Vesna plesala, kot je igral Orkester

S podelitvijo nagrad se je nocoj končal jubilejni 25. Festival slovenskega filma Porotorož. Nagrade je na zaključni slovesnosti podelila strokovna žirija, ki so jo sestavljali Darko Sinko, Milivoj Miki Roš in Ivana Kronja.

Za najboljši film festivala je obveljala tragikomična drama Orkester v režiji Matevža Luzarja in produkciji Gustav filma. Luzar je napisal tudi najboljši scenarij, vesna za najboljšo fotografijo, pa je šla v roke direktorju fotografije Simonu Tanšku. Žirija je v utemeljitvi zapisala: »Orkester ni samo naslov filma, je tudi prispodoba. Filmski liki delujejo usklajeno samo pod dirigentovim vodstvom, medtem ko so njihova življenja povsem neorkestrirana. Povedano z drugimi besedami – v svojih življenjih so bolj ali manj razglašeni. V tem uglaševanju in razglaševanju filmske zgodbe so vsi umetniški, tehnični in produkcijski segmenti filma še kako uglašeni. Pod suvereno dirigentsko paličico nam Orkester zaigra resno glasbo o malih ljudeh, v kateri se lahko zaslišimo tudi sami.«

Tanška so pohvalili z besedami: »Filmska fotografija v filmu dosega zavidljiv profesionalni in estetski nivo. Natančno gradi vizualno identiteto filma s črno-belo fotografijo, izostrenimi kompozicijami, natančno osvetlitvijo, igranjem s premiki dogajanja na vzporedne ekrane. Zadržano, a občuteno uspe ustvariti povsem samosvoj avtorski izraz.«

Kaj nam pa morejo, če smo vesel'

V Pekingu nagradili Matevža Luzarja za režijo filma Orkester

Drugo najpomembnejšo nagrado - vesno za najboljšo režijo je prejela mlada režiserka Sara Kern za svoj prvenec Moja Vesna, v katerem pripoveduje zgodbo o desetletni Moji in njeni starejši sestri Vesni, ki se soočata s smrtjo matere. Žirija je zapisala: »Režiserka ustvarja doživeto nasprotje med mlado sestro, ki prezgodaj prevzema breme odgovornosti, in starejšo sestro, ki te odgovornosti ne sprejema in je izrazito romantičen, tragičen lik, nekje ob njiju pa se izgublja disfunkcionalni oče. Izrazito intimističen pristop, zlit v eno s kamero, igralci in zvokom, se preko realističnega pristopa odpira v skoraj simbolno subjektivno doživetje.«

Moja Vesna je prejela tudi nagrado Art kino mreže Slovenije, kjer so zapisali: »Kot za vsako zimo pride poletje, tudi smrt poraja novo življenje, a ni vsaka smrt naravna in ni vsako rojstvo zaželeno. Režiserka s pretanjenim čutom in globokim razumevanjem mlade osebe vodi glavno igralko skozi zahtevno vlogo otroka, ki preveliko breme prevzema bolje od tistih, ki bi ji z bremenom bili dolžni pomagati. Odlična fotografija in kamera še poudarjata tesnobno situacijo, a na koncu vendarle ostane upanje za novo poletje.«

Najboljši igralski dosežki

Desetletna igralka Loti Kovačič, ki presunljivo odigra malo Mojo, je prejela vesno za najboljšo glavno žensko vlogo. Slovenka, ki živi v Avstraliji, se je v igri na filmu preizkusila prvič, a glede na njen talent gotovo ne zadnjič. Kot so zapisali v utemeljitvi, so žirantje letos pogrešali izrazite dramske ženske like, zato pa jih je s svojo prezenco, skrivnostnostjo, igralsko doslednostjo in fotogeničnostjo očarala mlada Loti Kovačič. »Čutimo, kako se bolečina in težko soočanje s tragedijo mamine smrti v njej borita s plemenitostjo, skrbjo za družino in voljo do življenja,« so zapisali.

Po mnenju žirije si je vesno za najboljšo glavno moško vlogo zaslužil Petja Labović za vlogo Antona v filmu Jezdeca. Srboritega upornika (z razlogom) je odigral v zabavnem filmu ceste Dominika Menceja. »Lik Antona poskuša komunicirati s svetom skozi jezo in nasilje. Pri tem Petja Labović s presenetljivo zrelim nastopom izkazuje razočaranje mladeniča nad življenjem, ki ga je preizkusilo, čeprav ga sam še ni v polnosti izkusil. Obenem izkazuje sposobnost empatije in soočenja z usodo. V nas vzbuja sočutje, a se izogne patetiki, je duhovit, a ne karikiran. Petja Labović je vlogo odigral energično, zrelo in predano,« je zapisala žirija.

