V nadaljevanju preberite:

V petek, trinajstega oktobra 1972, je letalo urugvajskih zračnih sil vzletelo proti čilski prestolnici Santiago. Na krovu je bilo 45 ljudi, med njimi tudi člani ragbi ekipe Old Christians iz Montevidea in njihovi podporniki. Tekme, na katero so bili namenjeni, niso nikoli odigrali. Letalo je ob zapuščanju argentinskega zračnega prostora zašlo v težave in strmoglavilo sredi Andov. Tretjina potnikov je življenje izgubila ob trku, za druge se je sredi visokih slemen začela neslutena kalvarija.

Zgodba o težko zamisljivem preživetju vse od takrat vznemirja javnost. »Čudež v Andih« je navdahnil knjižna dela, sled pa je pustil tudi v sedmi umetnosti. V devetdesetih s filmom Živi (Alive) in nedavno z Netflixovo uspešnico Snežna družba, ki si je z dvanajstimi osvojenimi kipci pokorila konkurenco na februarski podelitvi španskih filmskih nagrad in si poleg nominacij za bafto in zlati globus prislužila tudi dve nominaciji za oskarja: za tujejezični film in za masko.

Najdražji španski film vseh časov, pod katerega se je podpisal režiser Juan Antonio Bayona, ni le odpravil pomanjkljivosti ameriške različice in ponovno obudil zanimanje za tragedijo, ampak je v prvi plan katapultiral tudi Enza Vogrincica. Tridesetletni igralec si je v natrpanem urniku čas za Sobotno prilogo vzel pred odhodom na jutrišnjo podelitev najprestižnejših filmskih nagrad. V pogovoru na daljavo se je dotaknil tudi svojih slovenskih korenin.