Glasba »govori«, o čemer lik molči

Glasbeni svet Alda Kumarja je ­širok in plodovit. V štirih desetlet­jih je ustvaril 65 del zborovske glasbe, 23 kompozicij za orkestre,­ 31 skladb za komorne zasedbe, 21 del za plesne predstave ter spisal glasbo za 53 filmov in 82 gledaliških predstav. V njegove zvočne­ barve bo odeto tudi Jezero, nastajajoča nadaljevanka po romanu Tadeja Goloba. Ob vsem ­naštetem v različnih zasedbah kot harmonikar ohranja izvajalsko kondicijo kot tudi pedagoški vocatio, pri katerem študentom na AGRFT pomaga uriti pevsko iskrenost.
 

Kot skladatelj, dirigent in glasbenik delujete na področju zborovske, koncertne, filmske in gledališke glasbe … Je taka razvejenost naključna ali kompromis, ki ga mora v našem prostoru sprejeti glasbenik?

Mislim, da te naključja najdejo v trenutku, ko si odprt in pripravljen nanje. Moja skladateljska pot je bila najprej usmerjena izključno v kompozicijo. Ko sem zapustil službo na idrijski gimnaziji, kjer sem učil in vodil tamkajšnji zbor, ter se preselil v Istro, zatem pa v Ljubljano, me je zaneslo v gledališče. Prva mi je ta novi svet odprla režiserka Meta Hočevar. Kasneje sem sodeloval s številnimi drugimi režiserji in tako prestopil tudi na televizijo in k filmu.
 

Takrat se je glasba začela ­povezovati s podobami?

Ta povezava se je kazala že prej. Skozi besedila, poezijo. Ko sem pisal vokalno glasbo, sem se predvsem osredotočil na besedila, poezijo. Ob tem se v meni niso sprožale le miselne reakcije, ampak tudi vizualne podobe. V polni obliki sem to doživel v gledališču in na filmu.
 

Doživljate glasbo sinestetično?

Pogosto, ne pa vedno. Spomnim se trenutka, ko sem ležal ob morju, na nekem hrvaškem otoku, in imel vizijo. Zaslišal sem kompozicijo v G-duru in videl orgle, kako tonejo v horizont ter izginjajo z zahajajočim soncem. Akord je ponikal slišno tako kot vidno. To je bila sanjska podoba, ki je ne morem pozabiti.
 

Kako pa slišite film?

Če je le mogoče, najprej poiščem barvo zvoka, ki ustreza atmosferi filma, in potem izberem pravi inštrument za to. Ista melodija lahko zveni popolnoma drugače, če jo igrata različna inštrumenta. Glasba 'govori' tisto, o čemer lik v filmu molči, tisto, česar ni v tekstu, ampak se kaže morda v odnosu do soigralca, do sebe, do sveta. Glasba ne sme ilustrirati videnega, ampak je nova zgodba, nov pogled, nova osvetlitev situacije.
 

V kakšne glasbene barve bo torej odeto Jezero, nova tv-nadaljevanka, za katero ustvarjate?

Trenutno raziskujem zvočne in ritmične kombinacije za glavni motiv. Glasba bo elektronska in iščem barvo, ki bo odgovarjala kriminalnemu zapletu, atmosferi iskanja morilca. Navezovala se bo na zimsko, temačno, sivo, megleno, skrivnostno, srhljivo globočino včasih tudi zahrbtnega jezera.
 

Kakšna filmska glasba vas najbolj presune?

Glasba, ki jo je ustvaril na primer Nino Rota za Fellinijeve filme. Njegova glasba ne živi samo na filmu. Čeprav je napisana na določen prizor, funkcionira tudi sama zase. Iz nje veje življenje v Italiji, italijanski način mišljenja, izgubljenost v velikih mestih, kot je Rim, včasih prikliče skoraj nekakšen cirkuški odnos do sveta. To se zgodi v redkih primerih, ko je kombinacija režiserja in komponista prava.
 

Obstaja tak tandem tudi pri nas?

Morda sta to France Štiglic in Alojz Srebotnjak, ki sta skupaj ustvarjala pri filmih Tistega lepega dne in Balada o trobenti in oblaku. Pri Srebotnjaku, ki se je izobraževal v Rimu in je eden od naših prvih večjih filmskih komponistov, sem študiral tudi sam. Imel je dober občutek za kombinacijo slike in glasbe. Njegova pretresljiva zborovska uglasbitev Kosovelove pesmi Bori nam pred očmi jasno izriše podobo Krasa, teh presunljivih borov.


 

Tudi vi znate pričarati slikovito atmosferičnost z glasbo, tudi z uporabo za to posebej izumljenih inštrumentov, kot so na primer šine, narejene iz železniških tirov.

Leta 1990 sem napisal kantato za mešani zbor Na struni Merkurja, v kateri sem hotel ozvočiti idrijsko podzemlje. Idrijske rudarje sem prosil, naj mi iz rudnika 300 metrov globoko pod zemljo pripeljejo nekaj železniških tirov. Potem smo jih narezali na različne dolžine in jih obesili na žice, da je nastal nekakšen inštrument. V kompoziciji sem jih uporabil še enkrat pred štirimi leti, ko sem pisal oratorij za zbor in orkester Tehtanje duš, ker se zgodba naslanja na begunce, ki jim je pogosto prevozno sredstvo vlak. Kot komponist vedno iščem globlji, osebni razlog za uporabo določenega inštrumenta.
 

