Če si pomirjen, ima tudi ljubezen drugačne barve

Stran od ljudi mesto je ostalo brez luči (…) In tja grem sam, glej, v daljavi nebo gori. (Napalm 3)

Jaz nemiren sem in prazen, jaz utrujen in zlagan (…) Kje se bo ustavilo vse to? (Jaz)

Blazen je ta svet, mrzel za ljubezen, ogenj v očeh, vodi preko brezen. (Blizu)

Novi svet gori. Tišina. Vedno več ljudi v ogenj nosi sanje. Novi svet gori in spet se bojimo. O, kako je lep tale Novi svet, ki se nad pepelom dviga. In kako je lep tale Novi svet, zdaj lahko ponovno diham. (Novi svet)

Dajva, dajva raje dol svoje maske, ljubiva se takoj. Ostala boš ti, ostal bom jaz, nastalo bo tisoč najlepših pesmi, ostala boš ti, ostal bom jaz in najlepši čas. (Nastalo bo)

Verzi, ki so nastali v nekem drugem obdobju, a se berejo, kot da bi bili napisani za ta čas. Tako kot smo v mnogih filmih, kulturi, umetnosti iskali in našli povezave, ki so napovedovale 'apokalipso' in drugačen svet. A avtorja zgornjih vrstic, Tomija Megliča, te povezave niso preveč presenetile, nima se za tistega, ki zna napovedovati prihodnost iz zvezd, četudi ga svet astronomije, vesolja zelo zanima. »Ničesar nisem napovedoval, vse to se ves čas dogaja. V vsakem trenutku je lahko neko besedilo aktualno, odvisno od tega, kaj v tistem trenutku razbereš in čutiš, kaj te zadene.« Prav zato je danes še toliko bolj očitno, da so besedila Siddharte ​večna, zimzelena, ker se v njih loteva nesmrtnih tem: odnosov, ljubezni, vesolja …

​

In prav tja, v vesolje, je Siddharta odpotovala 21. marca, ko so v Vitanju, v Centru vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga, odigrali koncert Enakonočje: Novi svet. »Ideja je bila skupna, nekako pa je sovpadalo tudi z datumom. Že prej je obstajal komad Novi svet in zdaj se je vse skupaj še tematsko poklopilo. Pri slovenskih bendih in izvajalcih je tradicija, da ob dnevih, kot so božič, valentinovo, dan žena, pripravijo koncerte, mi pa se s temi prazniki nikoli nismo najbolj poistovetili, tudi za novo leto nismo nikoli igrali. Enakonočje nam je bilo najbolj pisano na kožo, saj ima smisel, zgodbo, ko začne iz teme svet prehajati v svetlobo.« Prav posebno atmosfero je dajal Tretji oder oziroma Noordung in glede na to, da je bila Siddharta eden od zadnjih slovenskih bendov, ki so pripravili live stream koncert, so bili odzivi zelo dobri. Tudi občutek na odru je bil kljub odsotnosti publike, kot prizna sogovornik, zelo dober, saj električnega koncerta niso igrali že več kot leto, akustičnih so imeli zelo malo. Ta koncert pa je bil razlog, da so se spet dobili na vajah, poleg tega so imeli po dolgem času priložnost igrati glasno. Zažigati rokenrol.





Kot povedano že neštetokrat, pa koncerti prek spleta niso nadomestek tistih v živo, ne intrigirajo tako močno. »Dokler ni bilo prenosa konec, torej po uri oziroma dveh, je bil najprej neprijeten občutek, da bo prišel nekdo do tebe in ti rekel, da so stream pozabili priklopiti (nasmešek). Odziva ni nobenega, ne veš niti, ali se dobro sliši. Na odru pred občinstvom je odziv takojšen: ko gre kaj narobe, to opaziš že na obrazih ljudi.«

​Če Siddharte (na odru) ni brez Tomija, Tomija ni brez njegovega prepoznavnega glasu. Kako skrbi zanj?

