Kot da je na zaslišanju, je začel sam od sebe: »Sem Mohamed al Burai, star sem devetintrideset let. Sem palestinski begunec iz Gaze, v Sloveniji sem leto in sedem mesecev. Palestina je okupirana država, vsak dan sem videl kri. Ko sem dobil prvega otroka, sem sanjal, da je moja družina mrtva.«

Nehote je na kratko povedal vse. Tisto, kar bo sledilo v tem besedilu, in vse, kar Palestinci živijo dolga desetletja.

V naslednjem trenutku se je na balkonu naslonil na zid in nadaljeval s pogledom v prazno. »Kot bolničar v Gazi sem oskrboval ponesrečence v prometnih nesrečah. Takrat si nisem predstavljal, da lahko tudi sam doživim takšno tragedijo.« Življenje bi namreč skoraj izgubil med iskanjem boljše prihodnosti daleč od palestinske zemlje, potem ko je v Gazi preživel štiri vojne.

»Zgodilo se je na poti iz Turčije v Grčijo,« je govoril z globokim in hripavim glasom. »Ko smo prek reke Marice prečkali mejo, smo hodili še približno pet ali šest ur, nato nas je pod nekim mostom čakal džip. Vozil nas je šestnajstletni fant in takoj je bilo jasno, da je zakajen. Klical sem organizatorja poti, obljubil je, da bo poslal novega voznika, vendar ga ni bilo, zato smo šli naprej.«



Nato se je zgodilo, kar je slutil vso pot. Slabo znamenje je bila že manjša nesreča, ko se je razbila sprednja šipa in jih je vso pot zeblo.

»Policisti so zjutraj opazili našo divjo vožnjo. Ko so nam sledili, sem rekel fantu, naj ustavi, da bomo poskusili zbežati. Toda ker se je ustrašil policije, je začel še bolj divjati. Gotovo smo se vozili s hitrostjo najmanj 130 kilometrov na uro, nato je na hitro spremenil smer, izgubil oblast in naš džip se je začel obračati.«

Trenutkov prometne nesreče se najbolj spomni po zvoku, a ne zvoku zvijanja pločevine.

»Pred menoj je sedela ženska. Hotela je v Nemčijo, tam sta jo čakala otroka. Umrla je v trenutku. Še vedno slišim zvok, kako so se zdrobile njene kosti in lobanja.«

Kmalu ni slišal ničesar več. Poletel je iz avtomobila in pristal na pesku med skalami.

»Ne vem, kako se je to zgodilo. Imel sem srečo, da smo bili na odprtem in ne ob kakšnem prepadu. Takoj sem začutil bolečino v hrbtu in vratu. Kot bolničar sem vedel, kako moram ravnati. Blizu je bila skala in nanjo sem naslonil stopala. Pritisnil sem ob skalo, tako kot z dlanjo pritisnemo na stopala ponesrečencev v bolnišnici, saj na podlagi pritiska ugotovimo, ali gre za poškodbe hrbta. Ko ob pritisku nisem začutil dodatne bolečine, sem si oddahnil. Vedel sem, da nimam zlomljene hrbtenice. In nenavadno; v roki sem še vedno držal mobitel, čeprav je bil povsem razbit.«

Mobitel ima še vedno pri sebi, kot spomin, da je preživel prometno nesrečo. Toda v tistih trenutkih je imel druge skrbi.

»Začutil sem, da mi pada temperatura in da se tresem. Ko je prišla policija, sem jih prosil, naj me pregledajo, saj se zaradi previdnosti nisem hotel premikati. Policist je rekel, da vidi na hrbtu velik moder balon, in vedel sem, da imam notranje krvavitve. Ko je prišel rešilec, sem jim takoj povedal, kako naj me primejo in postavijo na nosila. To jih je presenetilo, a sem pristavil, da sem bolničar.«



O krvavitvah in zlomih ni govoril, da bi se pred reševalci hvalil z medicinskim znanjem, ampak kot opozorilo, naj z njim ravnajo profesionalno in ne kot z vrečo krompirja. Do tedaj je že spoznal, da je življenje begunca v Evropi ničvredno.

Dostojanstvo si je moral izboriti tudi v bolnišnici pri policistih. »Bili so nesramni. Ko sem jim rekel, da sem iz Palestine, so mislili, da lažem, češ da vsi rečejo isto. Prinesli so mi zemljevid Palestine, eden od policistov je bojda že bil v Izraelu, a ko sem jim podrobno razložil, kaj je kje, so mi verjeli. Pokazal sem mu tudi slike iz Palestine na facebooku, šele nato so se začeli lepše obnašati. Policist se mi je celo opravičil, da je moral zgolj izpolnjevati ukaze.«

Med desetimi potniki v džipu je bilo več težje poškodovanih. Begunec iz Iraka je izgubil dva prsta, neki tretji potnik je imel več zlomljenih kosti, nekaterim ni bilo nič. Poleg razbitega mobitela je v spomin na prometno nesrečo v Slovenijo prinesel bolečine v hrbtu. »Kljub temu čutim predvsem srečo, da sem preživel.«

Na begunski poti ni nič brezplačno, četudi si v smrtni nevarnosti. Za pot od Istanbula do Soluna bi moral plačati 1700 evrov, toda zaradi nesreče je zavrnil plačilo celotnega zneska.

