Režiserka, ki raziskuje skrajnosti strasti

V Slovenski kinoteki se danes s filmoma Bežna srečanja in Dolga poslavljanja nadaljuje retrospektiva filmov Kire Muratove, ene od najpomembnejših, vendar tudi najbolj spregledanih režiserk, ki velja za enfant terribla sovjetskega in ukrajinskega filma. Njeni vedno kritični filmi, ki raziskujejo človeške strasti in potlačene družbene plati, bodo v okviru retrospektive na sporedu Kinoteke do konca novembra.

Zaradi kritične in neuklonljive drže se je spoprijemala s cenzuro, njeno filmsko ustvarjanje pa je bilo vedno znova onemogočeno, vendar se je obrobnost Kire Muratove obdržala tudi po razpadu Sovjetske zveze. Vsi njeni filmi so namreč posneti v ruščini, ker pa je živela in ustvarjala v Odesi, danes velja za ukrajinsko režiserko. Čeprav je kar osem njenih naslovov na seznamu stotih najboljših ukrajinskih filmov po izboru ukrajinskega kinotečnega Nacionalnega centra Oleksandr Dovženko, v ukrajinski nacionalni zavesti še danes ni zares priznana – njen filmski jezik je namreč do občinstva zahteven in nepopustljiv.

Vojna je prikaz njene dediščine v Sloveniji še otežila, saj v ukrajinskih arhivih nimajo vseh njenih filmov, iz ruskih pa iz političnih razlogov ni bilo mogoče pridobiti del, ki manjkajo v Ukrajini. Tudi najbolje založeni kinotečni arhivi na Zahodu imajo namreč le dve ali tri njena najbolj znana dela, je pojasnila kuratorka retrospektive v Kinoteki Anja Banko.

Tudi s filmi iz Ukrajine ni šlo brez težav in zapletov. Ker originalnih filmskih trakov kot nacionalne kulturne dediščine v zaostrenih razmerah zaradi varnosti ne pošiljajo iz države, so v Kinoteki prikazani digitalni skeni – nekatere so pripravili prav za to retrospektivo. Tik preden bi bil skeniran še zadnji film, je bil poslednji človek, ki je znal ravnati z digitalnim skenerjem filmskih trakov, vpoklican v vojsko. »S tehničnega vidika je ta retrospektiva podvig,« je organizacijo v težavnih razmerah opisala Anja Banko.

Od režiserke do čistilke – in nazaj

Oče Kire Muratove je bil ruski Jud, ubit med drugo svetovno vojno. Z mamo, romunsko ginekologinjo, sta ostali sami v Romuniji, kjer je imela njena mama pomembno vlogo pri vzpostavljanju povojne socialistične vlade. Bila je tudi članica odbora, ki je odločal, ali so tuji filmi primerni za prikazovanje romunski javnosti, na oglede teh filmov pa jo je pogosto spremljala hči Kira. Z ogledi sicer pogosto prepovedanih zahodnih filmov je dobila veliko boljši vpogled v svetovno filmsko produkcijo, kot so ga lahko imeli njeni kolegi, ki filmov, neprimernih za prikazovanje, niso mogli videti. Zaradi navdušenja nad filmi se je odločila za študij režije, kjer jo je vzel pod okrilje sloviti sovjetski režiser Sergej Gerasimov, ki je ostal njen neomajen podpornik, tudi ko so oblasti prepovedale njene filme.

Prvi celovečerni film Naš pošteni kruh je v začetku šestdesetih let posnela z možem režiserjem Aleksandrom Muratovom, vendar so ju cenzorji opomnili, da sta šla s kritiko sovjetskega sistema predaleč in naj film spremenita. Kira Muratova je posege v film ogorčeno zavrnila, njen mož pa se je uklonil zahtevam oblasti in spremenil konec filma, tako da po prvi, kritični polovici, film nenadoma postane hvalospev. Čeprav zaradi nenadnega reza in nepojasnjene spremembe v tonu in dogajanju Naš pošteni kruh danes deluje zelo nenavadno, je poseg Aleksandru Muratovu tlakoval pot do cvetoče režijske kariere pri filmskem studiu v Kijevu. Kira Muratova, ki uklonljivosti ni prenesla, se je z možem razšla in filma ne priznava za svojega.

