Za človeka, ki obožuje glasbo, ples in literaturo ter je povrhu še zelo pevsko nadarjen, je opera zvrst, v kateri se lahko najde. Mezzosopranistka Tina Drole je po zaključenem študiju na Konservatoriju za glasbo in balet sicer zelo rada pela, o operi pa se ji ni sanjalo. A Ljubljana ji je postala pretesna, mikala jo je tujina, blizu je bil Dunaj. Meka klasične glasbe ji je odprla oči za marsikaj, tudi za opero.

Moje prvo vprašanje, ko sva se pred dnevi slišali prek zooma, je bilo, kje je. In ko mi je odgovorila, da je doma, mi ni bilo jasno, ali misli Ravne pri Cerknem, kraj, v katerem je odraščala, ali München. Ali pa je za potrebe vloge morda celo kje v Italiji. »Jaz sem doma povsod, kjer se v tistem trenutku nahajam. Hitro lahko zamenjam okolje in se takoj prilagodim ter si ustvarim dom. Ne vem, kje bom čez dve, tri leta, saj grem tja, kjer se mi ponudi priložnost. Rada se selim, tako da mi tak način življenja povsem ustreza,« je iskrena.

Pravi, da je z leti zaradi tega postala občutno manj materialistična, le redko se naveže na predmete, stanovanje, pohištvo v njem. Če se človek nekje ugnezdi, je potem težje oditi. Zato je doma povsod, pa hkrati nikjer. Na Dunaj je šla na študij z 19 leti in bila nad mestom in priložnostmi, ki jih je ponujalo, takoj navdušena. Popolno neznanje nemščine jo je prisililo, da je zagrizla v učenje jezika, čeprav bi lahko ubrala lažjo pot in se družila s študenti iz nekdanje skupne države. A na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost so kot pogoj tujim študentom postavili, da morajo v enem letu doseči znanje nemščine na nivoju B, sicer ne morejo nadaljevati študija.

Pa v operi danes sploh še gre brez znanja nemškega jezika? »Gre, ampak težko. Operni pevci iz ZDA, Azije in evropskih držav zelo pritiskamo na nemški in avstrijski trg. Opera je tu pač cenjena, vanjo se vlaga veliko denarja. In če želiš biti konkurenčen, je znanje jezika osnova. Na avdicijo se za posamezno vlogo lahko prijavi tudi do 1500 ljudi. S poznanstvi oziroma agentom gre lažje.« Pripoveduje, kako se po pandemiji koronavirusa na avdicije prijavljajo štiri skupine ljudi – tisti, ki so končali študij pred dvema letoma, tisti, ki so ga lani, pevci, ki ga končujejo letos, in svobodnjaki, ki ciljajo na ansambel, da bi si s tem zagotovili finančno varnost. Sama ima precej nastopov, a bi rada prišla v ansambel, da bi si tako zgradila repertoar.

Narava kot kulisa na operni predstavi

Pred kratkim je zaključila nastope v operi Carmen, v kateri je pela Mercedes. Carmen Georgesa Bizeta je še danes ena od najbolj priljubljenih oper, poznana tudi širšemu krogu občinstva, ki morda te glasbene zvrsti ne spremlja. Tina Drole se je desetkrat na odru prelevila v ciganko, eno od dveh prijateljic zapeljivke Carmen. Pripoveduje, kako so jo navdušili nastopi na festivalu na prostem. »Orkester je na desni strani, ne pa pod odrom. Peli smo brez mikrofonov, narava je bila naša kulisa. Ko je zapihal veter, na to nismo imeli nobenega vpliva, pogosto sploh nismo slišali orkestra. Videla sem le dirigenta na monitorju in opazovala njegovo roko,« med smehom z navdušenjem v glasu pripoveduje.

Precej prilagodljiva mora biti, da se vedno znova poveže z ansamblom, ki ga sestavljajo umetniki z vsega sveta, saj se ta (ne)povezanost vedno čuti na odru. »V Belgiji sem se med magistrskim študijem naučila, da raznovrstnost ni minus, pač pa prednost – a le, če jo znaš sprejeti.

