Mešanica Ramba in poslednjega Mohikanca

V Perspektivah zaseda posebno mesto islandski igralec in režiser Benedikt Erlingsson, ki je pred nekaj leti navdušil s prvencem Zgodbe o konjih in ljudeh. S svojim drugim filmom Bojevnica poskuša na hudomušen način speti zgodbo o okoljevarstveni vnemi in materinstvu v zrelih letih.

Bojevnica je odločna skoraj petdesetletna Halla, ki na Islandiji dela kot zborovodja, a njena prava strast je okoljevarstvo. Razvita ekološka zavest jo spodbuja k boju z energetskim lobijem, ki oskrbuje sporno industrijo na Islandiji. Halla z dokaj sofisticiranim orodjem ruši daljnovode. Prizore njenega boja z električnimi »velikani«, njeno premišljeno skrivanje pred varnostno službo Erlingsson posname v maniri herojskih filmov. Halla je mešanica Ramba in poslednjega Mohikanca. Je hitra, spretna in se zna izogniti sofisticiranem nadzornim sistemom.

Mediji obširno poročajo o neznankinem početju. Eno od vprašanj, ki ga odpira film, je nemara prav to, kdaj legitimen družbeni upor postane terorizem. Ali kako medijski diskurz spretno opleta s pojmom terorizem, da bi diskreditiral morda čisto legitimno prizadevanje za dobrobit prihodnjih generacij.

In potem pride otrok

Bojevnica ni resnoben film o močnih, požrešnih kapitalskih lobijih in poštenih borcih za Zemljo. Režiser se loteva teme z dobro mero hudomušnosti. O tem med drugim priča ansambel (glasbeniki in pevka), ki je dobesedno postav­ljen v izbrane kadre, kjer skrbi za glasbeno spremljavo. A ta precej nadrealistični prijem gledalca drži na distanci, tako da ga zgodba o glavni junakinji ne more zares emocionalno zgrabiti, pa tudi ne zares nasmejati.

Zgodba se zaplete, ko Halla izve, da so njeni prošnji za posvojitev ukrajinske deklice ugodili. Kako bo glavna junakinja uskladila materinstvo s svojim družbenim bojem? Na tej točki spoznamo Hallino sestro dvojčico Áso (obe prepričljivo odigra Halldóra Geirharðsdóttir), ki je nekakšen porok pri posvojitvi, a se odprav­lja v indijski ašram.

Preden odide po posvojenko, hoče glavna junakinja izpolniti svoje ekološko poslanstvo, a tokrat se ji stvari zalomijo. Pri rušenju daljnovoda se poškoduje, kar pomeni, da na kraju zločina pusti svoj DNK, zaradi česar ji v iskalni akciji policija pride na sled. Hallo naposled aretirajo in zdi se, da so vsi njeni življenjski projekti propadli. Tu se Erlingsson sklicuje na komično tradicijo in uprizori komedijo zmešnjav z dvojčicama. Namesto indijskega ašrama bo Ása našla notranji mir v zaporu (kjer bo nadomestila Hallo), njena sestra pa bo v njenem imenu lahko prevzela in vzgajala ukrajinsko deklico.

V zadnjem delu filma nas režiser popelje v Ukrajino, ki je – sodeč po zadnjih scenah –, devastirana država brez spodobne infrastrukture, ki jo povrhu vsega tarejo še poplave. A pravo vprašanje je, kaj ti prizori sploh počnejo filmu – če sploh kaj. Razlog za posnetke Hallinega potovanja ni povezan s filmsko zgodbo. Nepotreben izlet je verjetno zahteval koprodukcijski aranžma med Islandijo, Francijo in Ukrajino. Zaključek namreč v razmerju do preostalega dela filma deluje kot tujek. Škoda, saj je sicer Bojevnica ne glede na bizarne momente lepo posnet, zabaven in gledljiv film.