»Na begunski poti je več pisarn za dogovor s tihotapci. V Istanbulu sem šel v eno od teh in podpisal dogovor za 1700 evrov,« je opisal podrobnosti. »Denar spraviš v trezor, si zapomniš kodo, šefom pa daš sto evrov za uporabo trezorja. Če bi prišel v Solun brez težav, bi jih poklical in jim povedal kodo. Toda zaradi nesreče sem poklical sorodnike v Istanbulu, da so oni odprli trezor. Okoli osemsto evrov so dali organizatorjem, ostalo so poslali meni.«



Denar je potreboval, da se je spet postavil na noge in uredil. Med reševanjem so mu prerezali obleke, Grčija je bila zgolj vmesna postaja. »V Grčiji je največji črni trg za ponarejene dokumente. V vsakem baru lahko najdeš pravega moža,« je povedal. »Priskrbeli so mi španski potni list od nekoga, ki naj bi mi bil podoben. Ko so na letališču preverili moj potni list, je seveda piskalo, in takoj sem jim priznal, da to ni moj potni list. Na istem letu iz Aten v Italijo so odkrili še osem potnikov s ponarejenim potnim listom.«

Globlje v Evropsko unijo je lahko prišel zgolj peš. »Iz Grčije smo šli v Makedonijo, Srbijo, Bosno, Hrvaško in Slovenijo,« je opisal. »Če sem odkrit, sem za Slovenijo prvič slišal, ko sem pristal – v Sloveniji. Prej sem vedel za Hrvaško, Srbijo in Bosno, za Slovenijo ne.«

Najtežje je prečkal prvo mejo v Gazi, med Palestino in Egiptom. »Postopki so dolgotrajni in za Palestince zelo dragi,« je potarnal. »Za odhod iz Gaze moraš najprej zaprositi za dovoljenje za potovanje in pokazati vizum. Ko čakaš na dovoljenje za prehod meje, ti vizum po vsej verjetnosti poteče, saj redko odprejo mejo. Med prvim valom koronavirusa so jo le dvakrat.«

Omejitev gibanja ljudi je torej najboljše gnojilo za divjo rast plevela podkupovanja in tihotapstva. »Pomoč za čimprejšnje prečkanje dvestometrskega mejnega ozemlja mi je možakar ponudil za 1500 dolarjev. Najprej sem ga zavrnil, toda ker sem čakal več mesecev, vsi drugi 'pomagači' pa so bili še dražji, sem ga poklical nazaj.«

Takšen prehod meje je še vedno zakonit, le zgodi se veliko hitreje. »Ko sem plačal, so me poklicali že čez deset dni, denar pa so si razdelili palestinski in egipčanski cariniki.«



Z avtobusom so ga pripeljali do palestinske meje, mu odtisnili žig in ga z avtobusom zapeljali do egiptovske meje. »Začeli so klicati imena, saj v Egiptu niso vseh sprejeli. K sreči so zaklicali tudi moje,« je opisal poslednje trenutke v Palestini. »Do egiptovske meje so nas pripeljali okoli štirih popoldne, potni list so mi vrnili naslednji dan ob dveh zjutraj, šele ob šestih zjutraj sem lahko zapustil carinsko postajo.«

Ponoči je spal je na železnem stolu, vse je bilo umazano, obkrožen je bil z milijoni komarjev, in če je hotel na stranišče, je moral plačati. »Za dvesto metrov vožnje z avtobusom in takšno spanje sem plačal 1500 dolarjev. Za najdražjo nočitev v življenju bi človek gotovo pričakoval kaj boljšega.«

Življenja v različnih državah je vajen, saj je živel že v Siriji, Libanonu, Jordaniji, Egiptu, Libiji, Tuniziji … »Moja družina se je selila zaradi vojne in težavnega življenja v Palestini, da bi vsaj nekje zaživeli v miru in bili preskrbljeni.«



V zvezi s Palestino večkrat slišimo pojme, kot so okupacija, eksodus, kršenje človekovih pravic, begunci, ukradena zemlja … Ampak kako je to občutiti iz dneva v noč, vedo le Palestinci.