Od vsakega človeka se lahko nekaj naučim. In če delam s tako miselnostjo, mi je precej lažje. Ko greš v ansambel odprt in brez predsodkov, nastane prostor za umetnost.« Malce odprtosti ji je dala vzgoja, preostalo je nato dodala izkušnja s tujino. Ko prideš nekam kot tujec, imaš malo izbire – biti odprt in splavati ali pa si sam postaviti meje, ki ti potem lahko odnesejo marsikatero poklicno priložnost.

Precej sva razpravljali o dojemanju operne umetnosti pri nas in v Nemčiji oziroma Avstriji. »Ko v Sloveniji povem, da študiram operno petje, je marsikdo začuden, da se to sploh da študirati. Kdo mi celo reče, da se 'tako dreti zna pa tudi on'. V Avstriji se mi to še ni zgodilo. Vedno so spoštljivi, saj vedo, da je to res težak poklic. Avstrijci in Nemci otroke usmerjajo v klasično glasbo že v vrtcu, ko jim pripravljajo otroške opere. Tako se spoznavajo z instrumenti in literaturo. Otroci tega tako ne dojemajo kot 'kričanje'. Klasično glasbo pri nas mnogi še zmeraj dojemajo kot nekaj, kar je rezervirano za višji sloj. Če greš v opero, se moraš seveda malo pripraviti, poznati vsaj okvirno zgodbo, ampak najpomembneje je, da pustiš, da se te dotakne glasba. Iti v opero je doživetje. V Sloveniji manjka stika z živo klasično glasbo.«

Petje je enostavno in težko hkrati, pravi Tina Drole. Sebe moraš dobro spoznati, vedeti, zakaj poješ, katere mišice uporabljaš, kako jih sprostiš, da so elastične, ne pa napete. Mnogi petja ne primerjajo zaman s športom, treba je ogromno vaditi. »Na oder greš, čeprav se slabo počutiš, imaš menstruacijo, si prehlajen. Spet pa ne smeš čez sebe prepogosto, saj nisi stroj.« Sama kljub letom in izkušnjam še zmeraj osvobaja svoj glas.

»Na začetku sem mislila, da moram ustvariti zvok, nisem pa razumela, da je zvok že tam. Danes me najbolj zanima, kako povedati zgodbo na čim bolj naraven način. Ni mi več blizu tipična, pompozna operna gestika. Besedilo želim povedati tako, kot bi ga tudi sicer v življenju. Naravno. Poleg tega se še učim, da moram na odru vse delati počasneje. Gledalci so oddaljeni in treba jim je dati čas, da zaznajo gibe, geste. Res moraš vse pokazati 'na veliko', ampak jaz želim, da sem ob tem naravna.«

V zgodnjih začetkih je mislila, da mora vse nadzorovati, v vsakem trenutku vedeti, kako bo postavila jezik in vdihnila, kakšen glas bo šel iz grla, a je z leti spoznala, da telo to vse zna samo, samo prepustiti se mora intuiciji, zaupati telesu in – uživati v glasbi. To je daleč najbolj pomembno od vsega, pravi sogovornica. Pevci v gonji po popolni tehniki na ta segment velikokrat pozabljajo. In sva spet pri tem, zakaj je pevski poklic zahteven.

Prav »naredila mi je dan«, ko je na moje vprašanje, na katerih odrih bi rada stala, s kom pela, kdo ji je vzor, odgovorila tako zelo preprosto, življenjsko. »Opustila sem želje, kje bi rada pela in ali bom kdaj stala na odru Scale. Zdi se mi, da vse pride, ko mora. O kakšni vlogi sploh nisem razmišljala, niti je nisem poznala, pa je bila v tistem trenutku tako zelo prava zame. Seveda študiram vloge, ki bi jih rada pela, ampak ne čutim pa, da nekaj moram storiti, če želim biti uspešna operna pevka.«

Uživa v petju, pravi in prizna, da kakšen dan tudi ne. Če človek samo stremi k temu, katere odre mora zasesti (tudi v prenesenem pomenu, si upam dodati), postane vse povsem plehko.