Vznemirljiva zgodba o Davidu in Goljatu iz druge svetovne vojne

Če bi imeli Američani v zgodovini takšno resnično zgodbo, bi iz nje naredili hollywoodsko uspešnico. Partizanske smučine imajo vse: pogum, ravno prav zdravo športno tekmovalnost, borbo proti številčno močnejšemu sovražniku, narodno zavest in domoljubje v pravem pomenu besede.

Režiser in scenarist Dušan Moravec ter snemalec in direktor fotografije Matjaž Mrak sta o dogajanju leta 1945 v okupiranem Cerknem posnela dokumentarni film, ki vključuje pričevanja udeležencev smučarske tekme in gledalcev ter dokumente, ki so bili javnosti doslej neznani. Prikazano je tudi bogato slikovno gradivo.

»To je bil zame lep sončen dan na osvobojenem ozemlju. Če bi danes bral o tem, ne vem, ali bi verjel. Ob stalnem napadanju Nemcev in domobrancev. A se je res zgodilo, bil sem tam,« v filmu pripoveduje Jožef Bavcon, eden od gledalcev Partizanskih smučin. Dvajsetega in enaindvajsetega januarja leta 1945 je na osvobojenem ozemlju v Cerknem sredi okupirane Evrope potekalo prvo organizirano partizansko smučarsko tekmovanje.

Edinstveni dogodek, javnosti danes še vedno premalo poznan, je spremljalo več kot tisoč gledalcev, čeprav je bilo to območje tedaj obdano s 15.000 pripadniki nemških in drugih sovražnih enot. Tekmo je organizirala 31. divizija 8. korpusa Narodnoosvobodilne vojske in Partizanskih odredov Jugoslavije ob podpori lokalnega prebivalstva in zavezniških sil.

Režiser Dušan Moravec je o dokumentarnem filmu, ki bo na prvem programu nacionalne televizije premierno prikazan v torek ob 21. uri, povedal, da gre za navdihujočo pripoved o edinstvenem športnem dogodku – pravih partizanskih zimskih olimpijskih igrah, ki si zaslužijo uvrstitev v svetovno zgodovino smučanja in vojskovanja na smučeh. Film o boju Davida proti Goljatu poleg pripovedi takratnih udeležencev in gledalcev prinaša širši kontekst – ozadje, ki ga je cerkljansko osvobojeno ozemlje tedaj ponudilo organizatorju smučin in tekmovalcem, pa tudi vsem, ki so jih spremljali in navijali zanje.

Več kot 40 partizanov je tekmovalo v veleslalomu, patruljnem teku in skokih – skakali so na doma narejenih turnih smučeh, Rudi Finžgar je edini imel skakalne smuči. Ta je izdelovalnico smuči iz Cerknega po vojni preselil v Zgošo pri Begunjah na Gorenjskem, iz nje se je rodil Elan. Še ena zanimivost, povezana s tem podjetnikom in športnikom, je, da je kot prvi slovenski smučarski skakalec leta 1947 v Planici preskočil 100 metrov. Že zgolj njegova življenjska zgodba je vredna filma.

Življenje se je vračalo v Cerkno

Uspeh prireditve Partizanske smučine leta 1945 je bil dokaz, da se je nekaj mesecev pred uradnim koncem druge svetovne vojne v Cerkno vračalo kulturno, športno in družabno življenje – tudi tako so se domačini upirali okupatorju in izražali podporo oboroženemu uporu.

»Smučarsko tekmovanje januarja 1945 v Cerknem je bil edinstveni športni dogodek, ki ga moramo pogledati v širšem kontekstu. Gotovo je povezan z obstojem smučarske delavnice v Cerknem in skupino smučarskih navdušencev s Finžgarjem na čelu, brez njih tekmovanja ne bi bilo. Vendar so na drugi strani k organizaciji nedvomno veliko prispevale okoliščine, ki so na Primorskem nastale po kapitulaciji Italije. Boj za osvoboditev je združil in povezal velik del prebivalstva, ki je partizansko gibanje podpiralo materialno in moralno. V okviru osvobojenega ozemlja se je razvijalo razgibano politično in kulturno življenje. Kulturne prireditve z govori, deklamacijami in petjem so se vrstile tedensko, ne le v Cerknem, temveč tudi po vaseh. Ob stoti obletnici rojstva pesnika Simona Gregorčiča, 15. oktobra 1944, je bilo na Cerkljanskem kar 18 kulturnih dogodkov, kar pomeni, da je svojo prireditev organizirala skoraj vsaka vas,« je povedala vodja Cerkljanskega muzeja Milojka Magajne.

»Tekmovanje je bilo udarec za moralo nemške vojske, saj je partizanom pred nosom sovražnika uspelo skriti vse informacije o pripravi smučin. Nihče ni izdal niti besede o dogodku,« je poudaril Dušan Moravec. Montažerka filma je Urška Vavpetič, za pripovedovalski glas so izbrali Iztoka Bevka, za glasbeno ozadje so poskrbeli Rok Šinkovec, ŽPZ Kombinat, Devetošolke mladinskega pevskega zbora OŠ Cerkno in Društvo godbenikov Cerkno. Avtorja dokumentarnega filma sta nekdanje udeležence smučin oziroma gledalce posnela že pred časom.

Dodana vrednost njihovih pripovedi je tudi oris zgodovine partizanskega smučanja – upokojeni brigadir Slovenske vojske Janez Kavar v filmu o bojevanju na smučeh govori kot o tipični predstavi taktike hitrega in učinkovitega delovanja. V času tekmovanja je bilo v Cerknem na primer pol metra snega. »Partizan na smučeh je bil nevaren. V partizanskem bojevanju so pozimi smuči pomenile zelo veliko predvsem za kurirsko službo,« je pojasnil.

Film je zanimiv dokumentarni uvid v enklavo sredi okupirane Evrope, kar je tedaj bilo Cerkno. Veliko prebivalcev je leta 1945 prvič videlo smučarske skoke. Koliko jim je to tedaj pomenilo, si lahko danes le predstavljamo.

Herman Berčič pripoveduje, kako so angleška letala spuščala hrano in orožje v Cerkno, in o pripravi tekme. »Program je potekal od četrtka do nedelje, v nekaj dneh so pripravili skakalnico, veleslalomsko tekmo in progo za patruljni tek.« Vzdušje je bilo menda neverjetno, domačini in partizani so skupaj navijali za tekmovalce. Eden od nastopajočih se je spomnil dodatnega hlebca kruha, ki so ga vsak dan dobili tekmovalci. V današnji realnosti nedoumljiva skromnost ljudi, ki so preživeli strahotno svetovno morijo.

Zgodba o smučarski prireditvi, za katero so žrtvovali čas organizatorji in udeleženci ter zanjo tvegali življenje, bo z dokumentarnim filmom dobila krila. Kje vse bo predvajan, Moravec ni mogel povedati, saj je naročnik filma in torej njegov lastnik nacionalna radiotelevizijska hiša. Partizanske smučine kljub vsemu vsako leto počastijo na severnem Primorskem. V spomin na izjemno zgodbo iz druge svetovne vojne Smučarski center Cerkno pripravi tekmovanje, ki se ga med drugimi udeležijo veterani vojne za Slovenijo, s tekmovalci iz tujine je v zadnjih letih dobilo tudi mednarodni pridih.