Nikoli me ne boste prijeli

Živimo v težkih, neznosnih časih, radi pravimo – in res je. Toda vsak čas je težek po svoje, vsak po svoje neprehoden, neprizanesljiv in krut. Čeprav napredek, tudi etični in moralni, radi razumemo kot linearno premico, je zgodovina ciklična, ciklične pa so tudi skrajne ideologije, ki obljubljajo veliko, a jemljejo še več.

»Noč, črn gozd, okostnjakova roka, ki je nenadoma zrasla pred njim; zgrabil je puško in kriknil: 'Nikoli me ne boste prijeli!' Ko je pritisnil na sprožilec, se je prebudil in se počasi dvignil na komolce: z enim očesom opazuje, z drugim prisluškuje; nato se previdno zvali nazaj, v mehko kotanjo med zlatolistnima bukvama.«

Te besede uvajajo roman Proslava enega od najbolj prevajanih in nagrajevanih sodobnih hrvaških pisateljev Damirja Karakaša, uvajajo pripoved o ustaštvu, ki je med drugo svetovno vojno prevladovalo v njegovi domači Liki, pripoved o surovosti človeka, sopostavljeni z naravo, to tiho, večno opazovalko vseh naših blodenj in napak. »Niti mimo enega drevesa ni šel, ne da bi se zazrl vanj; zazdelo se mu je, da bi vsako lahko v hipu oživelo in ga zgrabilo za vrat,« beremo.

Lažno upanje desničarskih ideologij

Kot roman, ki ga v prevodu Jurija Hudolina lahko prebiramo v slovenščini (Beletrina, 2019), je tudi njegova filmska priredba, ki jo je podpisal hrvaški režiser Bruno Anković in si jo je te dni mogoče ogledati na filmskem festivalu ­Liffe, poklon silam narave in precizen ter tehten premislek tega, zakaj in kako postanemo plen skrajnih desničarskih ideologij. Postanemo, da, kajti Proslava je pripoved ne o njih, temveč o nas, o družbi, v kateri se položaj žrtve in krvnika lahko kaj hitro preobrne.

Umeščeni smo v obubožano hrvaško vas, v čas pred in med drugo svetovno vojno, v nenehno lakoto, pomanjkanje, ponavljajoče se menjave režima. Mijo, nekdanji pripadnik ustaške milice, se skriva v gozdovih in gorah blizu vasi, obremenjen s spomini na nečloveške ukaze, krivice, na neizbrisljive vojne grozote, ob tem pa na podlagi ran, pridelanih v mladosti, tone vse globlje v lažno upanje skrajnih desničarskih ideologij.

»Zgodba ni zgolj balkanska; v njenem osrčju je ideološka matrica, katere različice zaznamo po vsem svetu, med pronicanjem v različne družbenopolitične sisteme, tako nekdaj kot danes. Žal se zdi, da človeštvo v zadnjem stolet­ju ni kaj dosti napredovalo,« je dejal režiser, ki se v filmu prepričljivo izogne razpravljanju o tej ali oni strani, temveč namesto tega ponuja širši, pomembnejši razmislek o tem, kako se ideologija zareže v še najpreprostejše, najbolj odmaknjeno življenje.

Proslava je bila premierno prikazana v tekmovalnem programu festivala v Karlovih Varih, na 71. filmskem festivalu v Pulju pa prejela zlato areno, glavno nagrado za najboljši film.