Voditelj nacionalboljševikov kot romantični junak

Eduard Benjaminovič Savenko, sloviti pisatelj in zloglasni politik, bolj znan pod psevdonimom Eduard Limonov – kar se ne nanaša na sadje, ampak na ročne bombe, ki se jim po rusko reče limonke –, je eden od tistih likov, ki kar kličejo po filmskih uprizoritvah, vendar so obenem preveč nenavadni in kompleksni, da bi jih bilo mogoče zadostno predstaviti v enem celovečercu.

Naloge se je kljub temu drzno lotil v Rusiji znan in uspešen režiser Kiril Serebrenikov. Scenarij za film je po biografskem romanu Limonov francoskega pisatelja Emmanuela Carrèra priredil poljski režiser Paweł Pawlikowski, ki je v zadnjih letih zaslovel s filmoma Ida in Hladna vojna, v začetku devetdesetih let pa je prav on v dokumentarnem filmu Srbski epi na filmski trak ujel Limonova, kako navdušeno z mitraljezom strelja na oblegano Sarajevo. Sprva je film o njem namreč nameraval posneti Pawlikowski, vendar je izgubil zanimanje, štafeto pa je prevzel Serebrenikov.

Izgnanstvo v New York

Balada o Limonovu spremlja mladega, zanesenjaškega proletarskega pesnika, ki se iz industrijskega mesta sovjetske Ukrajine v iskanju pesniške slave preseli v Moskvo. Z avantgardističnimi pesmimi in doma izdelanimi kavbojkami kmalu pridobi ljubezen pesnice in manekenke Jelene ter dovolj slave in poznanstev v umetniških krogih, da mora na razgovor h KGB. Agent obveščevalne službe mu ponudi na izbiro ovajanje ali zapor, mladi Limonov pa si izprosi tretjo možnost –izgon iz domovine.

Z Jeleno v prvi polovici sedemdesetih let odpotujeta v New York, kjer prvotno navdušenje nad navidezno svobodo hitro zamenja razočaranje nad resničnostjo kapitalizma. Njun zakon kmalu razpade. Edi sprva išče uteho v spolnih odnosih s temnopoltimi brezdomci in sanjarjenju o revoluciji, nato pa se zaposli kot butler milijonarja. Medtem ves čas piše, založniki pa njegove avtofikcijske romane, ki so premalo protisovjetski in navdušeni nad Ameriko, vztrajno zavračajo.

Režiser Kiril Serebrenikov (v sredini) z glavnima igralcema Benom Whishawom and Viktorijo Mirošničenko. FOTO: Yara Nardi/Reuters

Serebrenikov film, ki krepko presega dve uri, večino časa posveti življenju Limonova v divjih sedemdesetih letih in odlično prikaže blišč in zlasti bedo New Yorka, medtem ko osemdeseta, čas, v katerem so romani Limonova izšli v Franciji in poželi svetovno slavo – najbolj slovitega, Jaz, Edička, imamo tudi v slovenskem prevodu –, steče mimo gledalca v zgolj nekaj minutah.

Sporni junak

Zdi se, da režiserja bolj zanimata ljubezenska zgodba in mladostna vznesenost avantgardistično-punkovskega pisatelja kot njegova spornejša starejša leta. Po vrnitvi v Rusijo v kaotičnih devetdesetih letih je Limonov namreč s sedanjim ideologom Kremlja Aleksandrom Duginom ustanovil Nacionalboljševistično stranko – ime, ki seveda aludira na Hitlerjev nacionalsocializem – in začel razglašati skrajno ksenofobna in šovinistična stališča, streljal v Bosni, bil zaprt zaradi nezakonitih nakupov orožja ter v boje na vzhodu Ukrajine poslal brigade članov svoje militantne stranke.

Nenavadno, da je Serebrenikov, ki ima v Rusiji status disidentskega režiserja, zadnjih štirideset let življenja Limonova in njegovo celotno politično kariero zreduciral na peščico komaj povezanih scen, ki ne razkrivajo nobene politične vsebine. Zloglasna Nacionalboljševistična stranka je prikazana zgolj kot estetizirano avantgardistično gibanje, Limonov sam pa kot sicer vase zagledan, vendar neuklonljiv romantični junak, ki ga, zaradi njegove nepripravljenosti, da bi se prodal oblastem, nazadnje zaprejo v Sibiriji. Njegovo hujskanje proti etničnim manjšinam ni niti omenjeno.