»Gaza je oblegano ozemlje. Elektriko imamo štiri ure na dan, če imamo srečo, osem ur. Pitne vode ni, zdravstveni sistem je slab. Združeni narodi so že zdavnaj rekli, da Gaza leta 2020 ne bo več primerna za življenje. Gaza je tudi najbolj poseljen kraj na svetu. 2,1 milijona ljudi živi na 365 kvadratnih kilometrih. Na enem kvadratnem metru je torej pet ljudi.«

Ko je v Gazi stal ob meji z Izraelom, je videl družinsko zemljo na drugi strani žice. »Vidim jo, a ne morem tja. Če bi šel, bi me ubili. Takšno je življenje, če živiš v okupaciji.«



Bolje živijo Palestinci na Zahodnem bregu. »Tam jih ne bombardirajo tako kot v Gazi, toda policijski ali vojaški avtomobil lahko v trenutku zagledaš pred hišo. Varno ni niti tam,« je poudaril. »V Evropi si lahko življenje v Palestini samo zamišljate. Tudi tisti, ki pridejo od drugod, morda dobijo napačen občutek, ker se Palestinci obiskovalcem nasmihamo, jih sprejmemo v svoj dom in jim damo vse, kar lahko. To je naša kultura; goste spoštujemo, četudi pridejo iz drugih kultur.«

Poleg tega ohranjajo upanje, da bodo bolje živeli, če bodo otroci izobraženi. »Dobro poznamo vrednost izobrazbe. Za marsikoga je izobrazba edino upanje na boljše življenje. Včasih ljudje raje manj jedo, samo da imajo denar za izobraževanje otrok.«

Veliki pohod vrnitve, ko so Palestinci pred dvema letoma protestirali proti izraelski okupaciji in zahtevali vrnitev okupiranega ozemlja, je pričakal med reševalci.

Izraelska vojska je bila dobro pripravljena na palestinske protestnike. »Streljali so celo na otroke. Naboj je zadel v nogo tudi mojega brata, čeprav je kot novinar delal za New York Times in imel na sebi velik napis, da je novinar.«

Izraelski vojaki so uporabljali naboje (dumdum), ki ob stiku eksplodirajo in povzročijo še hujše poškodbe, čeprav so v vojaških konfliktih prepovedani. »Četudi naboj zgreši človeka in zadene skalo, poškoduje ljudi v bližini. Stal sem zraven človeka in videl, kako leti njegova odtrgana noga. Zaradi teh nabojev so poškodbe še hujše, zato je večja verjetnost, da ti bodo amputirali nogo.«



Izzval me je, naj si predstavljam stanje v bolnišnici, ko naenkrat pride dvesto, petsto ali celo tisoč poškodovancev. »Kako naj jih oskrbimo, da imajo ustrezno in pravočasno operacijo? Zdravniki naredijo, kar lahko, ampak če prideš z razcefrano nogo in predolgo čakaš, ti jo lahko samo odrežejo.«

Naj je še tako grozno, se Palestinci znajo nasmejati. »Imam dva prijatelja; eden je izgubil desno, drugi levo nogo. Ker imata isto številko stopala, skupaj kupujeta čevlje, da vsak dobi en čevelj. Toda ker je njun okus različen, se vseskozi prepirata, kateri model vzeti in kakšna naj bo barva,« se je glasno zasmejal. »Življenju se moraš prilagoditi. Nimamo časa za pritoževanje in šibkost.«

Z nasmehom in odprtostjo si je v Sloveniji hitro nabral poznanstva, ta so kmalu prerasla v prijateljstva. Kot spretni pripovedovalec, ki z globokim glasom, tekočo angleščino in jasnim tokom govora v hipu pridobi pozornost občinstva, večkrat predava na dogodkih, povezanih s Palestino. Včasih ponudi gostom palestinske dobrote, saj je spreten in predvsem dober kuhar, vedno pa je njegov glavni izziv, kako dobre jedi pripraviti čim bolj zdravo. Ampak nikar ga ne sprašujte, zakaj je njegov humus ali falafel bolj okusen kot kje drugje, saj teh skrivnosti noče razkriti.



V Ljubljani nadaljuje poslanstvo prostovoljnega bolničarja, potem ko je enako počel že v Egiptu in Grčiji. »Med prvim valom koronavirusa sem slišal od prijateljev, da imajo brezdomci precejšnje težave. Pripravljali smo jim čaj in sendviče, a kmalu sem videl, da so tudi poškodovani. Počasi smo začeli zbirati sredstva, kupili smo gaze, povoje, nekaj zdravil in začel sem jih oskrbovati.«

O Mohamedovi tovariški človečnosti je spomladi izšla reportaža v Dnevniku, na katero se je odzvalo več ljudi in organizacij. »Javila se je celo invalidna gospa in nam odstopila en svoj voziček,« je povedal zadovoljno. »Če delaš dobro, se ti dobro vrne. To me je učila babica. Njen nasvet še vedno upoštevam, zato sem tudi po odhodu iz Gaze obkrožen z dobrimi ljudmi.«