Vmesni čas – čas za razmislek

Režiser in scenarist Dušan Moravec je zbral pričevanja dvajsetih ljudi o tem, kako so se lanskega marca in aprila soočali z epidemijo koronavirusa, karanteno, samoizolacijo, in nastal je Vmesni čas, melanholična pripoved z elementi humorja. Dokumentarni film bo na sporedu jutri, 14. marca, ob 22.25 na TV Slovenija.

Petdesetminutni dokumentarec Vmesni čas ni film o tem, kako je dvajseterica – glasbenik Vasko Atanasovski, pesnik Esad Babačić, fotograf Iztok Bončina, režiserka in igralka Neda R. Bric, novinar Gregor Bauman, pisatelj in knjižničar Mohor Hudej, prevajalec Jakob J. Kenda, novinar Lenart J. Kučić, režiserja in režiserka Slobodan Maksimović, Anja Medved in Dušan Moravec, pisateljica in prevajalka Maja Novak, igralka Lučka Počkaj, pesnik Janez Ramoveš, zgodovinarka Mateja Ratej, publicistka Svetlana Slapšak, novinar Miha Šalehar, intermedijska umetnica Aphra Tesla in novinarka Nika Vistoropski – preživela karanteno spomladi 2020. Je zabeležka o prvih vtisih soočanja z njo. Gre za lanske marčevske in aprilske dneve in tedne naše, kot smo jo sprva hoteli poimenovati, nove resničnosti, odzivih nanjo in prvega razumevanja subverzivnosti socialne distance.

Je film o tem, kako se na pandemijo odziva kapitalizem, da bi iz nje potegnil kar največ, kako hitroprstno z njo rokujejo populistični vodje s svojimi maksimami, da je vojna, z virusom ali brez njega, tako samo nadaljevanje politike – po vseh teh desetletjih še vedno nevedni v tem, da narava politike nekako venomer deluje v nasprotju z naravo bojnih strategij in taktik.

Je tudi film o tem, kako so se že kmalu po 10. marcu začeli oglašati alarmi, ki so naznanjali vpeljavo novih prijemov in mehanizmov, ki so se še mesec poprej zdeli nedopustni in v demokraciji, kakršnokoli smo že poznali, ne bi bili odobreni. Pa o tem, kakšne bodo dolgoročne posledice represivnih ukrepov, neposredni napadi na neposlušnost medijske svobode so se šele imeli zgoditi – ampak simptomi patološkega stanja države, mimo epidemije, so bili jasno zaznani še pred praznikom dela leta 2020 in nekateri Moravčevi sogovorniki so jih bili že jasno izrazili.



Kako jih je izbiral in ali je, glede na to, da se film promovira kot melanholičen z elementi humorja, približno vedel, kaj mu utegnejo posamezniki ad hoc povedati – prvih nekaj sogovornikov je namreč postavil pod kamero in shoot! –, kje bo več humorja in kdo bo melanholiziral?

»Naredil sem si nabor ljudi, nekatere poznam osebno, druge ne. Ker ni bilo ravno veliko časa za premislek, sem zaupal intuiciji. Potem sem jim poslal predlog za sodelovanje, vprašanj pa pravzaprav ni bilo. Hotel sem, da sami razmislijo, kaj bi radi povedali. Nekateri se potem niso odločili za, nekateri pa niso prišli v film, ker so bili predolgi. Ker nisem hotel skoraj nič posegati v pripovedi, jih potem enostavno nisem dal noter.«

»Uporabil sem tudi videoposnetke, ki sem jih takrat posnel na sprehodih po praznih ulicah in travnikih. V filmu so tudi fotografije Željka Stevanića iz tistih dni in glasba Vladimirja Ristića, ki je tudi nastajala v približno tem času.«

In čakamo na drugi polčas

Kaj je torej vmesni čas – to ni polčas ali kako? »Vmesni čas je pravzaprav tisto, kar nam vedno manjka. Čas za razmislek. Spomnim se, da sem v začetku karantene zasledil razlago, ki mi je bila kot ljubitelju športa takoj všeč. Da smo preživeli prvi polčas našega življenja in da smo zdaj v garderobi, slačilnici. Vemo, kje smo naredili napake, vemo, kje so naše pomanjkljivosti, vemo, kaj nam je storiti. Nekateri goli, drugi z umazanimi dresi, tretji čisto brez moči. Nekateri brez vizije, spet drugi z jasnim ciljem. In čakamo na drugi polčas. Niso več pomembni trenerjevi napotki, kar znamo, znamo. Kondicija bo igrala pomembno vlogo, ni pa najpomembnejša. Pomembno je, ali smo pripravljeni in ali se nam zdi vredno pustiti srce na parketu, če ostanemo v športnem žargonu.«



V zadnjem letu so ljudje šli na spletne videoplatforme, prek njih skušajo ohranjati stik z resničnim življenjem, tudi z gledanjem apokaliptičnih klasik, dokumentarcev o virusih in pandemijah vseh sort. Režiser se je odločil za drugačen način. Za kaj mu je šlo pri Vmesnem času?

