pa se je posvečal Jožetu Plečniku. Obsežna knjiga o njem, ki jo je pred kratkim objavil pri Beletrini (soizdajatelj je Muzej za arhitekturo in oblikovanje), je prijetno presenečenje – ne le da nam pripoveduje nove stvari o velikem arhitektu, o katerem smo mislili, da smo prebrali že skorajda vse, ampak razkriva tudi literarni talent Petra Krečiča.

Knjiga je v dobršnem delu romansirana biografija, kakršne so v svetu zelo priljubljene, žal pa jih lahko zelo redko beremo izpod peresa domačih avtorjev. Napisana je berljivo in vsebinsko zanimivo, bralca že prve strani posrkajo vase, in ko prekine branje, se veseli nadaljevanja. Tako je knjiga privlačna za najširši krog bralcev, tudi za tiste, ki jih arhitektura manj zanima.

V vsej knjigi, od Plečnikove zgodnje mladosti do smrti, pisec spretno prepleta njegovo osebno in poklicno življenje, prikaže njegov značaj in način dela, njegov duhovni, umetniški, čustveni in intelektualni svet, iz katerega je črpal navdih za svojo arhitekturo in ki je krojil njegovo zasebno življenje. Avtor knjige arhitektovo delo občuduje, vendar ga ne malikuje kot človeka, kar je ena od odlik knjige. Peter Krečič je znal vzpostaviti zdravorazumsko distanco med genijem in malikom.

Kakor je razveseljivo, da se tudi v Sloveniji začenjajo pojavljati knjige znanstvenikov in strokovnjakov z mislijo na bralce, in ne na ozek krog kolegov iz stroke in na točke, pa založbe temu še niso povsem kos. Knjiga o Plečniku bi bila lahko boljša, če bi šla skozi vešče uredniške roke. Vešči urednik bi opazil nekaj ponavljanj, ki jih sam avtor pri tako obsežnem delu ne more, in strnil besedilo tam, kjer je razvlečeno. In škoda je, da je v knjigi malo slik in še te so premajhne.

Knjiga je lepo oblikovana, za kar je poskrbel Kabinet 01, oblikovno se tudi sklada s tematiko in jo je zaradi platnenih platnic prijetno držati v rokah.

Vaša knjiga o Plečniku je v dobršnem delu romansirana biografija. Za tako pisanje je potreben književni dar. Pokazali ste, da ga vi imate. Zakaj ste se odločili za tak način pisanja? Da bi dosegli več bralcev?

Zamisel za knjigo ni bila moja, temveč založnikova. Sam sem se vse doslej ukvarjal z znanstvenimi in strokovnimi besedili, ki imajo natančno določeno jezikovno lego. Zato so me pri založbi najprej vprašali, ali bi se zmogel odmakniti od znanstvenega načina in se približati literarnemu. Ker mi je bila od malega literatura, tudi pesništvo, vselej blizu, sem si rekel, da je vredno vsaj poskusiti. In sem poskusil. Če se je pri tem prikazalo še nekaj literarne veščine, tem bolje. Seveda je želela Beletrina s tem nagovoriti precej širše občinstvo, kar si Plečnik vsekakor zasluži. Tako zasnovana knjiga ob vrsti njemu posvečenih znanstvenih monografij spada prav tako med atribute takšne nacionalne ikone, kot je Plečnik.

Vas je obremenjevalo to, da vam bodo plečnikologi morda očitali, da ste napisali nestrokovno, neznanstveno monografijo, čeprav je očitno, da to ni bila vaš namen?

Ne. Ko so me povabili k pisanju poljudno zasnovane knjige, sem se v hipu zavedel, da tako kot Prešeren, Cankar in drugi veliki Plečnik potrebuje prav tako knjigo. Knjigo, ki se ukvarja z umetnikovo osebnostjo, njegovimi strahovi in boji, ki poskuša pojasniti nekatere njegove življenjske odločitve bolj podrobno, bolj z osebnega, intimnega vidika, kot to more znanost. V mislih sem imel umetnikov vznemirljivi umetniški in življenjski lok, posejan z nekaj zanj izjemno dramatičnimi obdobji, denimo z vstopanjem na dunajsko akademijo in k Ottu Wagnerju, z neuspehom pri dunajski cerkvi, z vzponi in padci v njegovi ljubljanski šoli, s požarom njegove velike čitalnice univerzitetne biblioteke, s številnimi smrtmi v družini, ki ji je bil zelo privržen, z izgubljenimi prijateljstvi … Seveda, to naravnost kliče po filmski upodobitvi.

