Ko je prava atmosfera, se lahko zgodi marsikaj

Moja in Vesna sta sestri. Desetlet­na Moja mila in empatična, starejša Vesna uporniška, zmedena ... in noseča. Z očetom (igra ga Gregor Baković) živita v Avstraliji in se, ko jima umre mama, z žalostjo soočita vsaka po svoje. Mlada režiserka Sara Kern, ki se je vpisala na mednarodni filmski zemljevid s kratkim filmom Srečno, Orlo! (2016), s katerim se je uvrstila v tekmovalni program v Benetkah, je s celovečernim prvencem Moja Vesna ustvarila pronicljivo študijo likov v različnih obdobjih odraščanja ter zajela kompleksno družinsko dinamiko, ki jo sproži tragični dogodek.

Moja Vesna je prva slovensko-avstralska koprodukcija pod okriljem producenta Roka Bička. Sari Kern je žirija na Festivalu slovenskega filma v Portorožu konec oktobra dodelila nagrado za najboljšo režijo. Pohvalili so njen »izrazito intimističen pristop, zlit v eno s kamero, igralci in zvokom, ki se prek realističnega pristopa odpira v skoraj simbolno subjektivno doživetje«. Loti Kovačič, ki je bila med snemanjem filma stara deset let in se je pred kamero preizkusila prvič, je na festivalu pripadla nagrada za najboljšo glavno žensko vlogo. »Čutimo, kako se bolečina in težko soočanje s tragedijo mamine smrti v njej borita s plemenitostjo, skrbjo za družino in voljo do življenja,« je zapisala žirija.

Po diplomi iz režije na AGRFT ste se odselili v Avstralijo. Kaj vas je spodbudilo k tako veliki življenjski odločitvi?

Te spremembe nisem strateško načrtovala. Odločitev je bila osebne narave. Po diplomi iz režije sem vpisala magisterij iz scenaristike in honorarno sodelovala z nacionalno televizijo. V tem času sem spoznala svojo partnerico, ki je Avstralka. Nisem preveč razmišljala, pustila sem vse in šla v neznano državo, o kateri nisem vedela veliko. Nisem imela pojma, ali bom tam lahko snemala filme. Pravzaprav tudi tamkajšnje kinematografije nisem posebej dobro poznala, razen mainstreama. Nisem vedela, ali bom v tem smislu našla podobno ustvarjalsko senzibilnost, in več let je minilo, preden sem našla ljudi s podobnim pogledom na ustvarjanje.

So vam priznali tukajšnjo izobrazbo? Ste študij tam nadaljevali?

Nisem. V resnici mi je ta premor prav prišel, predvsem v kreativnem smislu. Po študiju sem prvič izkusila življenje. Takoj ko sem se preselila, sem se v Avstraliji preživljala z različnimi službami, tudi posodo sem pomivala in opravljala podobne službe s socialnega dna. Ta izkušnja da človeku nov pogled na svet, drugo perspektivo. Toda ostala sem povezana s Slovenijo in za RTV še naprej pisala scenarije za otroške oddaje. Ta podpora Slovenije mi je pomagala. Po letu in pol sem se vrnila v Slovenijo in posnela kratki film Srečno, Orlo!. Ko je bil sprejet v tekmovalni program beneškega festivala, mi je to odprlo vrata tudi v Avstraliji. Tako rekoč čez noč se je zgodila velika prelomnica. Na Avstralskem filmskem centru so me takoj zatem finančno podprli in mi omogočili, da sem se udeležila filmskih delavnic. Sprejeli so me za svojo, čeprav takrat še nisem imela državljanstva, pa tudi Orlo ni bil koprodukcija z Avstralijo.

Že v tem kratkem filmu ste odprli tematiko, ki ste jo v celovečernem prvencu še poglobili. To je 'prehitro odraščanje' otrok, ki se soočajo s stresnimi življenjskimi okoliščinami.