»Dokumentarni film Vmesni čas je nastal zaradi želje po preživetju. Odpadlo je snemanje enega filma, treba je bilo narediti drugega. Prav v tistih dneh marca sem se pripravljal na snemanje filma o Tomažu Vuku, izjemnem človeku, ki je med mnogimi stvarmi, ki jih je počel v življenju, bil izgnan tudi v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Vsako leto se je s prijatelji odpravil na 3500 kilometrov dolgo pot po koncentracijskih taboriščih, v spomin in opomin. Z ekipo smo jih nameraval spremljati in narediti nekakšen road movie. Tri dni pred odhodom je epidemija ustavila življenje po vsem svetu in vse je padlo v vodo. Najbolj žalostno pri vsem tem pa je, da je Tomaž Vuk čez nekaj mesecev v 92. letu umrl. Nekaj posnetkov smo naredili na srečo že prej in filma še nisem izpustil iz rok.«

»Zelo pomembno je delati take filme, da se ne pozabi, kakšne grozote so ljudje v imenu svojih nadrejenih sposobni narediti. Že pred leti sem naredil film Strah ostane o taboriščih, ki so jih fašisti med drugo svetovno vojno naredili za Slovence in Hrvate. To so grozovite zgodbe, ki se ne smejo pozabiti.«

»Skratka, ker je film odpadel, sem se takoj obrnil na urednika in mu predlagal, da začnem beležiti razmišljanja ljudi v prvih dneh karantene. O čem razmišljamo, ko smo v samoizolaciji? Kako se počutimo v času, ki se je še pred nekaj dnevi zdel kot slab znanstvenofantastični film? Nas je strah? Mislimo na prihodnost? Ki bo, ko bo, če bo – prišla? Prvih nekaj dni je bilo snemanje še mogoče v živo, kasneje je bilo vse narejeno prek spleta in s posnetki s telefonov. Tehnična kvaliteta posnetkov mi ni bila pomembna, vsebina je naredila zgodbo. In tako je nastalo dvajset zabeležk, prva se je zgodila 15. marca, zadnja 18. aprila.«
Idrijčan je bil v poklicni karieri vse mogoče. Ves čas pesnik. Zadnjih dvajset let je avtor dokumentarnih filmov. Snemanja dokumentarcev se je, kot pravi, lotil po naključju. Nekaj časa je namreč živel v Kamniku in vsakokrat, ko se je odpravil v mesnico, je na oglasni deski ob vhodnih vratih bral nove zgodbe o zgodovini kamniškega boksa.



»Zgodba o ringu in boksarjih se je začela odvijati v moji glavi. Poklical sem prijatelja Leona Matka, kantavtorja, avtorja več kratkih filmov, pomočnika režiserja pri nekaj slovenskih celovečercih, ker takrat o ustvarjanju filmov pravzaprav nisem vedel nič, in kmalu sva sedela za mizo ter mislila scenarij.«

»Dokumentarec Stisnjeni v kotu je pripoved o borcih, ljubiteljih boksa in o Janezu Galetu, trenerju, promotorju in avtorju edine slovenske knjige o boksu. Je zgodba o bratih Barakovič iz Kamnika, legendarnih gladiatorjih iz ringa, ki ju je v sedemdesetih spoznala Evropa. Je zgodba o vonju znoja in barvi krvi na slikah Marjana Skumavca, slikarja, novinarja in boksarja. In nazadnje je zgodba o poeziji Vitomila Zupana, ki v svojih delih pripoveduje o neskončnih porazih pesti. Bili so srčni borci. Liki, za dolgo izgubljeni v času.«

Tej mojstrovini je sledilo še približno trideset filmov, med njimi Polka film, dokumentarec o Desi Muck, film o Damirju Avdiću, Pravi človek za kapitalizem, film o Ivanu Cankarju, Tisoč bridkosti za eno uro veselja, Električne sanje, Državljan diareja ali Kdo je Tomaž Lavrič, Jeklene ptice nad Idrijo, Strast do letenja, ki so gostovali na različnih mednarodnih festivalih po svetu.