Kako dolgo ste pripravljali knjigo?

Kakšni dve leti, pri čemer sem moral za vsako poglavje ponovno podrobno k virom, ki sem jih nekoč že obdeloval zlasti za prvo veliko monografijo l. 1992, a sem jih za potrebe te knjige bral drugače, iskal druge stvari. K temu je bilo treba pritegniti še novonastalo literaturo, tako znanstveno kot drugo, na primer spominske zapise, pisma, pričevanja …

Dobro ste se vživeli v Plečnikovo psiho. Za to je poleg sposobnosti vživljanja potrebna tudi domišljija. Pa še kaj drugega. Kaj vam je bilo pri tem najbolj v pomoč? Arhitektova pisma?

Pri vživljanju v pisho kogarkoli, ne le Plečnika, bi rad ostal nekoliko zadržan, saj je prav on dober primer duševnosti neskončnih plasti, razpoloženj, občutkov in kolikor je še izrazov zanjo, iz katerih so se mu oblikovali pogledi na življenje in odnosi do vsakokratnega okolja, ki ga je obdajalo, predvsem pa, kako mu je ta gosta in zastrta podstat omogočila tako izviren in k popolnosti usmerjen umetniški izraz. Pri poskusu, kako ga dojemati in pojasniti, mi je pomagalo vse, kar sem mogel doseči. Ko sem zamenjal službo in prišel za kustosa v Plečnikovo hišo, sem bil menda ves teden od ambienta Plečnikove hiše povsem omotičen. Ko pa sem prišel k sebi, se je mi začelo spontano, počasi oblikovati spoznanje, da bo treba enkrat le preplavati to reko vsakovrstnih virov, načrtov, pisem, spominskih zapisov, pripovedi številnih njegovih učencev, njegovih mojstrov in drugih. Temu vzgibu sem potem sledil leta, čeprav sem se vmes ukvarjal še s čisto drugačnimi temami, denimo s slovensko zgodovinsko avantgardo, iz katere sem, nekoliko ironično, tudi doktoriral.

Ste občudovalec Plečnikovega dela, do njega ste spoštljivi, pa vendar nazorno prikažete njegov težavni značaj. Zdi se, da je bil do ljudi nezaupljiv, zamerljiv, da je hitro zašel v spore.

No, pošteno pisanje o Plečniku ne more obiti njegovega težavnega značaja, ki se še kako dobro izriše, ko ga brata spodbujata, naj kljub šibki izobrazbi le poskusi priti k Ottu Wagnerju na dunajsko akademijo. Opisi težav, ki jih je imel takrat brat Janez z Jožetom, povedo skorajda vse o spremenljivosti njegovih razpoloženj od popolnega obupa do vznesenega občutka vsemogočnosti (»vse bi obdelal, vsega se lotil«), od neskončne vljudnosti in prijaznosti do neukrotljive togote (»… da so stoli leteli skozi okno …«). Bil je titanska natura, ki je nosila v sebi viharje neutešenih želja in orjaških umetniških ambicij. Bil pa je vselej čuteč do trpečih ljudi, gledano tako iz širokega družbenopolitičnega vidika kot čisto z zasebnega. Mnogim je v stiski pomagal tudi z znatnimi vsotami, a tega kot pravi kristjan nikoli ni obešal na veliki zvon.

Malokateremu sodobniku, če sploh, je priznaval arhitekturno in umetniško vrednost. Med drugim je ohladil odnose z enim redkih bližnjih prijateljev, gradbenim inženirjem Antonom Suhadolcem, potem ko se je ta začel ukvarjati z arhitekturo. Med Plečnikom in sodelavci so se neredko pojavljala trenja, asistent France Tomažič ga je npr. zapustil, čeprav si je prej zelo želel delovno mesto asistenta na arhitekturi.

