V nadaljevanju preberite:

Palestinska igralka in režiserka Samar Kupti je pred prihodom v Slovenijo spregovorila o moči patriarhata, kako je zaznamovana kot umetnica, ženska in Palestinka, pa tudi o sodelovanju z izraelskimi sodelavci in tem, da od palestinskih umetnikov pričakujemo zgolj zgodbe o okupaciji.

- Ko z mize počistim vse ponudbe, ki ne ustrezajo mojim principom, mi ne ostane več veliko priložnosti za delo. In četudi mi kaj ustreza, moram pomisliti še na druge stvari, denimo, ali mi bodo plačali stanovanje v kraju snemanja. Končna odločitev je zato vedno odvisna od številnih dejavnikov.

- Ugotovila sem, da se moram nenehno potrjevati. Najprej kot umetnica, nato kot ženska in zatem še kot Palestinka. Umetnost pripada moškim, o tem ni nobenega dvoma. Če se za isto delo potegujem z moškim, bodo skoraj gotovo izbrali njega, pa čeprav imam boljše argumente. Kot ženska se nikoli ne znebim občutka, da me ocenjujejo, kako sem oblečena, ali sem prijazna, nasmejana …

- Predvsem si želim biti umetnica, ki dobro opravlja svoje delo, toda kot Palestinka imam pri vsakem sodelovanju z Izraelci še ogromno drugih vprašanj: kdo financira projekt, kakšno je sporočilo filma, kje ga bodo prikazali, kdo se bo kitil z uspehom …

- Včasih ne verjamejo, da sem Palestinka. Verjamejo šele, ko slišijo moje pravo ime. Ljudje v Tel Avivu živijo v mehurčku, zato mislijo, da imamo vsi Palestinci zakrite obraze in da ves čas samo mečemo kamne. Za njih sploh nismo samostojno ljudstvo, ampak neka nasilna skupina nekje na obrobju. Tel Aviv velja za najbolj prijazno mesto za vegane, saj jih skrbijo pravice živali, a hkrati je nenavadno, da ima toliko ljudi v istem mestu težave s človekovimi pravicami. Pa ne gre samo za zatiranje Palestincev, temveč tudi etiopske skupnosti.