Costa-Gavras: Prejšnje stoletje je bilo stoletje filma

Ob ponovnem vzponu desničarskega populizma se zdi nujno nameniti prostor kritičnim glasovom liberalnih struj, ki so se znale odzvati na politične pretrese od sredine šestdesetih let, je Simon Popek utemeljil odločitev, da bodo retrospektivo tokrat­nega Liffa posvetili grško-francoskemu filmskemu ustvarjalcu Costi-Gavrasu (1933), ki mu »srce bije na levi«.

Opus Coste-Gavrasa, tudi trenutnega vnovičnega predsednika francoske Kinoteke, je predstavil »univerzalno kritično držo internacionalista, ki se izvrstno znajde v številnih žanrih in produkcijskih okoljih«, je o prejemniku več pomembnih nagrad, med njimi oskarja za najboljši prirejeni scenarij za film Pogrešani leta 1982, ki je ustvarjal po vsej Evropi in v Hollywoodu ter se spogledoval s političnim trilerjem in družbenokritično dramo, zapisal Simon Popek.

Na sporedu retrospektive Costa-Gavras, esenca evropskega političnega filma bo devet njegovih filmov: Amen (2002), Človek preveč (1967), Kupe za morilce (1965), Noro mesto (1997), Obsedno stanje (1972), Odrasli v sobi (2019), Pogrešani (1982), Priznanje (1970) in Z (1969).

Prihodnje leto bodo mojstru političnega trilerja, kot so ga imenovali v utemeljitvi, podelili cezarja za življenjsko delo. To je velika čast, je povedal za Delo, »sploh za nekoga, ki je prišel iz tuje države ter postal francoski cineast«.

Na letošnjem festivalu v Cannesu so prikazali tretjo epizodo desetdelne serije Le Siècle de Costa-Gavras: La Vérité est révolutionnaire [Stoletje Coste-Gavrasa: Resnica je revolucionarna], ki temelji na nekaj vaših filmih. Kako gledate na 20. stoletje?

Bilo je strašno. Katastrofe so si sledile druga za drugo. Pa vendar se je stoletje končalo z nekaj upanja. To se je razblinilo, takoj ko smo zakorakali v to stoletje, v katerem nam gre v vseh pogledih zelo slabo.

Kakšno upanje je to bilo?

Občutek, da bo šlo na bolje, da bo s padcem komunizma povsod zavladala demokracija. Potem se je zgodilo to stoletje, ki ni boljše, sploh v zadnjih letih je vladar denar. Njegova moč je najslabša od vseh, saj ljudi zelo hitro izolira ter povzroči občuten upad prizadevanj za skupnost in demokracijo.

Kako ste v desetletjih doživljali razvoj filma?

Prejšnje stoletje je stoletje filma, začenši z letnico 1895. Nekoliko pozneje je nastopilo srečno obdobje srečanj prek filma, ki je bil takrat edini način medsebojnega spoznavanja narodov. Seveda je bil velik preskok prehod z nemega na zvočni film, veliko se je spremenilo z nastopom novih tehnik.

Digitalne tehnike so zlasti v zadnjih letih prinesle radikalne spremembe, ki jih imam za zelo negativne. Namesto da bi filme gledali v dvoranah, množično, jih na televiziji, na telefonu ... na malih zaslonih. Ampak filmi niso narejeni za to. Njihova največja vrednost je v tem, da jih gledamo skupaj v dvorani. Različne ljudi, ki se med seboj ne poznajo, na film pa se odzivajo podobno, to združi. Oddaljitev od dvoran pa jih osami in spet so vsak zase.

Kako vam nove tehnologije ­koristijo pri delu?

Digitalne tehnike zelo olajšajo tako snemanje kot montažo. Vplivajo tudi na način ustvarjanja filmov; zasnovo, pa tudi slog.

Film Obsedno stanje o vojaškem udaru v Urugvaju je pronicljiva kritika ameriškega podpiranja južnoameriških diktatur. FOTO: promocijsko gradivo

Vaši filmi črpajo iz resničnih dogodkov. Poudarili ste, da dokumentarnih ne snemate, ker so v primerjavi s fikcijo prezahtevni. Zakaj?

Zato, ker dokumentarni filmi predstavljajo resnico. To se mi zdi težko zajeti. Fikcija pa, četudi jemlje iz resničnih dogodkov, omogoča veliko svobode. Gre za predstavo, kar dokumentarni film niti ni. Fikcija je bolj osebna, medtem ko je dokumentarec odsev pogleda na film od zunaj. Pomembno se mi zdi, da se lahko o neki zgodbi izrazim skladno s svojo vizijo, ne pa z resničnimi dogodki, ki jih je treba rekonstruirati. Lahko se motim ali ne, ampak to je zame najbolj pomembno.