Vesno za najboljšo montažo si deli tandem Andrej Nagode in Matic Drakulić, ki sta Jezdeca montirala s presenetljivimi preskoki in preizkusi, ki prehajajo v samo občutenje junakov in dogajanja. »Montaža je tenkočutna – poigrava se in hkrati ohranja natančnost ter vzpostavi ritem, ki ključno nadgradi zgodbo in sooblikuje filmsko doživetje,« so še pridali. Jezdeca pa imata tudi najboljši zvok po zaslugi Sama Jurce. »Zvok je eden od likov filma. Oblikovan je z velikim občutkom. Izrazit in ekspresiven predstavlja pri prehajanju med različnimi okolji, stanji zvesti, spomini, vizijami in preskoki v času eno glavnih režijskih sredstev.«

Jezdeca sta prejela tudi nagrado Iridium za najboljši celovečerni prvenec.

Ko zazrti v valove iščemo smisel življenja

Indijansko poletje slovenskega filma

Vesna za najboljšo stransko žensko vlogo je pristala v naročju Alenke Kraigher za vlogo afektirane malomeščanske vsiljivke Jane v filmu Vesolje med nami, ki »nam gre na začetku filma strašno na živce, postopoma pa spoznamo, da pod to masko živi občutljiva ženska z vsemi slabostmi slehernika.«

Za stransko moško vlogo pa jo je prejel Jonas Žnidaršič za vlogo vodje kriminalistov v filmu Dedek gre na jug. »V tem pisanem filmu, polnem zanimivih likov, nas je še posebej prepričal policijski inšpektor, ki uspe kljub omejenemu času svojemu liku dati karakter, pri tem pa mu uspe mala bravura,« ga je pohvalila žirija.

Glasba, scenografija, maska in kostumografija

Najboljšo izvirno glasbo so po mnenju žirije ustvarili Gregor Strniša, Bojan Adamič in Vojko Sfiligoj v filmu Pošvedrani klavir. »Glasba v filmu Pošvedrani klavir je tudi sama pošvedrana, vendar duhovita, kot je duhovit film sam. Preko nje se potopimo v klavir in zgodbe, ki ga ovijajo. Ko avtor v filmu molči, njegova glasba še kako pripoveduje,« so nagrado utemeljili.

Režiser Miha Vipotnik je prejel tudi nagrado Društva slovenskih filmskih publicistov in publicistk za najboljši slovenski celovečerni film v tekmovalnem programu. Svoje mnenje so utemeljili z besedami: »Radio postane film. Ne igrani, ne dokumentarni, ne animirani film – ampak vse to. V eksperimentalni maniri zložen v povsem samosvojo kompozicijo z vmesnimi poetičnimi prebliski. Inovativen v plastenju fikcije in fakcije, v zapletanju in razpletanju mnogoterih zgodbenih niti, ki se nonšalantno usedajo v različne medijske forme. Sodobno, radovedno, kompleksno in dovršeno delo, ki raziskuje in razširja filmski medij – vizualno, strukturno in vsebinsko. Izbruh ustvarjalnosti. Vorteks skrivnosti. Melodija spominov. Pošvedrani klavir.«

Za najboljšo scenografijo je poskrbel Robert Černelč v filmu Ptičar. Po mnenju žirije »scenografija oblikuje izčiščeno likovnost. Prostor in celoten film se spretno sprehajata med sanjami, spomini in stvarnostjo. Scenografijo odlikujejo podobe drobnih predmetov, ki nam pripovedujejo svoje zgodbe. Z minimalnimi sredstvi avtor suvereno sestavi močno vizualnost tega zelo posebnega filma.«

Za (slovenski) prispevek k najboljši manjšinski koprodukciji Najsrečnejši človek na svetu režiserke Teone Strugar Mitevske sta bili nagrajeni še kostumografka Monika Lorber, ki »s svojim delom nadgrajuje realizem in prevzame vlogo enega ključnih elementov vizualne podobe filma. V kostumih slutimo osebne zgodbe likov, preko njih avtorica izraža nianse, od ironije do sočutja« in maskerka Mojca Gorogranc Petrushevska, ki je ustvarila neopazno, a ves čas pristotno masko. »V sozvočju z naravo karakterjev in njihovimi čustvenimi stanji živi življenje svojih likov.« Film je nastal v sodelovanju s slovenskim koproducentom Danijelom Hočevarjem (Vertigo). Sicer pa so v utemeljitvi nagrade temu filmu povedali še »Dramaturgija in režija filma se dopolnjujeta na poti do vrhunca katarze. Film pogumno raziskuje surova ljudska čustva in strahove ter prinaša soočenje preteklosti in sedanjosti. Formirana avtorica sebe in gledalce vrže v strastno raziskovanje filmske forme in teme, pri čemer je ves čas natančna in senzibilna.«