Tema 'prehitrega odraščanja' mi je blizu in jo razumem iz osebnih izkušenj. Poznam pozicijo otroka, ki se znajde sam, v družini, ki jo je zajelo žalovanje. Ta izkušnja je za vsakega družinskega člana drugačna in odvisna od odnosa, ki jo je vsak imel s pokojno osebo, ter na kateri stopnji življenja je v času smrti. To je tudi stresna situacija, ki pogosto prekine komunikacijo v družini in osami posamezne člane, ker nočejo drug drugega opominjati na žalost, zato o tem ne govorijo.

Tako nastane tišina, v kateri se vsak sam sooči s smrtjo. Otrok tako izgubi bližino z odraslimi in po mojih izkušnjah začne iskati načine, da bi to bližino na novo vzpostavil. Prevzame vlogo tistega, ki družino povezuje, ji svetuje, pomaga. Ob tem zamuja svoje lastno otroštvo. Od odraslih pa ves čas dobiva pozitivne potrditve, kako je odrasel, odgovoren in se lepo obnaša. Sama sem bila vedno zrel otrok in odrasli so me pohvalili za to. Ampak odraščanje ne deluje tako, da kar tako preskakuješ obdobja. Kasneje se pokaže, da nekaj manjka, in to postane breme za otroka.

Čeprav sta mi omenjena družinska dinamika ter položaj otroka med žalovanjem znana, je film vendarle fikcija. Skozi film lažje prideš do bistva stvari, različni liki pa ti dajo proste roke, da na nov način poveš in raziščeš stvari, ki so se ti v resnici zgodile.

V celovečercu to tematiko obarvate z izseljensko izkušnjo Moje, Vesne in njunega očeta, ki se iz Slovenije preselijo v Avstralijo. V tem smislu je Avstralija metafora za popolno osamitev.

Ta film bi bil drugačen, če bi družina živela v Sloveniji in ne bi bili izseljenci. V Avstraliji so osamljeni, kot v neki kapsuli. Moja tako postane tudi kulturni mediator v družini in je vez z zunanjim svetom. Ko sem se preselila v Avstralijo, sem opazila, da migrantski otroci zaradi jezika v družini postanejo prevajalci. Mlajši ko se znajdeš v novem okolju, lažje usvojiš tuji jezik, nove stvari naravno vpijaš vase. Starejši ko si, težje usvojiš nove jezike.

Ste zato na avdiciji iskali dvojezične igralke?

Igra jezikov v družini se mi je zdela zanimiva. Za Vesno sem imela že na začetku idejo, da ne bi govorila slovensko, ker zavrača povezanost z družino. Išče pot iz družinskosti. Z očetom se prepirata vsak v svojem jeziku. Moja pa hoče, prav nasprotno, družino povezati, zato govori oba jezika. Nisem si mislila, da bomo našli otroka – slovensko Avstralko. Zdelo se je tako rekoč nemogoče najti nekoga, ki bi imel talent za igro in bi govoril oba jezika. Iskanje smo razširili na slovanske igralke, ki bi se za potrebe filma lažje naučile nekaj stavkov v slovenščini ter bi imele tudi bolj slovanske poteze. Loti je rojena v Sloveniji, ko je bila stara štiri leta, se je s starši preselila v Avstralijo. Tudi Mackenzie Mazur, ki igra Vesno, ima poljske korenine.

Vesna zavrača pogovor v slovenskem jeziku, zato pa se sporazumeva s poezijo. Menda je pesmi, ki jih v filmu navdihnjeno deklamira, igralka Mackenzie Mazur napisala sama.

Že v scenariju je bil lik Vesne nekakšen avtsajder, umetniška duša, ki izstopa v družini. Pisanje je zanjo nujno, kot zrak, ki ga diha, in tudi ventil. Skozi poezijo se sporazumeva z zunanjim svetom. Besede iz nje bruhajo spontano. To ni vrhunska poezija, ampak nekakšen neinhibiran mladostni tok misli. V scenariju sem imela v mislih poezijo pevke, ki jo poznam. Ko sem na avdiciji našla Mackenzie, nisem vedela, da piše slam poezijo, a je ta njen talent prispeval k temu, kako se je zlila z likom Vesne. Mackenzie je bila med snemanjem stara devetnajst let in je še študirala na igralski akademiji. Bila je igralsko neformirana in odprta. Med pripravami na film je njena slam poezija postala osrednji del vaj. Pogovarjali sva se, o čem bi Vesna pisala in kako, dala sem ji smernice, potem je Mackenzie šla domov in poskusila napisati pesem skozi lik Vesne. Tako se je z vlogo še bolj poistovetila. Napisala je veliko pesmi, ki sva jih nato na vajah prečiščevali in izbrali prave.

