Bo zlata palma romala v hišni pripor?

Do konca canskega festivala­ je še pet dni in utegne se zgoditi,­ da bo zlato palmo dobil režiser,­ ki je v hišnem priporu. Enkrat se je že zgodilo, da je glavno nagrado dobil zapornik – to je bil leta 1982 turški režiser Yılmaz Güney.

Po ocenah do zdaj prikazanih filmov na festivalu se lahko zgodi, da bo zmagal film Poletje ruskega režiserja Kirila Serebrenikova. Tega filmskega in gledališkega režiserja slovensko občinstvo pozna po filmu (M)učenec, ki kritizira vlogo ruske pravoslavne cerkve v času Putinove vladavine. Kaže, da ga je ta film stal svobode.
 

Serebrenikov je v hišnem priporu od lanskega poletja, ko so ga obtožili poneverbe skoraj milijon evrov državnega denarja, namenjenega njegovemu gledališču. Tako je Poletje montiral v hišnem priporu, brez stikov z zunanjim svetom, upal je, da bodo preklicali kazen do začetka canskega festivala, ampak ne le da je niso preklicali, temveč so jo celo podaljšali. V uradni izjavi predsednika Vladimirja Putina piše, da je bil on pripravljen pomagati festivalu, toda ker je v Rusiji »sodstvo neodvisno od politike«, sta bila on osebno kot tudi ruska vlada v tem primeru nemočna. Režiser tako ni mogel priti v Cannes.

Film se ukvarja z življenjem Viktorja Coja in Mihaila Naumenka, kultnima prezgodaj umrlima fantoma leningrajske rockovske scene iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Coj je umrl leta 1990 v prometni nesreči, Naumenko pa leto zatem zaradi možganske kapi. Celotno dogajanje v Sovjetski zvezi je v času njunega glasbenega ustvarjanja nadzirala partija, ki je morala mladim rockerjem odobriti vsako besedilo. Film ima tudi politično noto, ukvarja se z mladimi, izobraženimi ljudmi, ujetimi v družbo, ki si ne želi sprememb in zavrača prozahodno usmerjene sodržavljane.

Poletje je dobilo dobre ocene, precej boljše pa film Hladna vojna drugega avtorja iz nekdanjega vzhodnega bloka. Drama poljskega režiserja Pawła Pawlikowskega, ki se je po svetu (razen na Poljskem) pred tremi leti proslavil z Ido, govori o odnosu med pianistom Wiktorjem in pevko ter plesalko Zulo, ki živita vsak na drugi strani železne zavese. To je hkrati romantičen in realističen film o destruktivni moči erosa v strastnem in stresnem odnosu med njima. Pawlikowski, ki v glavnem živi v Veliki Britaniji, je na tiskovni konferenci dejal, da nima nostalgije po stalinističnih časih in da je v prvi polovici življenja hotel pobegniti iz svoje države, v drugi polovici pa se želi vrniti vanjo.


 

Razočaral je Iranec Asgar Farhadi. Po filmu Ločitev, nagrajenem z oskarjem za tujejezični film, se je preselil v Francijo, kjer je posnel film Preteklost, ki je bil prikazan v canskem tekmovalnem programu. Zatem se je vrnil v Iran, posnel Trgovskega potnika in letos znova vrnil v Cannes s filmom Vsi vedo, posnetim v Španiji. V njem Penélope Cruz igra Španko Catarino, ki iz Argentine pride na sestrino poroko v mestece pri Madridu, kjer je odrasla.

Z njenim prihodom pridejo nad dan stare skrivnosti. Stvari se zapletejo, ko ugrabijo njeno starejšo hčer, ki je z njo pripotovala v Španijo. Takrat tja nenačrtovano pripotuje tudi njen mož iz Argentine. Filmska zgodba je delno družinska drama in delno triler, kombinacija teh žanrov pa se ni pokazala za najbolj uspešno. Tematika družinskega življenja je Farhadiju blizu, očitno pa je, da premalo pozna milje katoliške družine in njenega odnosa do vere in Boga pa tudi do lastnine in denarja.

Kritiki hvalijo tudi Sodni dan 32-letnega Egipčana A. B. Shawkyja, avtorja edinega afriškega in debitantskega filma v glavni konkurenci. Film govori o gobavcu, ki ga tudi igra gobavec. To je oda zavrženim in nezaželenim ljudem.

Avtor filma se je rodil v zakonu med Egipčanom in Avstrijko, študiral je politične vede v Egiptu in film v New Yorku ter se do zdaj proslavil s kratkimi in dokumentarnimi filmi. Kolonija gobavcev v Egiptu v puščavi severno od Kaira res obstaja. V njej živi približno 1500 ljudi, ki so večinoma ozdravljeni, toda ostajajo v koloniji, ker se zaradi iznakaženosti skrivajo pred ljudmi. V koloniji so psihiatrična bolnišnica, sirotišnica, deponija, kjer delajo njeni prebivalci in od tega lahko skromno živijo. Tam niso vsi gobavi, a gobavost žal še vedno obstaja, vendar bo s sodobno medicino kmalu izkoreninjena.

Moški, ki igra gobavca, je prišel v kolonijo kot desetletnik. Tu so ga pustili starši, prepričani, da bo umrl, ampak je s pomočjo katoliških redovnic in medicinskega osebja ozdravel, a je ostal v ­koloniji, ker noče, da bi ga ljudje zunaj te dojemali kot človeka s posebnimi potrebami, je povedal režiser.
 

Ženske niso zadovoljne s položajem na festivalu, zato so protestirale. Na stopnice dvorane Palais des Festivals se je v soboto hkrati ­po­vzpelo 82 igralk, režiserk in producentk, ki so podprle gibanje #jaztudi in zahtevale enakopravnost med spoloma, s čimer so hotele opozoriti na spolno neenakost v filmski industriji. Njihovo število ni bilo naključno, namreč od začetka festivala leta 1946 je le 82 režiserk predstavilo svoje filme in samo 12 žensk je predsedovalo ­žiriji. V enakem obdobju je prikazalo svoje filme 1688 režiserjev. Med protestnicami so bile Cate Blanchett, Marion Cotillard, Kristen Stewart, Salma Hayek, Léa Seydoux …

Pričakovano je v Cannesu vsak dan govor o pravicah žensk v filmski industriji. Čeprav je Cannes star že 71 let, je samo en film, ki ga je režirala ženska, prejel zlato palmo. Z njo so nagradili Jane Campion za film Klavir iz leta 1993. Mnogi so bili prepričani, da ga bo pred dvema letoma dobila nemška režiserka Maren Ade za film Toni Erdmann, a se to ni zgodilo.

So pa ženske prekršile letošnjo prepoved snemanja selfijev na rdeči preprogi. Hollywood Reporter je v četrtek na naslovnici objavil­ fotografijo z rdeče preproge, ki prikazuje, kako hkrati šest žensk fotografira sebe.