Vesno za najboljši dokumentarni film je prejelo Tekmüvanje v režiji Mihe Mohoriča v produkciji Sagar Kolektiva. NAgrada mu je pripadla, ker »filmska kamera postane del skupnosti, s katero praznuje, neumorno vadi, se zabava in si včasih ne more pomagati, da ne bi kar šprintala vštric s svojimi protagonisti. Z neposrednostjo film gledalcu omogoči, da postane član prvega romskega prostovoljnega gasilskega društva in mu ponudi vstopnico v svet, ki ga običajno ne more izkusiti in za katerega morda niti ne ve, da obstaja. Film, ki ima potencial, da postane mali hit.«

Najboljši v drugih formah

Strokovna žirija za kratke igrane, dokumentarne, eksperimentalne, animirane in študijske filme – Urša Menart, Matevž Jerman in Miloš Tomić, so podelili naslednje nagrade:

Za najboljši kratki igrani film so razglasili Tako se je končalo poletje Matjaža Ivanišina, v produkciji Staragare. »Prefinjen vpogled v človeške odnose z minimalnimi sredstvi doseže čustven vtis, ki vabi v spekter različnih razumevanj. Obrazi v filmu so eksotični pejsaži, ki se jih ne naveličamo, igra je minimalistična, sporočilnost je neulovljiva, a hkrati precizna. Med pošvedranimi čevlji na tleh in lupingi na nebu tavajo izgubljeni čas in zamujene priložnosti. Jesen prihaja,« je bila poetična žirija v svoji obrazložitvi.

Najboljši animirani film je Legenda o Zlatorogu v režiji Lee Vučko in produkciji Octopics, ki je »intenzivna reinterpretacija ljudske pripovedke, ki z mojstrskim ročnim delom zgradi fantazijski svet, v katerem se prepletajo ljubezen, lepota in zlovešča igra temačnih sil, obenem pa na sodoben način oživi stare ideale ekspresionističnih gibanj. Skozi skrbno izdelan vizualni pristop avtorica išče način za doživetje vzporednega sveta, ki ga lahko ugledamo skozi razpoke, ki jih ustvarjajo neobičajna barvna paleta, ekspresivne, na roko narisane poteze in siloviti montažni prebliski. Zelo metal,« je pristavila žirija.

Najboljši eksperimentalni film je www.s-n-d.si režiserke in producentke Sare Bezovšek. »Monumentalen hommage koncu sveta v maniri Hieronymusa Boscha, ki zeitgeistovski fenomen »doomscrollanja« posrečeno pretvori v filmski jezik. S premišljeno akumulacijo podob banalnega internetnega vsakdana sestavi pretresljiv portret kolektivnega nezavednega in naslika slutnjo stvari, ki prihajajo.«

Najboljši študijski film z naslovom Pentola pa je posnel Leo Černic, v produkciji CSC – Scuola Nazionale di Cinema. Film je po mnenju žirije »osvobajujoča in navdihujoča izkušnja, tako na ravni uporabe zmožnosti, ki jih ponuja animirani film, kakor na intimni ravni našega protagonista, ki postane superjunak šele potem, ko sname masko. Avtor filma se s ključnimi življenjskimi vprašanji sooči na duhovit način, rešitve pa predlaga skozi inteligentno in imaginativno režijo, s katero ustvari malo zgodbo z velikimi idejami.«

Žirija je podelila tudi dve vesni za posebne dosežke. Dobila sta ju film Izginjanje v režiji Andrine Mračnikar in eksperimentalni film x1-Eschaton režiserja Juša Premrova. Pri Izginjanju so pohavlili pomembno zgodovinsko temo položaja slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem, ki jo film pričara skozi prefinjeno tkanje osebnih travm in spominov, zgodovinskih dejstev in aktualnih političnih dogajanj, z globoko doživetim in iskrenim pristopom k temi v režiji in kakovosti celotnega filma.

Nahrajeni Premrovov film, ki je posnel tudi celovečerni eksperimentalni film Atlas, je prejel nagrado za x1-Eschaton »ki v plesu barv, oblik in najmanjših detajlov išče odgovore na velika vprašanja.« Žirija je še dodala, da je delo avtorskega »one-man banda« hipnotično in očarljivo.

Na festivalu je Društvo slovenskih režiserjev in režiserk že osmič podelilo nagrado kosobrin dragocenemu filmskemu sodelavcu oziroma sodelavki. Letos je nagrado prejela Valerija Cokan, nepogrešljiva generalna sekretarka Društva slovenskih režiserjev in režiserk.

Badjurova nagrajenka pa je bila letos igralka Milena Zupančič.

Ne čakajmo na maj

Milena Zupančič: Zadnja tri leta bi najraje izbrisala iz spomina