Zala in Gašper: Ne pozabite na tiste, ki so vedno verjeli v vas

Izdajata svoj prvi album, na njem pa so pesmi, ki jih že dolgo poznamo. Še čutita navdušenje nad svojima prvima hitoma Baloni in Valovi?

Zala: Vzela sva si veliko časa, da sva lahko te pesmi naredila točno take, kot jih želiva slišati zdaj. Vsaka predstavlja določeno obdobje najinega življenja, zato to ni glasbeni album, temveč so pesmi fotografije, ki opišejo določen trenutek najinega življenja. Več časa mine od izdaje določene pesmi, več občutim, ko jo poslušam. Ob Valovih in Balonih čutim veliko nostalgije.
Gašper: To niso pesmi, temveč najino življenjsko delo. Potrebovala sva kar nekaj časa, da sva naredila album, na katerega bova ponosna tudi čez 30 ali 50 let. So pa na njem tudi štiri nove pesmi, dve avtorski in dve priredbi.

Glasbeniki zdaj raje kot albume izdajajo single, kako vidva vidita albume? Kot preživeto obliko? Kako kupujeta glasbo drugih izvajalcev?

Zala: Pred leti je bilo tako, da je glasbenik izdal album in poslušalci so naenkrat spoznali vse pesmi, zdaj pa pesmi izdajamo vnaprej, potem pa izdamo album. Je toliko glasbe, da se redko ustavimo in poslušamo celoten album, če ne poznamo nobene pesmi. Pa tudi singli in hiti so po enem tednu pozabljeni, ker pridejo novi. Jaz imam rada albume, zavrtim si jih na gramofonski plošči in poslušam vse od prve do zadnje note, razumem pa, da je ljudem laže poslušati eno pesem, da presodijo, ali jim je izvajalec všeč.
Gašper: Album nikakor ni preživeta oblika izdajanja glasbe, je pa laže pridobiti pozornost nekoga za tri minute kot pol ure.

Album se imenuje Štiri, a meni se je zdelo bolj zanimivo, ko sta v nedavnem intervjuju dejala, da so besede, ki najbolje opišejo ploščo, ljubezen, voda in barka. S temi besedami bi verjetno svoje albume lahko opisal tudi Jan Plestenjak …

Zala: (smeh) Valovi govorijo o morju in plimi, v pesmi S teboi sta barka in voda, priredila sva pesem Dan D V novo sonce, v kateri je tudi barka … Ugotovila sva, da lahko z motivi ljubezni in narave predstaviva veliko čustev. Čeprav si ne vzamemo dovolj časa, da bi šli ven, na svežem zraku, ob morju ali v gorah še vedno občutimo največ.
Gašper: Romantično je, da vse ljudi povezujejo najbolj osnovne stvari. Vsi začutimo soroden občutek, ko gledamo v morje ali sončno jutro. Treba je poudarjati najpogostejše in osladne reči, kot je biti zvest samemu sebi. Čeprav se nam zdi samoumevno, na to pogosto pozabimo.

Vajinih let so člani skupin Koala Voice in Matter, novinci so Joker Out, ki so napovedali že drugi koncert v Cvetličarni, ker so prvega razprodali. Kaj je značilno za to generacijo glasbenikov?

Zala: Na sceni se največ druživa z zasedbami MRFY, Matter, Joker Out in Futurski, vsak od nas ustvarja v povsem drugačnem žanru, a si pomagamo in sodelujemo.
Gašper: Pri nas je veliko dobre glasbe različnih žanrov, mladi pa dobro razmišljamo, kaj lahko prispevamo k sceni.
 

zalagasper Foto Ana Šantl

Za vašo generacijo je značilno, da se znajdete na družabnih omrežjih, toda ali se to kaže tudi na terenu? Na plakatih za koncerte še vedno največkrat vidimo imena Big Foot Mama, Dan D, Siddharta …

Zala: Tudi če bila najbolj slavna, kar sva sploh lahko, si jaz ne bi želela nastopati na stadionu, ker najina glasba tja ne sodi. BFM, Siddharta, MRFY in kmalu tudi Joker Out izvajajo glasbo, ki spada na večja prizorišča, najina pa je bolj primerna za intimna prizorišča. V zadnjih dveh letih sva se naučila, kje lahko narediva dober nastop, na primer ne nekje, kjer praznujejo rojstni dan in pojejo vse najboljše (nasmeh). To, da bova nastopila v Kinu Šiška, je uresničitev mojih sanj, nastopala pa bova tudi v narodnih domovih in gledališčih, saj želiva na odru s scenografijo pričarati še boljše vzdušje.
Gašper: Rock skupine in ansambli laže dobijo nastope, saj ljudje vedo, kaj lahko pričakujejo. Najina glasba ne temelji na energičnem nastopu, na prizoriščih se ne proda veliko alkohola, najino občinstvo je drugačno. A je zabavno hoditi po neraziskanih prizoriščih po Sloveniji, verjamem, da bova nastopala na vse večjih prizoriščih, a treba je graditi počasi.

