Kaj ima o japonski povojni realnosti povedati žanr?

Jasuzo Masumura (1924–1986) velja za eno od ključnih imen japonske kinematografije petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja, a tudi za dolgo varovano skrivnost japonskega filma, saj je bil njegov prodor v tujino počasen in postopen. Ko je leta 1957 izšel njegov režijski prvenec ­Poljubi, je režiser in pisatelj Nagisa Ošima­ dejal, da »vala nove dobe ne more ignorirati nihče več – v ­japonski film je vstopila močna, nepremagljiva sila«.

Po vrnitvi na Japonsko leta 1953 je Masumura kot asistent režije sodeloval pri filmih Kendžija Mizogučija in Kona Ičikave, štiri leta zatem pa je podpisal svoj režijski prvenec. FOTO: promocijsko gradivo

Japonski filmski kritik Šigehiko Hasumi je pred leti skozi opus Jasuza Masumure, ki obsega 62 filmov, od tega 57 celovečercev, poskusil potegniti otipljivo rdečo nit, a se je z nemalo truda vdal. Razlog? Masumura nima reprezentativnega filma, pravi Simon Popek, programski direktor filmskega festivala festivala Liffe, v okviru katerega bo v sekciji Posvečeno predvajanih pet celovečernih filmov omenjenega režiserja.

»Ne samo da Masumura nima reprezentativnega filma ali enotnega vizualnega sloga kot njegovi slovitejši sonarodnjaki – od Ozuja in Mizogučija do Kurosave in Ošime –, njegov opus nima niti prepoznavnega tematskega okvira ali izstopajoče mojstrovine, ob kateri bi tudi manj posvečeni ljubitelji filma zastrigli z ušesi.

Nima svoje 'zlate dobe', ima pa točko kariernega preloma, ki se je zgodila v začetku sedemdesetih let, ko je studio Daiei razglasil bankrot, Masumuru pa otežil filmsko dejavnost. Režiser, ki je v petintridesetih letih posnel šestdeset filmov, je pod okriljem Daieia ustvaril po tri do štiri filme na leto, potem pa kvečjemu po enega – z mešanimi rezultati.«

Nikoli ne bi umrl za vrtnico, umrl bi za češnjev cvet

Špijonaža in žgečkljivke

Režiser, rojen leta 1924 v prefekturi Jamanaši, je vzljubil film že v mladosti, a je po krajšem vojaškem služenju sprva na tokijski univerzi diplomiral iz prava, kjer naj bi prijateljeval z Jukiojem Mišimo, enim od največjih japonskih romanopiscev (ta je pozneje igral v Masumurovem jakuza filmu Strah pred smrtjo), nato pa se je vpisal še na študij filozofije. Zatem je začel delati v studiu Daiei, a kaj kmalu prejel štipendijo za študij na Centru Sperimentale di Cinematografia v Rimu, kjer je študiral režijo pod mentorstvom Luchina Viscontija, Michelangela Antonionija in Federica Fellinija.

Po vrnitvi na Japonsko leta 1953 je Masumura kot asistent režije sodeloval pri zadnjih filmih Kendžija Mizogučija in treh filmih Kona Ičikave, štiri leta zatem je podpisal režijski prvenec. In prav med asistiranjem Mizogučiju je Jasuza Masumuro doletelo usodno srečanje – naletel je na Ajako Vakao, eno od največjih japonskih igralskih zvezd 20. stoletja, s katero je posnel kar tretjino svojih filmov. Kot poudarja Popek, lahko mirno zatrdimo, da sta bila Daiei in Ajako Vakao najbolj otipljivi stalnici njegovega opusa.

»Kot studijski režiser se je loteval različnih tem, vrstniškega nasilja v kontekstu povojne 'mladinske kulture', protivojnih in protikapitalističnih filmov, korporativnih špijonaž, žgečkljivih erotičnih filmov, ki so koketirali z japonsko tradicijo pinku eiga oziroma 'roza filma', predvsem pa filmov z odločnimi protagonistkami, običajno jih je utelešala Ajako Vakao.

In če že moramo izbrskati osrednji motiv, ga pripišimo junakom, ki svoje individualne nagone nemalokrat privedejo na rob blaznosti, na primer v Tetovaži, Svastiki in Slepi zverini, treh ekspresivnih klasikah naše kratke retrospektive, ki Masumurov opus prvič prinaša v našo regijo.

