Zakaj bi zmagal le en film, če lahko dva

Devetintrideseta podelitev španskih filmskih nagrad goya bi verjetno hitro zbledela v pozabo, če se ne bi tik pred koncem zgodilo presenečenje. Prvič v zgodovini sta nagrado za najboljši film prejela dva celovečerca. Akademijo sta najbolj prepričala El 47, ki ga je režiral Marcel Barrena, in La infiltrada Arantxe Echevarría​. Praznik filma, ki ga je letos gostila Granada, so sicer zaznamovale tudi odmevnejše odsotnosti, z igralko Karlo Sofío Gascón na čelu.

 Možnosti za izenačenje med peterico nominiranih filmov so se zdele skoraj nične. Pa vendar je na koncu okoli 2000 akademikov, kolikor jih je bilo povabljenih k sodelovanju, »uprizorilo nepričakovan zasuk« in podelilo popolnoma enako število glasov celovečercema El 47 in La infiltrada. Odločevalce sta v najprestižnejši kategoriji navdušila žanrsko različna filma, ki jima je skupno, da v prvi plan postavljata močne, a prezrte osebnosti španske polpretekle zgodovine.

El 47 sledi zgodbi Manola Vitala, voznika avtobusa Barcelonskega mestnega prometa, ki se je v času frankizma iz rodne Ekstremadure zatekel v katalonsko prestolnico in na robu mesta skupaj z rojaki iz nič postavil barakarsko naselje Torre Baró. Večji del filma, ki temelji na resničnem dogajanju, se zaplete in razplete ob koncu sedemdesetih, nekaj let po smrti samodržca Francisca Franca, ko je bil, kakor je zapisal pisatelj in kolumnist Javier Cercas, »​Torre Baró še vedno kraj, pozabljen od boga, kot da bi se Barcelona odločila, da ne obstaja: tja niso prišli niti tekoča voda, niti elektrika, kaj šele javni prevoz«. El 47 je pripoved o družbenem boju, ki – slišati je zelo aktualno – daje glas tistim, ki v mestu, iz katerega se počutijo odrinjene, zahtevajo dostojne bivanjske razmere.

Vpogled v zahtevno obdobje španske demokracije ponuja tudi La infiltrada. Triler, nominiran za 13 kipcev, je resnična zgodba o agentki španske nacionalne policije, ki se je pri dvajsetih pod psevdonimom Aranzazu Berradre Marín za osem let infiltrirala v baskovsko teroristično organizacijo Eta. Delo Arantxe Echevarríe je »zgodba o pogumni policistki, ki je spremenila svoje življenje, da bi poskušala rešiti življenja drugih«, ter obenem tudi najbolj dobičkonosen španski film, ki ga je režirala ženska.

Navzočnost nenavzoče Karle Sofíe Gascón

 Enakopravna ni bila le delitev nagrade za najboljši film, tudi v drugih kategorijah so akademiki kipce razdelili precej uravnoteženo. Skupno jih je največ – pet – domov odnesla ekipa filma El 47 (med drugim za stransko moško in žensko vlogo), po tri sta prejela filma Segundo premio, ki ga je za svojega favorita izbral španski premier Pedro Sánchez, in dobitnik zlatega leva na beneškem filmskem festivalu Sosednja soba (The Room Next Door) Pedra Almodóvarja. Goyo za glavno moško vlogo je dobil Eduard Fernández (Marco), za glavno žensko vlogo pa Carolina Yuste (La infiltrada). Kipec za režijo je šel v roke Isakija Lacueste in Pola Rodrígueza (Segundo premio), z mednarodnim goyo je akademija počastila v Španijo priženjenega ameriškega igralca Richarda Gera, nagrado za življenjsko delo pa so podelili igralki Aitani Sánchez-Gijó​n.

Slavnostni večer v mestu Federica Garcíe Lorce so poleg dobitnikov nagrad zaznamovale tudi nekatere odmevne odsotnosti. V Andaluzijo zaradi zdravstvenih težav, denimo, nista pripotovala Pedro Almodóvar in Penélope Cruz, prav tako ni bilo Tilde Swinton in Julianne Moore, ki sta bili nominirani za glavno žensko vlogo (Sosednja soba). Največ pozornosti pa je pritegnila nenavzočnost igralke Karle Sofíe Gascón, ki se je, potem ko so v javnost prišle njene nekaj let stare rasistične, islamofobne in druge neprimerne objave na twitterju, odločila za umik iz javnosti. Na rdeči preprogi je bilo ves čas prisotno večno vprašanje, ali je delo mogoče ločiti od umetnika. Film Emilia Pérez, s katerim je Karla Sofía Gascón kot druga Španka nominirana za oskarja za glavno žensko vlogo, je sicer v Grandi dobil goyo za najboljši evropski celovečerec.