Njegov »spregledani film« Noro mesto prikaže, kako mediji iz lastnih interesov ustvarijo »resnico« brez vsakršne zveze z resničnostjo. FOTO: promocijsko gradivo

Resnica je izmuzljiva, še posebej zdaj, v dobi lažnih informacij, družbenih omrežij in umetne inteligence. V filmu Noro mesto ste postavili v ospredje novinarstvo; med drugim je bila novinarka vaša žena. Kako gledate na ta poklic, kar zadeva posredovanje resnice?

Tu je seveda razlika. Naloga novinarja je, da javnosti jasno poroča o dogodkih, o tem, kaj je videl in doživel. Ne vem pa, ali so danes pri tem vedno svobodni, saj so številne medijske hiše v lasti zelo bogatih ljudi, ki jim ni nujno mar za resnico. V Franciji imamo na primer nekaj takšnih televizijskih mrež, v ZDA pa nesoglasja med lastniki in novinarji določenih časnikov o izrazu javne podpore predsedniškima kandidatoma. To ni več novinarska resnica.

Vse bolj razširjen je tudi fenomen kulture črtanja. Ali to otežuje ustvarjanje?

To je odgovornost avtorja, cineasta, umetnika. Vsak sprejema odločitve po svoje, razen če je del sistema, ki mu to preprečuje. A to je nekaj povsem drugega in ne velja ne za Francijo ne za Evropo na splošno. Kdor zahteva drugače, posega v avtorjevo svobodo. Obstajali so sistemi, ki so to radi počeli, zlasti diktatorski, komunizem in tako dalje. Danes pa imamo svoboščine in vsak odloči, kakor si želi.

Kako jih uveljavljate vi?

Pri filmu to ni lahko. Medtem ko denimo slikar brez večjega finančnega vložka ustvari sliko, je na filmskem področju denar težava. Cineast pogosto bije bitko, da upraviči svoje delo. Bolj ko se ta ne sklada z vizijo financerja, težje je. V Franciji imamo srečo, da so na voljo državna sredstva, ki nam pomagajo vsaj na začetku projekta. Že to je nekaj, verjamem pa, da brez tovrstne pomoči ni nacionalnega filma. V Italiji, Španiji in še kje na primer zato peša.

Francoskemu filmu gre torej dobro?

Dobro mu gre, ker je zelo plodovit, veliko je tudi filmov avtoric, ki so močen del celote. Ne toliko zaradi načina obravnavanja določene teme kot zaradi pogledov na svet, kar tudi na neki način spreminja kinematografijo.

Kakšno izkušnjo imate z ZDA, v primerjavi s Francijo in Evropo?

Moja izkušnja v ZDA je bila zelo dobra iz preprostega razloga: več povabil k sodelovanju sem zavrnil, ker se nisem hotel preseliti v Los Angeles ali New York. Tista, ki so me zanimala, sem izpeljal pod posebnimi pogoji. Sam sem hotel imeti nadzor nad scenarijem, kastingom in montažo. Tudi postprodukcijo smo vedno opravili v Parizu. Vse to so mi vsakič odobrili, tako da je bila ameriška izkušnja odlična – prav takšna, kot sem si želel.

Zakaj ste zahtevali takšne ­pogoje?

Ker sem hotel imeti svobodo pri ustvarjanju filmov, kot sem si jih zamislil sam, ne pa, kot so si jih zamislila podjetja, ki so zanje prispevala sredstva. Zelo namreč posegajo v scenarij, kasting in montažo. To je najhuje, saj lahko uniči film. Šele ko sem si to izpogajal, sem snemal v ZDA – filme, ki sem jih hotel posneti. Ponudili so mi še marsikaterega drugega, ki je pozneje zaslovel, vendar ponudb nisem sprejel, ker me zgodbe niso zanimale.

Primer tega, kar me še zanima, sta moja zadnja filma. Prvi, Odrasli v sobi, govori o tem, kako se je razvila Evropa v primerjavi s sanjami moje generacije, da bi bila povsem drugačna, s poudarkom na kulturi in izobraževanju, ter seveda da bi bila gospodarsko uspešna. Postala pa je samo Evropa gospodarstva, medtem ko sta kultura in izobraževanje zanemarjena.

Pri drugem filmu [Poslednji dih] pa me je kot zgodba pritegnil konec življenja. Prišel sem v leta, ko je konec vse bliže, in zdi se mi pomembno umreti dostojanstveno. Družba pa ni pripravljena na to, da bi ljudem, ki so na primer bolni, omogočila, da umrejo, kakor si želijo, in to v najboljših pogojih.

O čem bo naslednji film, še ne vem, zanima me cel kup reči in bom poskušal kaj napisati.