»Ne vem, kako, ne preveč, je pa res, da tudi tole izoblikuje glas – moj način življenja (se nasmehne in pokaže na škatlico cigaret). Vsekakor tudi premalo spim. V preteklosti sem imel nekaj pomoči pri vokalni tehniki, kar mi je pomagalo, da lahko isto stvar zapojem z večjo lahkoto, če prej naredim nekaj vaj.« Sicer pa svoj glas dojema kot instrument, kot del glasbe, razvija ga iz dneva v dan, veliko se snema, ustvarja, predvsem pa svoj glas zelo dobro pozna. »Prav tako pri glasbi, ki jo izvajamo, vokal ni tako potisnjen naprej, kot mogoče pri drugih zvrsteh, na primer pri kantavtorski.«



Če je aprila lani, ko smo se na virus in nov način življenja šele privajali, Tomi na Koncertu s kavča, na katerem je nastopal sam, dejal, da si želi, da bi čim prej vse minilo in bilo spet po starem, si na koncertu v Vitanju ni želel enakega sveta, kot je bil prej. Zdi se mu, da se mora ta svet oprati, prevetriti, postati manj hektičen in se umiriti, kot da nastaja nekakšna stoletna pomlad. Mogoče bi bilo to – prevetritev – bolje narediti na drugačen način, na žalost pa smo bili zelo omejeni, pove in po premisleku nadaljuje: »Ne bi se vračal nazaj, še vedno sem zagovornik napredka, znanosti, ki ji zaupam. Računam na vse nas, na vseh teh nekaj milijard ljudi, da bomo znali narediti korak naprej, da nam bo boljše.« In kakšen svet si želi, ga vprašam z željo po še bolj jasnem odgovoru.

»Svet, kjer užitek ni nedostopen, saj sem malce hedonist, in svet, kjer vsak lahko v sebi najde mir – brez te pretirane hektičnosti in tekmovalnosti. Nekaj tekmovalnosti seveda mora biti, ampak zdaj je je (bilo) že preveč. Zaradi dostopa do spleta in družbenih omrežij so se ljudje začeli med sabo še bolj primerjati in dobili so občutek, da delajo premalo, čeprav delajo pet stvari naenkrat.« Noče, da se dela pet stvari hkrati in vse napol, ampak naj se vsak loti tistega, kar ga veseli.



»Ves čas se primerjati z nekom, čeprav v tem ne uživaš … kaj je na koncu smisel tega? To, da se boš sam pohvalil? Poleg tega nismo vsi dobri v vsem, dostikrat so stvari, ki jih delamo, slabe. Tudi v glasbi je veliko dobrih, ampak je ogromno tudi slabih.« Želi si, da bi bil ta novi svet bolj dovzeten za čustva, do tega pa lahko pridemo šele prek miru, ki nam pomaga, da dojemamo in srkamo stvari, saj gre sicer vse hitro mimo in skozi nas. Doda, da je najbolj srečen takrat, ko je najbolj pomirjen sam s sabo. Tedaj ima človek čas razvijati vsa čustva, ki jih sicer nemir zasenči in povozi. »Če si pomirjen, ima tudi ljubezen drugačne barve, takrat je sreča najbolj prisotna.« Ko si miren, si po vsej verjetnosti preskrbljen za bivanje v tistem trenutku, lahko delaš tisto, kar te veseli, kar je spet začarani krog, ki te še bolj osreči, razmišlja.

»Žalostno je, da tako radi gledamo svoje stare fotografije in se spominjamo, kako smo se imeli takrat dobro, medtem ko se v tistem trenutku, ko je fotografija nastala, tega nismo zavedali. Želim si, da nam ne bo treba delati fotografij zato, da jih bomo kazali drugim, ampak da bi znali uživati v trenutku,« pripoveduje, medtem ko ob žvrgolenju ptic na terasi lokala ob gozdu srka belo kavo in kokakolo ter si prižiga eno cigareto za drugo.