Bo zlata palma romala v hišni pripor?

Res je, da se Serebrenikov s tem pristopom izogne moraliziranju, pa vendar zaradi redukcije na romantično estetizacijo film ne pojasni transformacije Limonova iz punkovskega pesnika, ki na nočnih ulicah New Yorka išče temnopolte ljubimce, v populističnega voditelja militantnih ksenofobnih obritoglavcev. Morda je res prav punkovska gesta ponosne prilastitve tega, kar ima omikana družba za prezira vredne smeti, ključ do razumevanja razcveta sodobnega populizma, čigar predhodnik in pionir je bil Limonov, pa vendar film sam tega ne izpostavi. Režiser je na premieri v Cannesu dejal, da »film in umetnost ne moreta končati vojn, lahko pa ljudem pokažeta vzroke za nasilje in nastanek vojn«, a Balada o Limonovu tega ravno ne stori. Serebrenikov se je osredotočil na prikaz romantične pravljice o genialnem, toda nepriznanem umetniku, za katerega ni mesta ne na tej ne na oni strani železne zavese, in o njegovi tragični večni ljubezni.

Romantika namesto politike

Serebrenikov je v Cannesu poudaril, da ne gre za biografski film o Limonovu, temveč za ekranizacijo Carrèrovega romana, vendar to ne reši strukturnega problema, ki ga v zgodbi, osredotočeni na divjo ljubezen v New Yorku sedemdesetih let, povzroči preprosto dejstvo, da je Limonov živel predolgo. Pogoste fantazije o samomoru, ki jih ima Limonov v filmu, mestoma delujejo bolj kot želje režiserja ali scenarista, da bi to takrat vendarle storil. Za romantično zgodbo je nerodno, da je postal uspešen, se podal v politiko in da Jelena po njunem razhodu sredi sedemdesetih v njegovem življenju ni več igrala vloge. Dveh žena, s katerima je bil Limonov poročen pozneje, v filmu sploh ni, namesto njiju se še na stara leta v njegovih fantazijah še vedno prikazuje Jelena.

Eduard Limonov je s svojo radikalno stranko predstavljal desno opozicijo Vladimirju Putinu. FOTO: Dmitry Serebryakov/AFP

Seveda je razumljivo, da je film izpustil marsikaj, pravzaprav je njegova težava verjetno v tem, da ni izpustil dovolj. Zdi se, da je za zgodbo, ki jo hoče povedati Serebrenikov, vse, kar se je zgodilo po koncu sedemdesetih let, odveč, in povsem dovolj bi bilo, če bi film končal s selitvijo Limonova v Pariz v začetku osemdesetih let. Namesto Balade o Limonovu bi dobili Balado o mladem Limonovu, ki bi bila lahko bolj osredotočena in manj obremenjena z dejanskim življenjepisom, ki je bolj kompleksen in manj romantičen od tega, kar še lahko prenese film, ki hoče ugajati množicam. Kar Balada o Limonovu nedvomno hoče, ambicije po globalnem uspehu kaže tudi, morda ne najboljša, odločitev za snemanje v angleščini, čeprav z namerno močnim ruskim naglasom.

Po drugi strani odločitev za estetizirani in romantizirani pristop namesto bolj vsebinskega dobro funkcionira, kljub dolžini je ogled filma užitek. Ritem Serebrenikova je, kot ponavadi, energičen, slog pa izjemno dodelan. Režijske prijeme si občasno izposodi iz gledališča, vendar obenem spretno izkorišča iluzionistično moč filma, ki lahko fantazije protagonistov na platnu prikazuje enako resnične kot njihovo stvarnost – prijem, ki ga je Serebrenikov prignal do skrajnosti v ekranizaciji ruske uspešnice Petrovi v časih gripe, ki je letos izšla tudi v slovenščini. Prav v fantazijskih prizorih si režiser dovoli največ, zaradi česar so nekateri izmed teh resnično izjemni. Zlasti spretno in tekoče so izpeljani tudi časovni in krajevni preskoki, ki jih v fragmentirani biografiji mrgoli. Kljub določenim pomanjkljivostim je Balada o Limonovu izjemen in ambiciozen film, ki vzbudi zanimanje za nenavaden lik Limonova, vendar tega zanimanja ne poteši.