Odrasli v sobi iz leta 2019, ki ste ga najprej omenili, pripoveduje o reševanju finančne krize v Grčiji ter temelji na istoimenski knjigi Janisa Varufakisa. Leta 2017 ste na Sorboni poslušali Macronov govor o prihodnosti Evrope, ki vas je navdal z optimizmom. Kje smo danes?

Macronov govor o Evropi je bil čudovit in poln zanosa. Vendar je Evropa od takrat do danes šla v napačno smer. Sredi Evrope trenutno divja vojna, praktično povsod, med drugim v Franciji, je gospodarstvo v težavah. Evropska unija ne naredi dovolj, da bi jih rešila. Vsi, z Nemci na čelu, smo prepuščeni samim sebi. Na žalost se zdi, da bo šlo tako naprej. Ne vem, kako se lahko v trenutnih razmerah to reši. Za Evropejce je to zelo slabo.

Odrasli v sobi (2019) temelji na istoimenski knjigi nekdanjega grškega finančnega ministra Janisa Varufakisa. FOTO: Jessica Forde

Koliko ste še povezani z rodno Grčijo? Odrasli v sobi je prvi film, ki ste ga posneli tam.

Zelo tesno sem povezan z njo, seveda, tam sem se rodil in tam so bili vzpostavljeni temelji mojega življenja, če smem tako reči. V Franciji pa sem se naučil in počel stvari, ki jih tam ne bi mogel.

Recimo, da imam dve ljubezni: Francijo in Grčijo. Vendar je ljubezen do Francije močnejša, saj sem si tu ustvaril družino, tu imam življenje in delo, pa tudi Francozi me zelo lepo sprejemajo.

Omenili ste tudi svoj zadnji film – vas je strah smrti?

To ni film o evtanaziji, te tematike se ne dotikam. Pravim le, da mora konec življenja miniti dostojanstveno. To ne zadeva le tistih, ki umrejo, temveč tudi tiste, ki jih preživijo. To je zelo pomembno in to poskušam prikazati v filmu na lahkoten način. Od otroštva nas namreč učijo, da je smrt nekaj groznega, zato se je vse življenje bojimo. Ne – smrt bo nekega dne prišla. Nanjo moramo biti pripravljeni in se je ne smemo bati. V določeni starosti moramo začeti razmišljati o tem, kako bi bila videti naša 'najboljša smrt'. Družba na to sploh ni pripravljena – jaz pa poskušam povedati, da je čas, da se začne (smeh).

Pravite, da politiki za to nimajo poguma.

Res ne, trudijo se sprejemati zakone, a jim ne uspeva, tiste, ki jih sprejmejo, pa so po mojem hinav­ski. Vsakogar bi uspavali, da si ne bi umazali podobe. Vsaj v Franciji. V Švici, Belgiji ali ameriški zvezni državi Oregon pa denimo obstajajo klinike, kamor gredo lahko ljudje umret, ko si to želijo. Tako je v Švici storil režiserski kolega Jean-Luc Godard: nekega dne se je odločil, da hoče umreti, ter pri tem prosil za pomoč, in nekaj minut zatem je bil mrtev. Menim, da bi nekaj podobnega morali uvesti tudi v Franciji – omenjam jo, ker jo najbolje poznam –; kot je v navadi, bi jo druge države posnemale.

Nova vlada temu ni ravno ­naklonjena, ne?

Bomo videli, kaj bo. Nekaj bodo morali ukreniti, saj družba to zahteva.

Trije Švicarji in dva pogreba

Kaj vas je navdihnilo, ko ste prispeli v Francijo – v filmu, seveda?

Ha, dobro vprašanje, moram prav razmisliti (smeh). Obdobje tridesetih let, ko so nastajali zelo dobri filmi, in obdobje po drugi svetovni vojni, ko sta de Gaulle in Malraux začela na različne načine podpirati francosko kinematografijo. V obdobju nemih filmov je nastalo veliko klasik, med njimi Napoleon Abela Gancea, ki smo ga v Kinoteki nedavno restavrirali in je eden od največjih francoskih filmov. Sledil sem seveda tudi ustvarjanju v drugih državah, to je bilo zame izjemno odkritje. V Grčiji je bilo to nemogoče – imeli naj bi demokratični sistem, vendar je bila to prej diktatorska demokracija.

Imate med svojimi filmi ­najljubšega?

(smeh) Pogosto rečem, da so filmi kot otroci. Enim v življenju uspe, drugim ne.

Na katerega ste najbolj ponosni?

Da sem napisal in režiral svojega zadnjega.

Kdaj veste, da ste posneli dober film?

(smeh) Tega se nikoli ne ve. Mnogim dobrim filmom ni uspelo. Filmi umrejo, kot vse drugo; nekatere pa ljudje gledajo in imajo radi še dolgo po izidu. Morda je to najboljši kriterij.