Sara Kern se je pred devetimi leti preselila v Avstralijo. Moja Vesna je prva slovensko-avstralska koprodukcija. Foto Jože Suhadolnik

Lahko bi rekli, da to ni vsakdanji odnos režiserja z igralci. Pri režiji ne gre le za to, kar vidimo na filmu, kadre, vizualno podajanje zgodbe, ampak predvsem za delo z igralci. Zadali ste si zahtevno in precej tvegano nalogo, ko ste breme celotnega filma naložili neizkušeni desetletni naturščici Loti Kovačič. Kako sta vzpostavili medsebojno zaupanje?

Bilo me je zelo strah. Moje izkušnje z delom z otroki so bile iz kratkih filmov, pri katerih snemanje traja po pet dni, nikoli sedemindvajset, kolikor smo jih imeli zdaj. Prioriteta je bila, da za Loti ustvarim razmere, da ji bo delati na filmu prijetno. Zanimata jo nogomet in kodiranje, o igralskem poklicu prej nikoli ni razmišljala. Zaupanje sva gradili postopoma, se veliko pogovarjali o načinu dela, kako poteka snemanje, delali sva profesionalno, čeprav je bila otrok. Pomembno je bilo, da je, ko se je prižgala kamera, postala Moja, ne Loti. To ji je pomagalo, da se je lažje vživela v vlogo, se skrila v lik in se počutila bolj svobodno.

Njen obraz razkriva globoko čustvovanje. Neverjetno je, kakšna žalost odseva iz njenih oči. Kako ste desetletnici razložili čustva ob izgubi starša?

Že na avdiciji sem začutila, da ima Loti bogat notranji svet. Na njenem obrazu je nekaj, kar te nemudoma pritegne, da ga začneš raziskovati. Nisva razglabljali o žalosti in odnosih v družini. Pred snemanjem so njeni starši prebrali scenarij, da so vedeli, za kaj gre, njej pa smo izdali le okvirno zgodbo filma – da je mama umrla in da je starejša sestra včasih nesramna do nje. Ni mi bilo pomembno, da bi bila Loti pripravljena, da bi do potankosti zvadila določen dialog, hotela sem, da bi bila spontana. Trudili smo se, da ji je bilo snemanje zanimivo, zato smo ji tik pred določenim prizorom povedali, kaj se bo zgodilo. Pripravila sem jo na vse, kar lahko pričakuje, da med snemanjem ni bilo presenečenj. Ne maram namreč tega, da otroke pred kamero presenetijo, da bi izzvali resnično reakcijo. Bližje mi je to, da otrok zaupa soigralcem in se sprosti, takrat se pred kamero zgodijo dobre stvari. Pomagalo je tudi to, da je Loti s filmskim očetom Gregorjem Bakovićem vadila prizore v slovenščini. Snemanje smo tudi načrtovali tako, da je zgodba potekala kolikor je mogoče linearno, da je bilo Loti lažje razumeti, kaj se dogaja.

V Avstraliji so menda zelo stroga pravila o delavniku otrok na snemanju filmov.

To je bil za produkcijo velik izziv. Na snemanju so bili asistenti, ki so skrbeli, da je imela Loti pravočasno odmor, temu smo se morali prilagajati. Pravila so stroga. Imela je tudi tutorja, da je med snemanjem nadoknadila zamujeni pouk. Imeli smo tudi dojenčka, za katerega so pravila še strožja. Pred kamero je lahko samo petindvajset minut, tudi če na posnetku samo spi. Na snemanju zanj skrbi medicinska sestra, ki nadzira, da se držimo pravil. Tega smo se strogo držali, saj bi inšpektorji lahko prišli na snemanje in ga prekinili. Snemanje filma z otroki v Avstraliji odobri posebna služba, ki odredi tudi pravila in smernice za njihovo varnost. Avstralija je nasploh zelo zaščitniška do otrok. Ob prizoru, ko gre Moja sama na avtobus, so se zelo čudili, zanje je to skrajno nenavadno. Taka, bolj svobodna vzgoja je morda bolj opazna pri migrantskih družinah, kjer so otroci bolj samostojni.