Poleti sta se zapletla v spor z organizatorji Trnovfesta. Oni so dejali, da sta želela zvišati že dogovorjen honorar, vidva pa sta odgovorila, da so vstopnice začeli prodajati, še preden ste podpisali pogodbo. Glasbeniki običajno v medijih o teh rečeh ne govorijo, vama je bilo kasneje žal, da sta spregovorila?

Zala: Želela sva, da to ostane med nami, a je organizator dal v medije, zato sva povedala svojo plat. Ni se nama zdelo prav, da o naju krožijo takšne besede in da se organizatorji tako velikega festivala, ki ga sicer zelo spoštujeva, tako vedejo. Do tedaj sva imela okoli trideset nastopov in nobenih težav z organizatorji, prvič se je zgodilo, da se je nekdo izogibal dogovoru. Dala sva mu več kot dovolj časa, da bi rešil težave, kot je »pokvarjen tiskalnik«, zato je bilo prav, da sva to povedala. Poklicalo naju je veliko ljudi, ki se jim je zgodilo podobno, tudi natakarji in tonski mojstri.
Gašper: Če se bo kdaj zgodilo kaj podobnega, bova naredila enako.

V soboto vaju bomo videli na Emi, kaj pripravljata?

Zala: Zapela bova pesem o najinih občutkih pred enim letom, ko sva zmagala na Emi in šla na Pesem Evrovizije. Vsako leto izberemo predstavnika, ki nekaterim ni všeč, drugi pa se zalepijo nanj in se pretvarjajo, da so njegovi prijatelji. V pesmi poveva, da je tedaj pametno razmisliti o tem, kdo ti je stal ob strani že prej, in da so tisti odnosi najpomembnejši.

Imata kak nasvet za letošnjega zmagovalca?

Zala: Ne osredotočajte se na negativno, temveč na pozitivno, tudi če je kdaj težko. In kot rečeno: ne pozabite na tiste, s katerimi ste se družili že prej.

Izdala sta nekaj pesmi v angleščini, zdaj pa pravita, da se vračata k slovenščini, zakaj?

Gašper: Od nekdaj sva se želela preizkusiti tudi v angleščini, a sva predvidevala, da bova ugotovila, da nama je slovenščina ljubša. Boljše tekste pišem v slovenščini, čeprav sem ponosen na najine skladbe v angleščini.

Nastopala sta tudi v tujini, kdo so vajini poslušalci tam?

Zala: Podobni kot v Sloveniji. Dober odziv sva dobila na Dunaju, ljudje so celo ostali pred dvorano, ker jih je bilo preveč. Nastopala sva še v Moskvi in na Nizozemskem, tudi tam je bilo odlično.
Gašper: Čudovito je, da ljudje pridejo poslušat slovenske pesmi, mislim, da imava možnost delati slovensko glasbo za tuji trg.

Najprej sta bila Zala Kralj in Gašper Šantl, po Pesmi Evrovizije pa sta se preimenovala v zalagasper. Zakaj glasbeniki tako radi povzročate novinarjem in lektorjem sive lase z napačno rabo malih in velikih začetnic?

Zala: (smeh) Ker se nama zdi bolj preprosto, če na začetku pisanja ne stisneva tipke za veliko začetnico. Šalim se. To sva naredila prav zaradi novinarjev, v Izraelu so imeli namreč težave z izgovarjanjem šumnikov. Hotela sva mednarodno ime, najin račun na instagramu se je že imenoval zalagasper, tako sva se podpisovala tudi pod elektronsko pošto, zato sva uporabila to besedo.
Gašper: Ni tako pomembno, kaj je prav, v Sloveniji bova verjetno vedno Zala in Gašper.

Zala, v nedavnih intervjujih ste dejali, da jokate vsak dan. Ste danes že?

Zala: Ne, danes je lep dan, a sem prepričana, da bom zvečer brala kako knjigo ali gledala film, ki me bo uničil. (smeh) Ne vem, zakaj se zdaj toliko govori o tem, da veliko jočem, a se mi zdi prav, da damo iz sebe, če nas nekaj teži, in se zjokamo. Bolje se je zjokati kot držati zamero. Zelo sem čustvena, lahko jokam kjer koli in kadar koli.

Jaz tudi, a moj fant ni tak ljubitelj solza kot Gašper …

Gašper: Jaz podpiram solze sreče in nesreče. (smeh)