Kolikor ga poznam, na snemanjih se navadno ne sprašuje, kaj mora potegniti iz ljudi, temveč pusti, da ljudje spregovorijo. »Da pripovedujejo. Nisem dober izpraševalec. Čeprav sem se z leti naučil spraševati, kar pa ne pomeni, da sprašujem količinsko več. Prave zgodbe se izpovedo same. Tak način mi je najbližji,« se nasmehne.

Hidrogliste, harmonika in Kuzle

V Idrijo se pogosto vrača, pred leti je bil vzrok kulturno-umetniško združenje Hidrogliste. Hidrogliste zato, ker so hoteli imeti v imenu kemijski znak za živo srebro, Hg. Trenutno so Hidrogliste v hibernaciji. Sestavljajo jih slikar romantične krajine Ivan Intihar, pisatelj Tomaž Kosmač, slikar, mag in poet Matjaž Lazar, harmonikar Marko Hatlak in Dušan Moravec. Po Sloveniji so imeli več kot petdeset performansov.

»Prav na teh koncertih pred mnogimi leti sem pozorneje prisluhnil Hatlaku. Marko s svojim igranjem in videzom briše meje in pričakovanja koncertnih harmonikarjev ter uspešno podira stereotip o harmoniki kot samo ljudskem glasbilu.« Moravca je prevzelo, kako je na harmoniko igral Bacha. »In tako sem se med turnejo Hidroglist – zadet od muzike in vsega, kar je bilo zraven na naših nastopih – odločil, da je treba narediti dokumentarec o harmonikarjih.«

Trajalo je dolgo: na začetku osemdesetih mu, basistu v pank skupini, ta inštrument ni pomenil veliko. »A do nje nisem imel zaničevalnega odnosa. Kdo pa lahko reče, da harmonika ni lep inštrument?!« In tako sta z Leonom Matkom posnela dokumentarec Harmonikarji, s katerim je med drugim gostoval tudi na filmskem festivalu v Severni Koreji, v Pjongjangu.

»Z velikim začudenjem so tam gledali te naše harmonikarje in spomnim se, da je kar nekaj gledalcev z začudenim obrazom zapustilo dvorano. Že Bratko Bibič, ki začne film, je bil precej hud zalogaj za njih. Tam je harmonika predvsem inštrument, ki je spremljava borbenim pesmim. Smo pa naredili dobro popotnico Laibachu, ki se je tja odpravil nekaj let kasneje.«



Če ga dovolj dobro poznaš, ti je jasno, da je po duši poet. Pa tudi sicer. Zvezkov s stihi ima veliko. »To je večna reč, bo že prišla na vrsto,« pripomni. Kot nekdanji basist Kuzel redko prime v roke baskitaro rickenbacker. Tišina. »Ne, ne, pank ni mrtev. Srečujem ga, ko hodim po cesti. Najpogosteje v sebi ... Zagotovo pa so bile Kuzle specifične in naš pank tudi. V osemdesetih smo enkrat nastopali v K4 skupaj z Lublanskimi psi. Oni vsi v usnju, mi v flanelastih karirastih srajcah. Toda na odru smo pokazali pravo dlako. Tako je zapisal novinar Večera Bojan Tomažič, ki je bil prisoten tisti večer.« Spominjam se, da so bili pisano oblečeni, basist ni imel kovčka, ampak bas, zavit v rjuho. Nič kaj pankersko. Ko pa so Kuzle zaigrale, so bile edini pravi pank.

»V tistih časih smo v Idriji lovili samo prvi program Radia Ljubljana. Nič Radia Študent. V Gorici smo kupovali plošče in na gramofonu preizkušali, kaj je dobro. Esad Babačić, tudi on je v Vmesnem času, ni kar tako rekel, da so Kuzle edini pravi jugoslovanski pank bend.«

V Idriji čas teče drugače

V vmesnem času, torej lani, se mu je zgodila tudi življenjska preizkušnja, od nikoder pričakovana. »Prav v tistih aprilskih dneh snemanja sem bil soočen z resno zdravstveno težavo in imel potem v maju zahtevno operacijo in še do pred mesecem, dvema, sem tudi dobesedno bil v vmesnem času, ko sem po mnogih letih počel – nič. In sem se zavedel, da sem v zadnjih dvajsetih letih posnel skoraj trideset filmov. Kar me je povsem šokiralo. Nikoli se nisem imel prav za izrazitega deloholika, ravno obratno, tako število narejenih filmov pa me je čisto presenetilo.«