Res je, med sodobniki Plečnik ni našel umetniške osebnosti, ki bi mu bila po volji. Ob ključnem spoznanju njegovega italijanskega potovanja, da si le antična in pozneje v renesansi in baroku prenovljena klasična umetnost postavlja v ospredje načelo umetnostne popolnosti, ga seveda modernizem s povsem nasprotno estetsko orientacijo (nepopolnost, fragmentarnost, robnost, destrukcija …) ni mogel zadovoljiti. Zato je vse svoje napore usmeril v to, kako bi dosegel svojo umetniško popolnost v modernističnem okolju – in uspel! Nikoli ni bil modernist, bil pa je moderen arhitekt. In tu so se začela lomiti kopja z njegovimi ljubljanskimi študenti, rojenimi v modernizmu, ki so v njem želeli tudi živeti in ustvarjati. Naj spomnim, denimo, na incident s knjigo o Augustu Perretu, pozneje pa na stalno tleče spore okrog Le Corbusiera. Za Tomažiča je bil odhod z mesta Plečnikovega asistenta in iz šole stvar načelne opredelitve. Pri Suhadolcu pa je šlo za razhajanja na osebni ravni. Plečnik je videl v njem tesnega sodelavca, izvajalca njegovih zamisli, Suhadolc pa je imel še drugačne, svoje ambicije, kar ju je boleče odtujilo. Velike umetniške osebnosti, tako potrjuje zgodovina, morejo biti v uveljavljanju svojega umetniškega prav zelo sebične.

Iz knjige je razbrati, da kot učenec, študent in mlad arhitekt ni bi posebno delaven, da je vedno našel veliko razlogov, da mu ni bilo treba sesti za risalno mizo. Pozneje, v zrelih letih, pa je bila njegova produkcija neverjetno velika. Kako veste, koliko del je resnično njegovih, ko pa je veliko naročil, ki jih je dobil, predal svojim študentom in poznejšim sodelavcem?

Njegov učenec Edvard Ravnikar je v nekem intervjuju povedal, da je bil Plečnik materin ljubljenček in da ga je mati razvajala. S tem se da do neke mere pojasniti njegov polom v prvi klasični gimnaziji in nekoliko poznejšo mladostno lahkomiselnost na Dunaju, ki mu jo je očital brat Janez. V trenutku pa, ko je prestopil v Wagnerjev atelje in pozneje v njegovo šolo, se je preobrazil v izjemno vestnega delavca, ki je lahko ure in ure risal in se poglabljal v nalogo. Vse življenje ga je preganjalo, da premalo dela. Pred študenti v seminarju je izjavil: »Do sebe moram biti neizprosno strog!« Glede drugega dela vprašanja, to je avtorstva njegovih del, glede na to, da se tu in tam pojavijo zahteve nekaterih sorodnikov Plečnikov učencev, da so avtorji pravzaprav učenci, pa je treba biti povsem jasen: Plečnik je veliko večino del, ki jih uvrščamo v njegov opus, zrisal sam. Občasno so mu pri tem pomagali različni pomočniki od Suhadolca do številnih študentov vseh generacij. V šoli so nastajala študentska šolska dela, pri katerih je profesor sodeloval od začetne ideje prek vrste korektur do končnega izdelka, tako da o kakršnemkoli avtorstvu študentov, diplomantov ali pomočnikov ni mogoče govoriti. To velja na primer tako za Plečnikovo stavbo celjske Ljudske posojilnice, ki jo je risal Vinko Lenarčič za svoje diplomsko delo, kot za kapelo v obliki tumulusa za Gornjo Radgono, ki jo je v seminarju risal Niko Bežek, a je na koncu »pristala« kot vežica sv. Ahaca na Plečnikovih Žalah. In takih primerov je še cela vrsta. Tudi še tako dobri nasveti nekaterih študentov, ki jih je Plečnik posvojil v poznejših realizacijah, ne morejo omajati njegovega avtorstva. Jih je upošteval, a bi jih bil lahko tudi zavrnil. Nekaj več nejasnosti je v zvezi z njegovimi številnimi načrti za spomenike NOB in njihovimi realizacijami. Pri teh je bil delež študentov očitno večji. Ostareli profesor jim je dajal pri izvedbi bolj proste roke in jih tudi ni mogel tako dosledno nadzorovati kot v mlajših letih. Nekaterih zadnjih izvedb spomenikov menda sploh ni videl.

