Ko zazrti v valove iščemo smisel življenja

Praznovanje filma na Obali je v polnem zagonu. Odvrtela se je večina od 119 filmov vseh žanrov in dolžin, današnji dan bo v znamenju dveh slovenskih premier,­ božičnega družinskega filma Kapa v režiji Slobodana Maksimovića in drame Ptičar v režiji Roberta Černelča, zgodbe o vdovcu, ki ženi pripravi nenavadno sedmino. Jutri bo torej žirija, ki jo sestavljajo režiser Darko Sinko, igralec Milivoj Miki Roš in srbska filmska kritičarka Ivana Kronja, izbrala zmagovalce.

Razigran začetni ritem je festivalu dal Orkester, komična tragedija o malem človeku, ki med korakanjem v strumni formaciji utaplja skrbi v alkoholu. Film Matevža Luzarja, ki sočutno odkriva mnoge plasti, plati in pasti človekove duše ter globlje udrtine nacionalne identitete, je tudi slovenski kandidat za nominacijo za oskarja za najboljši mednarodni celovečerni film.

Naslednjega večera so se v jasni zvezdnati svod nad morjem še bolj pozorno in pomenljivo ozirale zvedave mlade glave po projekciji mladinskega filma Vesolje nad nami Rahele Jagrič Pirc in iskale odgovore na večna vprašanja. »Na kraj zločina« – tja, kamor je pred tridesetimi leti pripeljal babico, se je vrnil tudi Vinci Vogue Anžlovar, tokrat s filmom ceste Dedek gre na jug. Njegova dedka se odpeljeta dlje od slovenske obale in vozita po neznanih in nevarnih cestah, da bi na koncu našla ljubezen in smisel v jeseni življenja.

Moja Vesna, prvenec Sare Kern med desetimi tekmovalnimi filmi. FOTO: Arhiv Liffa

Kako najti smisel po tragični izgubi bližnjega v prvencu Moja Vesna raziskuje mlada režiserka Sara Kern. Zgodbo o družini, ki se spoprijema s tragedijo in jo pri nas na festivalu vidimo prvič, je postavila v Avstralijo – to je tudi prva slovensko-avstralska koprodukcija. Desetletno Mojo (Loti Kovačič), nosečo najstnico Vesno (Mackenzie Mazur) in očeta (Gregor Baković) doleti najhujše, nenadna smrt mame oziroma žene. Ujeti v vakuumu tragedije, ki kot črna luknja posrka vase njihovo življenje, se vsak po svoje poskušajo obdržati nad gladino. Izgine vse okoli njih, služba, šola, družba, svet …, vse se ustavi in vse prežame smrt. Oglušujoča žalost in nemoč očeta ter bežanje sestre Vesne, ki ne čuti sebe, ne čuti svojega telesa in bitja, ki raste v njem, malo Mojo primorata v takojšnjo odraslost. Bolečino ob smrti preusmeri v skrb za prihajajoče novo življenje in soočanje z neznosnim krpa z odgovornostjo za prihodnost.

Ta odrasla drama o odraščanju je študija kompleksne dinamike žalovanja in preživetvenih mehanizmov v različnih življenjskih obdobjih ter relacijah do pokojnika. Sara Kern s filmom hodi po robu, saj vso težo filma položi na rame še ne desetletne naturščice Loti Kovačič, ki se je velikega zalogaja lotila z nedoumljivo modrostjo in uvidom nians notranjega doživljanja in čustvovanja, ki se rišejo na njenem obrazu in jih od blizu lovi dihajoča kamera Leva Predana Kowarskega. V njenih modrih očeh odseva ocean žalosti in upanja. Krhko sožitje s komaj zaznavnim utripom na koncu prikliče v življenje odrešilna poezija.