Masumura ni bil le apologet žanrskega filma, temveč je žanre, ki jih je obdeloval, zelo rad subvertiral; sploh pri obravnavi žensk in njihovega telesa sprva zatirana in ponižana junakinja običajno uspe obrniti dinamiko moči, ob tem pa agresorja ne preseže le v igri dominacije, temveč tudi v perverznosti.«

Svastika je elegantna, za svoj čas neverjetno drzna erotična lezbična drama o razpetosti med strastjo in domačnostjo. FOTO: promocijsko gradivo

Poljub ženske pajka

Masumura ni režiser eksploatacijskih filmov, je poudaril Simon Popek, temveč avtor, ki je elemente japonskih popularnih žanrov znal potentno zmešati s kritiko japonske povojne realnosti. »Ob tem je uspešno zavračal vsakršno sentimentalnost in preizpraševal etične dileme – kot v vrhunskem, neponovljivem Rdečem angelu, v katerem medicinska sestra med japonsko-kitajsko vojno, neverjetni 'angel odrešitve', hudo ranjenim vojakom ponuja spolno uteho, svojemu posiljevalcu pa s prostituiranjem priskrbi nujno krvno transfuzijo.«

Ameriški kritik Jonathan Rosenbaum, eden od prvih v anglosaškem svetu, ki je na prelomu stoletja opozarjal na režiserjev opus, je v njegovih filmih prepoznal slogovne in tematske elemente Sama Fullerja, Nicholasa Raya, Douglasa Sirka in Franka Tashlina, je dodal Popek, slednjega na primer v družbeni satiri Velikani in igrače, »kritiki naraščajoče 'korporativne kulture' in brezobzirne tekmovalnosti, kjer v kontekstu slaščičarske industrije junakinjini gnili zobje postanejo promocijska senzacija«.

Poleg Rdečega angela, Masumurovega v tujini najbolj cenjenega filma, ki poleg vojnih grozot postavlja v ospredje vprašanje o razmerju med žensko opolnomočenostjo in seksom oziroma ljubeznijo, bosta prikazani še Slepa zverina, prvi japonski film, ki tematizira sadomazohizem, ter Svastika, elegantna, za svoj čas neverjetno drzna erotična lezbična drama o razpetosti med strastjo in domačnostjo.

»Erotiko, čeprav zelo 'drzno', razumem kot del zdravega duha. Erotika, kot si jo predstavljam, je naravna lastnost ženskega bitja. Nasprotno od moškega, ki je zgolj senca, ženska kot bitje zares obstaja, skrajno svobodna – to je erotika, kot jo vidim sam,« je o filmu dejal Masumura.

Poleg omenjenih si bo v okviru sekcije mogoče ogledati še Tetovažo, prototip sodobnega podžanra ženskega maščevanja in režiserjev vizualno najbolj osupljivi film, v katerem protagonista Šinsuke in Ocuja pobegneta, da bi se poročila, vendar Ocujo ugrabijo, prodajo v javno hišo in prisilijo v prostitucijo. Ko ji skrivnostni tetovator na hrbet izriše velikanskega pajka s človeškim obrazom, jo ta spremeni v morilko, odločeno, da bo uničila vse moške, ki so jo kdaj zlorabili.

Rdeči angel, režiserjev v tujini najbolj cenjeni film, poleg vojnih grozot postavlja v ospredje vprašanje o razmerju med žensko opolnomočenostjo in seksom oziroma ljubeznijo. FOTO: promocijsko gradivo

Cena potrošniške kulture

Zadnji v naboru bo film Velikani in igrače, vročična, gostobesed­na, v kričeče barve odeta satira potrošniške kulture in kulture zvezdnikov, strupene prevlade Amerike in cene, ki jo plačujemo za modernost.

»Na ozadju vedno bolj prodorne kulture nedavnih ameriških okupatorjev, prihoda televizije, pojava novih plastičnih materialov in postopnega umika moralnih vrednot, podedovanih iz samurajske dobe [...], Masumurov film skozi zgodbo o konkurenčnih proizvajalcih sladkarij razčleni globoko preobrazbo Japonske,« je za Little White Lies zapisal Anton Bitel, Simon Popek pa je dodal, da Masumuri zahodnoevropski oziroma ameriški vplivi niso bili tuji.

»Njegov opus je izrazito eklektičen, barvit, občasno nasilen in brezobziren, vedno pa pošten in skrajno individualen. Ni prenesel poceni manipulativnih trikov, kot se je rad izrazil, na primer velikih planov ali slikovitih pejsažev, oboževal pa je 'negativni prostor'.« Dodal je, da je Jasuzo Masumura izmojstril vsak žanr, ki se ga je lotil, nato pa ga spretno preobrnil po svoje.