Med igralkama Loti in Mackenzie je, čeprav je njun sestrski odnos v filmu antagonističen, opazna kemija. Kako ste to dosegli?

Na avdiciji sta med veliko kandidatkami zelo izstopali. Bili sta v svoji kategoriji. Ko smo ju prvič postavili skupaj v sobo, je bila njuna skupna energija naravnost neverjetna. Med njima je bila neka nežnost, ki je nisem pričakovala niti nujno iskala. Ko sem se odločila zanju, sem prepisala scenarij z njima v mislih. Vesna je bolj hladna, Loti skrbna, a je med njima kljub temu veliko pozornosti, topline. Vključila sem več sestrske nežnosti, kar je na koncu v filmu pomembna svetla točka.

Ko zazrti v valove iščemo smisel življenja

Vesna plesala, kot je igral Orkester

V Moji Vesni kamera in režija vzbujata fluiden, organski občutek. Kako sta z direktorjem fotografije Levom Predanom Kowarskim našla skupni jezik?

Z Levom sva prvič sodelovala pri kratkem filmu Srečno, Orlo!. Takrat sva ugotovila, da imava podoben čut in občutljivost za lovljenje živosti pri neprofesionalnih igralcih, posebno otrocih. Razvijala sva svoj pristop k filmu, ki je podrejen igralcem. Nisem hotela, da bi tehnične zahteve motile in omejevale igralce, da bi se morali ozirati na to, kje stojijo, kam naj gledajo. Hotela sem ustvariti ozračje, v katerem bi bili igralci sproščeni pred kamero in bi lahko živeli v danem trenutku. Tako sem pustila prostor odprt za nepredvidljive stvari, ki se zgodijo med snemanjem. Včasih, ko je prava atmosfera, se lahko zgodi marsikaj. Oba z Levom sva bila pripravljena na te trenutke in sva jih zato lahko ujela. Za to sva morala biti fleksibilna in sva se odločila za kamero z roke. V tem je posebna magija. Pred začetkom snemanja vsi vedo, kaj se bo zgodilo, igralci imajo navodila, vedo, kaj morajo delati in govoriti, a vsi smo bili v vsakem trenutku pripravljeni na nekaj nepričakovanega. To se mi zdi pomembno pri delu z otroki, da vedo, da nič, kar rečejo, ni narobe. Loti je lahko povedala dialog po svoje, če ji je v prizoru prišlo kaj na misel in je hotela nekaj povedati drugače, je bilo to dobrodošlo in sem jo pri tem spodbujala. To je živost, ki jo vselej iščem in se zgodi, ko so igralci prisotni v trenutku in ne razmišljajo o motečih elementih.

Film je posnet v zožanem formatu 4: 3. Zakaj ste se odločili za to?

Ta format omogoča, da pridemo likom res blizu. Ko sem izbrala Loti za Mojo, se mi je zdelo, da bi ta format še bolj izpostavil njen obraz. Uokvirja tudi življenje v majhni hiši, kjer je družina natlačena – živijo skupaj, pa vendar je vsak sam v svojem žalovanju. Ta format je idealen za to, ker ne dopušča prostora za dvoplan. Tako je v kadru vsak sam. Pa še nekaj je. Po mojem prihodu v Avstralijo me je najbolj osupnila tamkajšnja prostranost. Ni hribov in pogledi se odpirajo do obzorja, kar v filmih kar kliče po širokem formatu. Toda v Moji Vesni sem hotela prikazati pokrajino skozi intimen, ozek pogled. Kontrasten pogled nekoga od drugje, ki nosi s sabo prtljago iz druge dežele. Iz drugega časa.