Indijansko poletje slovenskega filma

Kratke uspešnice

Kot omenjeno, bosta danes na sporedu še dva tekmovalna celovečerca, sinoči pa si do konca redakcije nismo ogledali še enega filma ceste, Jezdecev Dominika Menceja, zato bomo več o teh filmih napisali ob njihovi uvrstitvi v redni kinospored. V programu izstopajo tudi kratkometražci, med katerimi so nova dela uveljav­ljenih režiserjev Jana Cvitkoviča, Martina Turka, Matjaža Ivanišina, Tomaža Gorkiča in Martina Srebotnjaka. V tej kategoriji je opaziti velik kvantitativni in kvalitativni preskok animiranih filmov. Nekaj je otroških, Bimberli Roka Predina, Prava Pepelka Sare Božanić, Mišja hiša  Timona Lederja ter Tine in Bine, tigrasta komarja na plaži Grege Mastnaka, drugi prečijo v žanr eksperimentalnega, kot je XX v režiji likovnega umetnika Vasje Lebariča in oblikovalca zvoka Julija Zornika, ki je posebne vrste fenomen. Na tem festivalu je kar 26 filmov, pri katerih je Zornik sodeloval. Še ena vesna (v preteklih letih jih je dobil najmanj deset) mu tako rekoč ne uide.

Za vesno se poteguje tudi celovečerec Dominika Menceja Jezdeca. FOTO:  Staragara

V nasprotju s kratkometražci bolj vzbuja skrb slika domačega dokumentarnega filma. Ta je v preteklosti na festivalu večkrat slavil – Boj za Siniše Gačića in Družina Roka Bička sta vsak v svojem letu obveljala celo za najboljša filma festivala. Zaradi nekonsistentnega števila tekmovalnih celovečercev so dokumentarci postali enakovredna forma igranemu programu. Direktor festivala in selektor Bojan Labović v tematikah in vsebini dokumentarcev opaža umanjkanje avtorskega pristopa. »Zgodilo se je nekaj čudnega. Avtorski naboj se je izgubil. Zdi se, da so dokumentarni filmi za avtorje nekakšno mašilo, da prebrodijo ustvarjalno diskontinuiteto, ne pa pomembna forma za izražanje vizij. V dramaturški zastavljenosti zgodbe marsikaj umanjka, česar tudi dobra fotografija ne more rešiti. Marsikateri film tudi ne zdrži celovečerne forme in bi bilo morda bolje, da bi bil krajši, srednjemetražni, kar je bilo nekoč bolj pogosto. Morda bi potrebovali premislek o tem, kam gre naš dokumentarec,« je poudaril Labović.

Natanko to vprašanje je postavila pred kratkim ustanovljena Dokumentarnica – scenaristična delavnica dokumentarnega filma, ki jo zdaj že z drugo generacijo udeležencev pripravlja Društvo slovenskih režiserjev in režiserk. Dokumentarci prav v fazi razvoja potrebujejo največ kreativne energije, da se izčistita in raziščeta ideja ter zgodba filma, zato je ta faza najpomembnejša.

Ljubezen, glasba in malo filozofije

Kaj nam pa morejo, če smo vesel'

Mladost pod nebesnim svodom

Moč filma

Festival na obali, ob katero umirjeno pljuskajo valovi Jadranskega morja, vedno napelje na pomislek o filmskih valovih, ki tu in tam razburkajo ocean sedme umetnosti. Slovenski ustvarjalci so bili del črnih in novih valov jugoslovanskega filma, a čisto svojega, slovenskega vala po osamosvojitvi zares nismo imeli. Morda je bil res čas v prejšnji državi bolj razburljiv in so se zanimive teme in anomalije sistema ponujale same, je razmišljal Labović. »Veliko je urbanih zgodb, čeprav smo v resnici ruralna država. V tujini bi bili nedvomno bolj zanimivi s svojimi zgodbami kot z zgodbami, ki jih velike kinematografije producirajo hitreje in bolje. Morda bomo morali začeti delati filme o anomalijah sistema zadnjih trideset let in biti ob tem iskreni, neomajni, na kar mora biti pripravljeno tudi okolje. Odkriti moramo svojo identiteto in jo prezentirati. Če kdo to lahko stori, je to film,« je prepričan ­direktor festivala.

Da se ustvari val, je treba torej odkriti moč filma. Morda se del odgovora skriva v besedah letošnje Badjurove nagrajenke Milene Zupančič, ki je v zahvalnem govoru citirala Johna Bergerja, angleškega pisatelja, scenarista in kritika: »Film ni umetnost aristokracije ali buržoazije, film je popularen in potepuški. Na nebu kinematografije ljudje odkrivajo tisto, kar jim pripada, poleg lastnega življenja. Začudeni v sebi odkrivamo svetove, o katerih nismo vedeli, da jih poznamo. To je moč filma.«

Ne čakajmo na maj

Milena Zupančič: Zadnja tri leta bi najraje izbrisala iz spomina