V nedeljo je Ana Soklič nastopila na festivalu Popevka 2019 z vašo skladbo Temni svet in prejela dve nagradi strokovne žirije, za najboljšo interpretacijo in najboljšo skladbo v celoti …

Z Ano sva že sodelovala pred leti na viktorjih. Res super poje. Očitno preveč dobro, da bi bila pri nas opažena. Veliko nastopa v tujini, pri nas pa je prezrta. Ne vem, zakaj, ker nimamo prav dosti takšnega pevskega materiala. Ona je naša Josipa Lisac! Klicala me je, ali bi imel kako skladbo zanjo, pesem, ki ni tipična za Popevko. Sicer ne dajem veliko skladb drugim, a sem ravno napisal najbolj depresiven komad, za katerega smo se šalili, da bi po njem Nick Cave, če bi prišel na oder, zagotovo naredil žur. (smeh) Nisem bil preveč dobre volje, ko sem pisal to pesem. In evo, za moje pojme je prejela najboljšo nagrado.
 

Pri publiki pa ni bila preveč uspešna …

Na popevki je žirija vedno skregana s publiko, kar je v redu in se mi zdi tudi logično.
 

Tudi vi ste že zmagali po mnenju žirije na Popevki. Kakšni so spomini?

Publika ni bila preveč navdušena! (smeh) Nisem ravno ljubitelj Popevke, ker se mi zdi, da je ostala nekje v preteklosti. Mislim, da bi morala biti tudi Popevka po zvoku bolj v duhu časa, stran od revijskih orkestrov starega kova. Žiga Pirnat, ki je aranžiral Anino pesem, je to odlično rešil, ker je šel stran od zvoka Marjane Deržaj. Pa ne da je to slab zvok, a smo le v letu 2019. San Remo je podobna reč, le da daje zanimive zvokovne rešitve. Nekateri govorijo, da se je treba vrniti v zlato dobo popevke. Ne, ni treba! Takrat je bila zlata doba ravno zato, ker so gledali naprej, niso se vračali v preteklost.
 

Nekajkrat ste nastopili na festivalih, nato pa ste jih opustili …

Takrat sem festivale oportunistično izkoristil, da naredim malo reklame, da morda kdo začne poslušati Tribute 2 Love. In se je zares obrestovalo. Sicer ne tako, da bi festivalska publika hodila na naše koncerte, se je pa poznalo na prepoznavnosti.
 

To je bilo obdobje, ko ste se veliko pojavljali tudi v televizijskih oddajah, Hamo je bil kar precej v etru, vseeno pa se vam na terenu to še ni poznalo.

Televizija, radio in teren so ločeni formati. Lahko si velika zvezda na festivalih in te veliko vrtijo po radiu, a te na terenu skoraj ni. Mene pa bolj zanima teren, tako da smo zdaj s tem srečni in zadovoljni.

Na promociji prejšnje plošče ste razprodali Kino Šiška in izjavili, da – čeprav ste klubski bend – so klubi za vas postali premajhni.

Res je, in to še vedno velja, a zdaj skušamo to obrniti in se vrniti v klube. Tudi večji odri so super, imajo pa druge vibracije kot manjši. Novo ploščo bomo do konca leta predstavljali le v klubih.

Lani ste odprli zadnji Trnfest, letos prvi Trnovfest in tudi promocija plošče bo v CSK Franceta Prešerna, in to kar tri večere zapored. Kaj vas tako vleče tja?

Saj smo razmišljali, da bi promocijo naredili v Šiški ali Cvetličarni, a to imamo že obkljukano. Nato pa smo prišli na idejo več koncertov, da publike ne silimo v točno en datum, ampak da lahko izbira dan. Tudi vzdušje bo bolj intimno. Hkrati pa imamo nekaj načrtov, kaj bomo na teh koncertih še naredili.
 

Bo šlo za presenečenja?

Niti ne. Mogoče bo presenečenje z zamikom. Nameravamo jih snemati, ker so ponavadi promocijski koncerti dobro odigrani. Morda se prime kakšen posnetek v živo ali pa celo izdamo koncertno ploščo. No, ampak najprej je tu nova studijska plošča 4K, ki izide 1. oktobra. Ravnokar sem prišel iz tiskarne in v rokah držal prvi primerek. Videti je lepo.
 

Na koncu moram stati za pesmijo. Sem se namreč že zafrknil, da nisem, nato pa moram pesem stokrat zapeti in publiki gledati v oči, tako da ni dobro, če pri tem nisi wernerjevsko iskren.

Slišati je, kot bi šlo za nadaljevanje prejšnje plošče 3P. Namenoma?

To je prekletstvo bendov. Posnameš novo ploščo, nato pa so vsi razočarani, da zveni tako kot prejšnja. Seveda, saj takšen je bil načrt! (smeh) Obremenjevati se bom začel, ko ne bo več. Ko se bomo začeli ukvarjati z elektroniko. (smeh) Tako kot na primer Siddharta izda ploščo in nekateri pravijo, da zveni preveč siddhartasto. Ja, hvala bogu! No, če nam uspe tako kot s prejšnjo ploščo, bom kar vesel. In zdaj ste mi dali prvi odziv.
 

Prejšnja plošča je delovala ljubezensko, izdali ste tudi knjigo z naslovom Lubezen. In takrat ste dejali, da ste imeli dveletno turbulentno ljubezensko obdobje. Zdaj o vašem ljubezenskem življenju beremo v rumenih medijih. Se to pozna na kakšni skladbi na plošči?

Mislim, da ne. To bo prišlo šele na naslednji. (smeh) Mislim, da imaš dve možnosti. Ali bereš trač revije ali pa poslušaš mojo glasbo. In ko najdeš srednjo pot, tam je moje ljubezensko življenje. V tekstih raziskujem ta ljubezenski poligon in skušam najti ultimativno formulo, ki bi osrečila ne samo mene, ampak tudi vse druge. In prosim, da tukaj dopišete »smeh«. (smeh) Zgodi se, da imam dober refren, potem pa se kitica ne sklada s tem, kar refren govori. To sicer lahko rešim obrtniško, ampak na koncu moram stati za pesmijo. Sem se namreč že zafrknil, da nisem, nato pa moram pesem stokrat zapeti in publiki gledati v oči, tako da ni dobro, če pri tem nisi wernerjevsko iskren. (smeh) Težko je lagati stokrat zapored.

Tako kot Rožice vsakič iskreno zapojete …

Absolutno! (smeh) Hitro ste našli, kje sem se … Ampak ne, saj ne, Rožice so … Tekst stoji povsem legitimno, bolj sem se zafrknil, da sem glasbo naredil tako poskočno. Nisem ravno ljubitelj poskočnosti v glasbi. Ko sem dobre volje, redko pišem pesmi. Pišem, ko sem sam, tečen, nesrečno zaljubljen. In tako nastanejo žilorezne srce parajoče pesmi. (smeh)
 

Prijateljico sem vprašal, kaj bi vas ona vprašala, če bi imela možnost, in je rekla, kdaj se bo ostrigel in pobril …

(smeh) Ko bo prišel ta preblisk. Enkrat sem to že naredil.