Je mogoče predvideti, kakšno bi bilo danes mesto brez njegovih arhitekturnih posegov z urbanističnimi prvinami?

Številne Ljubljančane pa tudi tujce, ki prihajajo v Ljubljano občudovat njegove smele urbanistične poteze, slišim pogosto govoriti takole: »Če ne bi imeli Plečnika, v Ljubljani iz novejšega časa skoraj ne bi imeli kaj pokazati.« To z drugimi besedami pomeni, da je Plečnik v razmeroma kratkem času Ljubljano preobrazil z močnim, prepoznavnim slogovnim izrazom in ji s popolnim obvladovanjem notranje strukturne urbanistične logike v duhu Ljubljane kot Novih Aten določil smernice prihodnjega razvoja. Te do danes še niso bile povsem prepoznane in so zato tudi še neizkoriščene. Kar zadeva obseg njegovih realiziranih arhitektur in urbanističnih potez, se kaže spomniti anekdote, ki se je širila med vojnama, kdo da gradi Ljubljano. Odgovor je bil: trije, France Stele kot konservator, inženir Marko Prelovšek kot direktor gradbenega urada na občini in arhitekt Plečnik. Prepričan sem, da bi se dalo tudi danes v Ljubljani narediti v arhitekturi in urbanizmu veliko več, a ne vidim nobene tako velike arhitekturne umetniške avtoritete, kot je bil Plečnik.

Znano je, da se je ukvarjal tudi z urejanjem vrtov in parkov. Presenetljivo razkritje v vaši knjigi pa je, da je izbiral tudi drevesa in druge rastline. Za to pa je potrebno tudi znanje botanike. Od kod mu to znanje, saj ni imel niti izkušenj s svojega vrta, ko se je začel ukvarjati s krajinsko arhitekturo?

Plečnikovo znanje botanike je bilo res omejeno zgolj na rastline, ki jih je poznal od doma. Pozneje jih je razširil še na tiste, ki jih je gojil na svojem vrtu v Trnovem, pogosto s pomočjo in z darili prijateljev, ki so mu jih prinašali od vsepovsod. Za njegovo urbano krajinarstvo je bilo to vsekakor premalo. Potrebno znanje za pravilno uporabo drevja, grmičevja in drugih primernih rastlin za javno rabo je črpal iz izkušenj pri oblikovanju odprtih prostorov na Praškem gradu, v Ljubljani pa predvsem od poznavalca rastlin Antona Lapa, sicer direktorja Mestne vrtnarije.

V knjigi govorite tudi o Plečnikovem odnosu do žensk in objavljate nekatera dopisovanja. Gizelo Šuklje je na primer kot sodelavko zelo cenil, v knjigi tudi ni razbrati, da bi imel pomisleke, ko so se v njegovi skupini na šoli pojavile prve študentke arhitekture. V zasebnem življenju pa je vsakič, ko je odnos s kakšno žensko začel postajati bolj oseben, pobegnil. Ste si ustvarili mnenje, zakaj?

Poglavje Plečnik in ženske je precej občutljivo. Janez je poročal z Dunaja, kako se je zaljubil v neko Karolo in da Jože od tega kar »nori«. Toda na Dunaju je že kmalu spoznal, da je arhitektura njegova žena in ljubica hkrati, ki se ji želi v celoti posvetiti. Tako se je spretno izognil ženitvi s »Tante Mitzi«, Zacherlovo svakinjo, ki so mu jo ponujali v zakon, in pozneje znal, kot je razvidno iz romance z Emilijo Fon, tudi panično pobegniti. Svoje ustvarjalne svobode ni hotel z ničimer ogroziti. Bil pa je vse življenje navezan na »ženski element«, kot bi se izrazil, in izjemno cenil posebne lastnosti nežnejšega spola, kot so marljivost, predanost, tenkočutnost, zvestoba, kar je spoznaval ob ljubeči materi, sestri, Alice Masaryk pa tudi ob številnih študentkah, ki so zlasti po vojni polnile njegov seminar. Vse so bile po malem zaljubljene vanj. Od doma jim je nosil šopke prvega pomladnega cvetja, čokoladne bonbone, pač drobne pozornosti in kdaj pa kdaj kakšni pomočnici pri načrtih skrivoma primaknil kuverto z zasluženim honorarjem. Res jih je imel rad.