V nadaljevanju preberite:

Beti Burger se je z Aleksandrom Gadžijevom, trenutno enim od najboljših klasičnih pianistov, decembra prek zooma pogovarjala o poustvarjanju glasbe, ki je vesolje zase in nekaj božanskega, o tem, kako empatičen mora biti glasbenik, povedal ji je, koliko improvizacije v interpretaciji je bilo na tekmovanju v Varšavi in kako si zapomni dolge partiture.

Čeprav so ga od mladih nog zanimale tudi druge stvari, je vedel, da glasba nikoli ne bo le njegov konjiček, nekaj obstranskega, ampak bo imela v njegovem življenju osrednjo vlogo. Iz zgodnjih otroških let se spomni, da se je v njihovem domu v Gorici večkrat razlegal prav zvok Chopina, pa tudi Beethovna, brez katerega bi bilo, kot pove, njegovo življenje precej drugačno. »Spomnim se, da je tata večkrat igral Beethovnovo Appassionato, sonato v f-molu. Ko sem jo potem čez približno trinajst let igral sam, sem jo občutil, kot da bi jo skladal sam. Kot da bi bila v moji krvi.« Že ob tistih prvih koncertih pri enajstih oziroma dvanajstih letih je Gadžijev občutil, da mu je glasba zelo blizu in »je ne more kar tako pustiti«.

Prvi stiki s črno-belimi tipkami so se zgodili naravno, pravi, da pri starših glasbenikih slej ko prej pride do točke, ko odrasli inštrument približa otroku. »To je tudi neke vrste eksperiment, saj nikoli ne veš, kakšen bo odziv in učinek. Klavir sta mi predstavila skozi igro, kar se mi zdi najboljši pristop, ker se potem vse razvija naravno, če je namenjeno. Potem sem enostavno nadaljeval po tej poti.«