»Ali sem se kaj naučil iz tega, pa ne vem. Še ne vem. Večino stvari, ki se mi zgodijo, razumem precej kasneje. Potrebujem veliko časa, da v celoti zaobjamem vse. Marko Brecelj je nekoč dejal, da je šele, ko je bil star trideset let, začutil, kako da se je počutil kot najstnik. Nekako tako, z zamikom razumem stvari, ki se mi zgodijo.«

Pravi, da kakorkoli se to že obrabljeno sliši, v Idriji, od koder je doma, čas drugače teče. Griči okrog nje naredijo svoje. »O Idriji in njenih ljudeh sem posnel že nekaj filmov, o idrijski godbi, o napadih letal med drugo svetovno vojno, o slikarju Rafku Terpinu. O filmu Klanec do doma imam tudi lepo zgodbo. Ko je bil prikazan na TV, je Braneta Završana, v filmu bere spremno besedilo, pozno zvečer poklicala že pokojna igralka Štefka Drolc, samo njegovo številko od ekipe je imela, in vsa vzhičena in razburjena hitela govoriti, da je to najlepši film, kar jih je kdaj videla. To je čudovit občutek, ko nekdo tako občuti tvoj film.«

Trenutno razmišlja o filmu, igranem filmu, pravzaprav muzikalu o Kuzlah in zadnjih letih rudnika živega srebra. »Rudnik je tako ali tako posebna zgodba. Na Idrijčanih je namreč pustil neizbrisen pečat. V pozitivnem smislu. V sedemdesetih, v času vietnamske vojne, je bil na vrhuncu. Jugoslavija je takrat prodala ogromno živega srebra za izdelavo bomb. Posledica tega pa je bila, da so velik del severne Primorske zgradili prav z denarjem, ki ga je prinašal rudnik.«



Oče Dušana Moravca je bil v njem miner. »Sicer pa sta si rudarjenje in ustvarjanje filmov na neki način zelo podobni. Seveda ne v fizičnem pomenu, čeprav včasih ... Najprej v sebi, globoko v rudniku poiščeš bogato rudo, jo izkoplješ in privlečeš na dan. Potem gre ruda v postopek separacije, ko se ideja izčisti, odpade vsa nesnaga, odpadejo odvečne besede, dejanja. In potem gre vse to v žarečo peč. In če si našel bogato žilo in naredil vse prav, imaš potem na koncu film, kakršnega si si želel. Imaš nekaj posebnega. Imaš živo srebro.«

Tudi Ohranjeni spomini so Moravčev prav posebni projekt, kot pravi, ki si ga je pred dobrimi tremi leti zamislili z Matjažem Mrakom – predstavljati Idrijce in njihove zgodbe. »Ohranjeni spomini je beleženje zgodovine Idrije in njenih prebivalcev. Tudi zato je velika skrb posvečena kvaliteti snemanja in ustreznemu hranjenju posnetkov. Zamišljen je kot projekt, ki se nikoli ne konča, in ideja je, da vsako leto posnamemo približno deset Idrijčanov ali ljudi, ki so povezani z Idrijo. Zanimajo pa nas predvsem njihova mladostna leta in spominjanje, kako se je nekoč živelo v Idriji in širši okolici. Letos se nama je pri projektu pridružila tudi poznavalka idrijskih zgodb, ljudi in narečja Danila Zalatel. In če pomislim, da bo čez deset let lahko videti že več kot sto zgodb in jim prisluhniti, me to vedno znova navduši.

In ko bova z Matjažem nehala snemati, bodo to prevzeli drugi in seveda posneli tudi naju in najine spomine na Idrijo. Že sedaj dobro sodelujemo z Gimnazijo Jurija Vege v Idriji in tam je kar nekaj dijakov, ki jih to zanima. Pravzaprav je privilegij, da te ljudje spustijo v svoje okolje in ti pripovedujejo spomine. Pogovore objavljamo v celoti, brez rezov in popravkov, kar se mi zdi pomembno, še posebej zdaj, ko je vsak videoposnetek zreduciran in skrajšan na najnujnejše podatke, da ljudje lahko zadihajo, da jih vidimo take, kot so. Z vsemi premori, ki si jih vzamejo za premislek, ko zamižijo za trenutek dlje kot ponavadi in se jim zariše zgodba, ki jo potem povedo. Ta projekt mi veliko pomeni tudi zato, ker ne živim več stalno v Idriji, se pa rad vračam, kot se radi vračamo večinoma vsi, ki ne živimo več tukaj. Zgodbe in ljudje ostanejo v nas in kjerkoli si, če rečeš, da si iz Idrije, imaš takoj nekaj točk plusa.«

Veter je popoln lik za film

Pravkar je začel snemati dokumentarni film o tržaškem pisatelju, novinarju in alpinistu Dušanu Jelinčiču. Glede na kaj izbira subjekte svojih filmov?