Kljub temu se ji je kmalu ponudila nova priložnost, in že čez nekaj let je lahko posnela film Bežna srečanja, v začetku sedemdesetih pa je sledil njen drugi samostojni film Dolga poslavljanja. Oba filma, ki prikazujeta družbeni položaj žensk in njihova intimna hrepenenja, so cenzorji zaradi »buržoaznih tendenc« prepovedali, je življenje in ustvarjanje Kire Muratove po­vzela Anja Banko. Zaradi kritične drže ji niso več zaupali režije, ker pa so prepoznali njen talent, so ji ponudili pisanje scenarijev. Ponudbo je zavrnila in raje delala kot čistilka v odeškem filmskem studiu.

Preboj na Zahod in vrnitev v Odeso

Šele po nekaj letih so ji ponovno dovolili režirati, vendar le filme, posnete po literarni predlogi, kar je bil tedaj običajen način brzdanja preradikalnih režiserjev. V osemdesetih letih je tako po literarni predlogi posnela film Med sivimi kamni, pri katerem je oblast zahtevala toliko sprememb, da se je odpovedala avtorstvu in se pod film podpisala kot Ivan Sidorov. Sledila je Sprememba usode, zgodba o divji strasti ženske, ki se ne podreja družbenim zahtevam, posneta na eksotičnem ruskem daljnem vzhodu.

Proti koncu Sovjetske zveze, v času perestrojke in glasnosti, so njene prepovedane filme sovjetskemu občinstvu prikazali prvič, njeno delo pa je prešlo meje in pritegnilo pozornost svetovnih filmskih kritikov in teoretikov. Tik pred razpadom Sovjetske zveze je posnela Astenični sindrom, verjet­no njen kritiško najbolj cenjeni film, v katerem prikazuje nefunkcionalnost sovjetskih ideoloških aparatov, zlasti šole, razkrajajočo se družbo in do skrajnosti privedene strasti, žalost in popolno pasivnost, ki jo pooseblja narkoleptični protagonist. Film, ki vsebuje enega izmed verjetno najbolj drznih obratov v filmski zgodovini, ji je na Berlinalu prinesel zlatega medveda in odprl pot na Zahod.

V devetdesetih letih se je v svoji prvi in edini mednarodni koprodukciji s Francijo odločila posneti vesel film, ki naj bi bil v popolnem nasprotju z apokaliptičnim ­Asteničnim sindromom. Nastal je Rahločutni miličnik, film o policistu, ki sredi polja zelja najde dojenčico in jo poskuša posvojiti. Vendar so bili Francozi zanjo preveč neresni, zato se je besna odločila, da s tujino ne bo več sodelovala. Do konca življenja leta 2018 je v domači Odesi posnela še osem celovečernih in tri kratke filme, ki kljub raznolikosti »ostajajo kritični do družbene hipokrizije in zavezani neizprosni ostrini filmske podobe«, je opus Kire Muratove opisala Anja Banko.

Kaotične opere pogubnih strasti

Od njenih prvih filmov so jasno vidne tipične režijske poteze, kot so besedne igre, pozornost na geste in nenavadno izrazita nežnost do živali. Kiro Muratovo so vselej močno intrigirali ponavljanje in dvojniki, »zelo rada je uporabljala dvojčke, ki včasih nimajo druge funkcije v filmski pripovedi, kot da zapeljejo gledalčev pogled«, je pojasnila Anja Banko. Raziskovanje ponavljanja in geste je najbolj radikalno v njenem poslednjem, leta 2012 ustvarjenem filmu Večno­ vračanje.

»Njeni filmi so teatralni, domala baročni, polni polifonij, ki razprostirajo svet v vsej njegovi umazani, a naravni biti. So nekakšne kaotične opere človeških strasti, te so seveda vedno pogubne. Vendar, čeprav tematizira skrajnosti strasti, Muratova nikoli ne moralizira,« je bogat opus Kire Muratove opisala sourednica filmskega programa Slovenske kinoteke Anja Banko.

Retrospektiva je nastala v sodelovanju z ukrajinskim Nacionalnim centrom Oleksandr Dov­ženko, festivalom Kino Otok in Kinodvorom. V času retrospektive je v Kinoteki odprta tudi razstava scenskih fotografij in fotografij iz zakulisja snemanja filmov Kire Muratove, ki še danes delujejo sveže, ostro in radikalno.