O glasbenikih pravijo, da je v njihovi glasbi velikokrat slišati kraj, iz katerega prihajajo. Pri vas je poleg Idrije, kjer ste rojeni, to tudi Istra, kamor ste se preselili …

Ko sem zaživel v Istri, se je začela nova zgodba. Tam sem ustvaril svoj t. i. Istrski cikel – Istrska suita za godalni orkester, Istralja za simfonike, jazzovska kompozicija Improstrastra in Varda concerto za klavir in simfonični orkester. Za vsa ta dela sem črpal navdih iz istrske lestvice, ki je bila zame veliko odkritje. Sestavlja jo zaporedje poltonov in celih tonov in je zelo nenavadna, čeprav sem nato odkril, da je francoski skladatelj Olivier Messiaen pri svojem teoretsko-raziskovalnem delu iznašel modus, identičen istrski lestvici. Njegova različica je umetna, istrska pa je živa, ljudska. Slišimo jo po večjem delu slovenske in hrvaške Istre ter po nekaterih kvarnerskih otokih. V tem istrskem obdobju sem napisal tudi skladbo Dajte, dajte, ki je, mislim da, moj največji hit zborovske glasbe. Ni zbora, ki je ne bi znal zapeti brez not, in ni tekmovanja ali srečanja, na katerem je ne bi prepevali.
 

Je tudi v istrski lestvici?

Ne. Ima bolj keltski značaj. No, če bi jo slišal kak Francoz, bi pomislil, da je bretonska, Irec pa bi jo vzel za svojo. Veste, v Sloveniji vlada gorenjsko nasilje nad glasbo. Hočem reči, da je gorenjska ljudska glasba najbolj splošno priznana tudi zunaj naših meja. V resnici je slovenska glasba ena izmed bolj bogatih v svoji različnosti. Na tako majhnem prostoru je toliko tipov glasbe, kot jih ne najdeš nikjer na svetu. Ritmično, melodično, harmonsko. Prekmurska tema z neko gorenjsko nima nobene zveze. Koliko kilometrov bi moral prepotovati po Evropi, da bi naletel na podobno različnost! Ta različnost je navdihnila Slovensko suito, ki so jo nato izvedli na državni proslavi ob Cankarjevi stoletnici smrti lani v Cankarjevem domu.
 

V vašem opusu velik del obsega vokalna glasba. Je glas 'inštrument', ki vas posebej navdihuje?

Glas je najbolj iskren inštrument, ki ga imamo, in vedno ga nosimo s sabo. V petnajstih letih poučevanja petja na AGRFT sem spoznal, da je glas tudi najintimnejši človekov izraz. Z govorom je mogoče kaj prikriti, skriti, omogoča več manevrskega prostora. Ko zapoješ, pa si povsem izpostavljen, odprt, slečen, ranljiv. Ni prostora za manipulacijo. Pa gre v resnici samo za podaljševanje vokalov v zlogih. Majhna sprememba, pa tako velik učinek.
 

Kako so izkušnje iz gledališča in filma obogatile vaš pristop h komponiranju koncertne glasbe?

Predvsem z vidika dramaturgije. Ta je namreč lahko zelo podobna na vseh umetniških poljih, v filmu, glasbi in gledališču. Pot vodi skozi vzpostavljanje atmosfere do dramskega konflikta in razrešitve. Pri tem je pomemben tudi odnos do časa, česar sem se naučil v gledališču. Koliko časa naj nekaj traja, da bi doseglo želen učinek. Orkestracija je kot kostumografija, z njo oblečeš melodijo. Ali pa je kot luč, ki témo osvetli z različnih zornih kotov.


 

Kje nastaja glasba? V glavi komponista, ko jo izvede orkester ali v glavi poslušalca?

V klasični glasbi na primer najprej v glavi skladatelja. Kot ideja. Preko notnega zapisa jo prenese do dirigenta in glasbenikov, potem pa glasba, ko je izvedena nastaja v poslušalčevi glavi. Kako dobro jo bo razumel, je seveda odvisno od njegovega (pred)znanja. Povprečen poslušalec doživlja bolj določene zvoke, barve, morda ujame kontekst. Predvsem pa koncentracija površnih poslušalcev vzdrži dve minuti in pol, kolikor traja neka pop skladba. Na gala koncertih se velikokrat sprašujem, kako težko mora biti tistim, ki so tam bolj zato, da se pokažejo in sedijo tam uro in pol, pri tem pa verjetno večina niti ne razume, kaj se dogaja v glasbi.
 

Koliko osnovne ideje je torej izgubljeno s prevodom?

Če je sreča, ne veliko. Ob dobrih glasbenikih in dirigentu, pa je celo kaj pridobljeno. Saj s svojimi sugestijami nadgradijo idejo skladatelja. Stvar naj bi rastla, ne usihala.
 

Menda se z vsakim novim delom počutite, kot bi pisali prvič. To je vendar strašno.

Vsakokrat, ko se zagledam v praznih pet črt, se počutim nekoliko nebogljenega. Ko se izpišejo prvi takti in izriše tema, glasbena misel steče.
 

Ko ste leta 2010 prejeli nagrado Prešernovega sklada, ste napisali precej pesniški seznam želja. Se vam je katera uresničila? Ste že ustvarili »verigo iz zlatih zvokov trobil, tako da se tudi čas podreja krogu verižnega sklopa«?

Če bi se uresničile, ne bi bile več želje. Ta literarni zapis je nastal v enem zamahu, ko sem ubesedil svoje doživljanje glasbe. Je nekakšen zvočni manifest, ki sem ga pisal v stanju med racionalno mislijo o zvoku in nekakšnim duhovnim, spiritualnim zanosom, tik preden začnem komponirati. Težko je opisati ta srednji svet, ko te obiščejo muze. Takih trenutkov­ ni veliko in pravi ­čudež je, ko se zgodijo.