Osebna osvoboditev odžene leta in jih hkrati sprejme

Premožna odvetnica Mara Gvozdenović (Mirjana Karanović) je preudarna, hladna in samostoječa ženska. Samohranilka s sinom edincem živi na veliki nogi, ko jima usoda prekriža pot. Soočanje s tragedijo, minljivostjo in sedanjostjo se začne ­globoko v nas.

Kaj ima o japonski povojni realnosti povedati žanr?

Nesrečni sin Nemanja tik pred odhodom na študij v London zaradi mladostniške razposajenosti preobremeni svoje bolehno srce in umre. Družina je močno pretresena in hkrati začudena, da njegova mama Mara ne čustvuje tako javno in silovito, kot se od nje pričakuje. Kmalu po pogrebu se vrne v službo v upanju, da se bo zamotila in lažje prebolela izgubo. Svojci ji vztrajno vsiljujejo pomoč, usmerjanje, ki pa ju stalno zavrača. Nedolgo po pogrebu v njeno odvetniško pisarno vstopi sinov prijatelj Milan Živković (Vučić Perović), ki prosi za pomoč zaradi zapletov pri dedovanju stanovanja. Mara naključno srečanje pograbi kot priložnost, da bolje spozna sina, lažje razume zadnje dni njegovega življenja in odžene samoto ali bolje praznino, ki jo je zapustil oboževani sin.

Mirjana Karanović je osrednja figura razmeroma minimalističnega filma, v katerem ne odigra le glavne vloge, temveč je tudi soscenaristka in režiserka. »To je bilo drugič, da sem pri filmu tako celostna avtorica. Želela sem razširiti svoj avtorski in kreativni izraz. Tokrat je bilo težje kot prvič, raziskovala sem duševne, duhovne in čustvene prostore, ki niso vedno jasno vidni in prepoznavni. Pojavil se je izziv, kako to ubesediti, kako pretvoriti v filmsko zgodbo, kako izbrati prave vizualne elemente, ki so izredno pomembni, in seveda, kako to odigrati na način, ki ne bi bil zgolj preprosta predstavitev človeških stanj, temveč bi imela globino in večplastnost,« je za Delo povedala Mirjana Karanović.

Vprašanja mladosti in časa

Lik Mare se je začel ostriti pred leti, ko je nastopila v Bosanskem narodnem gledališču v Zenici, kjer je delala predstavo po besedilu Tanje Šljivar Mi smo tisti, na katere so nas opozarjali starši. V tej postmoderni drami sta nastopala dva igralca – poleg Mirjane Karanović še Enes Salković –, ki sta upodabljala štiri like, katerih zgodbe se prepletajo. Med njimi je tudi lik Mare, mame, ki je izgubila sina in ima razmerje z mlajšim moškim. »Njuna interakcija se začne z naključno dogovorjenim spolnim srečanjem, a se konča z zelo močno sceno njune povezanosti in bližine, ki jo občutita, kot bi bila dve bitji iz istega vesolja. V Marinem liku je prisotna močna želja po življenju, po nečem, kar v njej še vedno tli, a je to, kar je nekoč imela, zdaj izgubljeno. To me je pritegnilo k liku – hotela sem ustvariti zgodbo o takšni ženski.«

Maro vidi kot žensko, ki živi pod pritiskom patriarhata, svojo osebo in čustva prikriva. S sinovo smrtjo pade njen oklep, prepoji jo hrepenenje po življenju. »Zame osebno je ta boj med erosom in tanatosom zdaj povezan izključno s svetom kreativnosti. To je tisto, čemur se popolnoma predajam. Moj zasebni življenjski prostor je dosegel stanje, ki bi ga lahko opisala kot zen ali morda celo nirvano – stanje stabilnosti, iz katerega nočem izstopiti. Največje vznemirjenje in izziv zame predstavljajo gledališke predstave, besedila in kreativna izmenjava s sodelavci. Življenje na odru me najbolj vznemirja, zaradi tega si želim živeti in ustvarjati še dolgo.«