Pandemija ga ni spravila v prehudo stisko. Nerad prizna, da mu je zaradi siceršnjega hektičnega življenja glasbenika po svoje celo ustrezala, čeprav mu je žal za vse tiste, ki so in še vedno doživljajo stiske. Ni se počutil osamljenega, veliko je bil z družino, se malce polenil, dal v nižjo prestavo, kar mu je bilo, kot pravi, pri njegovih letih kar všeč. Poleg tega je dostikrat samozadosten tudi, če je sam, saj ni »v prvi vrsti tisti, ki bi moral biti nujno na odru in se pred vsemi razgaliti«. Tega 'soja luči' v resnici nikoli ne pogreša. Četudi ima kot frontman glavni stik s publiko, v čemer se je skozi leta tako izpopolnil, da mu je to prijetno početi, se še vedno najbolje počuti kot del benda, ki na odru skupaj ustvarja vibracije in jih pošilja med ljudi. In tudi v živo njegova preprostost in nezvezdništvo prideta močno do izraza. Ko je človek v glasbi toliko časa, pravi, se zgodi, da ima kdaj vsega dovolj, in čeprav noče, da bi se to zgodilo, priznava, da jim je kot bendu predah dobro del.

To pa ne spremeni dejstva, da se mora vsak premor enkrat končati in da je bil ta za glasbenike in druge umetnike predolg. Manjkal mu je ta čustveni šus, ki bi ga lahko sprožil skupaj z bendom. Kar ga je pri vsej pandemiji in ukrepih najbolj zmotilo, so bila dvojna merila za različne dejavnosti. Občutil je jezo, razočaranje, pa tudi nezaupanje. »Pričakujem, da ljudje, ki pridejo na naš koncert, zaupajo v to, kar delamo, da bodo dobili tisto, kar se od nas pričakuje. Medtem ko neka stroka – pa tukaj ne govorim o znanosti, ampak o tistih, ki to znanost plasirajo do nas – torej ljudje na vodilnih položajih, ki imajo možnost, da rečejo, kako in kaj, tega niso storili. Njim ne zaupam več.«

Sam sicer ne more reševati sveta, ker tega znanja nima. »Za to so ti ljudje tam, in bil sem razočaran, ko sem videl, da so bili tolikokrat nevedni, zmedeni, morda celo pohlepni, nespoštljivi in neiskreni. Ves čas neka manipulacija – morda sem to samo tako čutil, ampak tudi če drži zadnje, to ni prav. Vem pa, da nisem bil edini.« Še vedno zaupa v znanost, poudari, in ostaja miren, prav tako kot človek, ki ima medijsko pozornost, tega noče izkoriščati za opredeljevanje za eno ali drugo stran, saj smo Slovenci že dovolj razklani. Zato si želi s pozitivnim žuganjem pokazati ljudem, da skupaj lahko kaj spremenimo. Z optimizmom gleda proti poletju in šesti čut mu pravi, da s(m)o blizu tega, da bodo spet zagnali ustroj. Da bodo delali to, kar radi in najbolje počnejo: ustvarjali glasbo.





Ko ustvarja, ne razmišlja, ali bo to za bend, ali bo glasba končala pri nekom tretjem ali pa bo primerna za kakšno predstavo, film. »V tistem trenutku zapišem čas in občutje, ki ga imam v sebi, ne glede na to, za kaj in če sploh se bo na koncu uporabilo.« Ustvarja iz nuje, kar podkrepi s primerjavo: »Moj oče zelo radi goji paradižnik, pa ga sploh ne mara. Ampak uživa v tem, da paradižnik raste, to mu je dovolj.« O glasbi in ustvarjanju nehote razmišlja ves čas.

