Literatura nima meja, ne teritorialnih ne jezikovnih

V nadaljevanju preberite: 

Neke zimske sobote pred skoraj osemdesetimi leti so se glave Ljubljančank in Ljubljančanov začudene obračale v nebo. Slišati je bilo žvenket in drdranje in trušč motorja, zagozdenega v nemško poštno letalo, ki je pojenjaval nad Vodnikovim in Kongresnim trgom. Kaj kmalu je ulice zajela vest, da je Narodna in univerzitetna knjižnica v plamenih.

Pozneje so ugibali, da je pilot skušal zasilno pristati na ravni strehi knjižnice, toda v požaru je bila uničena velika čitalnica in z njo več deset tisoč enot gradiva; kar ni zgorelo, sta prepojila bencin in voda. Ko je novica dosegla Jožeta Plečnika, naj bi ta mirno dejal: »Bodite brez skrbi, stavba je tako zgrajena, da se požar ne bo razširil.« Imel je prav – in njegove besede vidim v lesu in marmorju, ko po hodnikih stopam proti pisarni Marijana Ruperta.