»Za film o Dušanu Jelinčiču je scenarij napisal novinar in pisatelj Robert Šabec in temu projektu sem se pridružil kasneje. Je pa že branje njegovih knjig navdihujoče, saj so žanrsko in vsebinsko tako različne. Film, ki smo ga naslovili Tržaške prikazni, O besedah in vetru v življenju Dušana Jelinčiča, bo noro potovanje v svet njegovih besed in alpinističnih podvigov. Komaj čakam, da se spustimo v tržaško burjo in začnemo snemati. Njegove knjige so tudi med italijanskimi bralci izjemno priljubljene in želim si, da bi s filmom dali njegovim zgodbam še eno, novo dimenzijo.«



»Ne želim se ustaviti samo pri portretu posameznika, ampak imeti tudi avtorski odnos do njegovega dela. Kot zanimivost, pri tem filmu sodelujem v navezi s kar petimi Idrijčani, že omenjenim scenaristom, direktorjem fotografije in producentom Matjažem Mrakom, skladateljem Cvetom Kobalom in maskerko Anito Ferčak, ki je sicer iz bližnjega Cerknega. Sicer pa izbiram teme brez posebnega načrtovanja, zgodba me pritegne do te mere, da se ji pustim odpeljati. Verjetno sta glasba in literatura v ospredju, ampak tudi polpretekla zgodovina me vedno pritegne.«

Že kar nekaj let, nemara dvajset, razmišlja tudi o filmu o vetru – kaj je to, veter? »Veter je zelo filmska stvar, je popoln lik za film. Je tako skrivnosten, da ga nikoli ne vidimo. Pa je ves čas zraven nas. Lahko ga samo občutimo. Ne moremo ga prijeti, lahko se ga pa dotikamo. Vedno se nam pokaže drugače, v drugačni obliki. Na travniku lahko nežno gladi travo, prek obraza vztrajno meče lase, na licu posuši solzo. Vidimo ga vedno v tistem, kar počne, v neverjetni moči ruje drevesa, podira hiše, prevrača tovornjake. Filmski lik, z vedno novim obrazom.«



»Veter me vsekakor vznemirja že dolgo časa, žal pa ne tudi tistih, ki jim na razne razpise pošiljam ta predlog. Poetičen film o realnosti, sem mu dal podnaslov. Čeprav je namen filma tudi ozavestiti gledalce, v kakšnem svetu živimo in kakšen vpliv imamo mi na podnebje in kako podnebje vpliva na naše vsakdanje življenje, je to predvsem poetičen film. A vendar tudi aktualen, saj veter v zadnjih letih zares kroji naše bivanje in je le eden od mnogih mogočih kazalcev spreminjanja podnebja in posledično vsega okolja, v katerem živimo.«

Petje v mračnih časih

Kako je kot filmar preživel preteklih dvanajst mesecev? »Trenutna oblast ni naklonjena filmu. Niti prejšnje vlade niso prav veliko storile za film, niso pa bile sovražno nastrojene in uničevalne. Društvo slovenskih režiserjev, katerega član sem, je storilo veliko, da lahko še vedno, čeprav omejeno, delamo. Vlada je bila in še vedno bije bitko izčrpavanja in brez organiziranih akcij, ki jih je poleg ostalih filmskih združenj vodilo prav društvo, je velika verjetnost, da bi počasi filmska krajina v Sloveniji shirala. Naše društvo je pokazalo, kako pomembno je nastopati organizirano in z jasnimi argumenti. Pritiskali smo na poslance, obveščali medije, osrednje in lokalne. Naš glas se je slišal. V filmu Vmesni čas eden od nastopajočih reče, da je zdaj pravi čas za razmislek o načinih protestiranja, da bodo po tem, upam sicer, da ne bodo več potrebni, protesti ne samo smiselni, ampak predvsem učinkoviti.«

Sama se v njem hitro, ne nujno najbolj posrečeno, zavzamem za humor. Kajti tudi v času nacizma je subverzivna misel najbolje krožila s šalami. S humorjem ljudje iščemo načine, kako se izkopati iz krize, spopasti s travmo – skratka, kako se izvleči iz mračnih časov. Ni bil Brecht tisti, ki se je v enem od songov spraševal, ali bo v mračnih časih obstajalo petje? Odgovor je pritrdilen: Petje v mračnih časih bo seveda petje o mračnih časih. In to nam v Vmesnem času briljantno demonstrira igralka Lučka Počkaj. Forza!