»Ko ustvarjam glasbo, vidim film: ta že vsebuje nek tekst, ki pa ni povsem koherenten in ga je pote treba izoblikovati tako, da film dobi sporočilo še v besedah. Besedilo torej ob glasbi, kitari, prihaja kar sočasno. Seveda skoraj nikoli v začetku ne pride v obliki, kakršna je na koncu v pesmi, imam pa v glavi idejo, kako naj bi vse skupaj zgledalo,« pojasni in doda, da ima večkrat težave, kako priti do tega, spet drugič pa je film v glavi zelo natančen. Včasih se mora veliko bolj poglobiti, pogledati, kakšen bo film – komad – kot celota, kakšno bo njegovo sporočilo, zato o njem razmišlja dalj časa.

Nikoli ne dela po kalupu, ustaljenem vzorcu, čeprav mnogi to počnejo. »So pisatelji, tekstopisci, glasbeniki, ki imajo recepte, šablone, ki vse to delajo veliko bolj obrtniško, ampak ta pristop je povsem drugačen od mojega. Tistemu ne moremo reči osebna izpoved ali globok glasbeni izraz, gre za drugo zvrst.« Sam pa kot ustvarjalec vedno znova odkriva, se spotakne, lovi, nima pravih rešitev – a kot pojasni, jih niti ne želi imeti, saj bi se sam sebi zdel dolgočasen, nezanimiv. Glasbe ne jemlje kot službo, ampak kot del življenja, kot nekaj, v čemer uživa. Pravi, da ima srečo, da jim je kot bendu uspelo, da so prišli do točke, ko lahko od ustvarjanja glasbe živijo in jim ni treba služiti še kje drugje.



Pravil ne išče, išče pa nove ideje in nova vznemirjenja, saj po njegovem tudi tisti, ki njihovo glasbo poslušajo, potrebujejo vedno znova neke dražljaje, da ni vedno vse isto, v stilu »zdaj smo pa končno našli svoj slog – ne, to mora ves čas malce utripati«.

Včasih je kdo pripomnil, da Siddharta niso več tisto, kar so bili na začetku ali pred desetimi leti, kar je povsem naravno, saj bi bilo nenavadno, da bi od leta 95 štancali skoraj iste komade, razmišljam na glas, medtem ko se Tomi že odzove: »Eni bi si tega želeli in ti so ponavadi najbolj glasni, a večina si skoraj istih komadov ne želi. Siddharta ima tudi vso svobodo pri izražanju, ko govorim o založbah in drugem, vse si izbiramo sami. V tujini pa je večkrat tako, da ko najdejo žanr nekega benda, se tega držijo in to štancajo. Me pa zanima, ko slišimo 'očitek', da to ni več Siddharta, ja, kaj pa potem je?« se vpraša njen frontman.

Ne vem, kakšno predstavo imajo ti ljudje, saj je tudi na ploščah, kot je Rh (2003), komad Thor, ki je povsem 'ramštajnovski', kakor tudi Kloner, ki je osladen pop, začne na svoje vprašanje odgovarjati sogovornik. »In kaj je zanje bolj Siddharta, to ali tisto? Oba sta enakovredno na plošči. Poleg tega imamo singel Samo edini, ki je neskončna balada, pa po drugi strani nekaj zmešanega, česar ljudje sploh ne morejo nekam umestiti, ker se v enem komadu obrne sto žanrov. Ne vem, kaj je zanje Siddharta, ampak zame je vse to,« v mirnem tonu sklene misel Tomi, ki odgovora na to, kateri Siddhartin komad je bolj njegov ali najljubši, nima.



Pravi, da je to zanj zelo težko vprašanje, ker bi potreboval za odgovor veliko časa, že naslednji dan pa bi si lahko premislil.
»Se mi pa zgodi, predvsem kadar se vozim sam, da s tem ne obremenjujem še koga (nasmešek), da si zavrtim cele plošče in potem v trenutku, ko že hočem kakšen komad preskočiti, ker se mi zdi, da mi ne bo do njega, spustim celega in me prav tisti zadene. Takrat si rečem, aha, zdaj vem, zakaj je tukaj na tej plošči, čeprav sem ga ponavadi preskočil.«