Skriti dragulj deloval zaradi srčnosti običajnih ljudi

V Cerkljanskem muzeju je na ogled velika razstava o Partizanski bolnici Franja. Naslovili so jo Skriti dragulj Evrope, po krilatici, s katero so v knjigi vtisov obiskovalci nekajkrat opisali Franjo. Na 50 panojih, ki posnemajo bolnišnične barake, je avtorica razstave Milojka Magajne predstavila ne le znano zgodbo o humanosti in solidarnosti zdravstvenega osebja med drugo svetovno vojno in današnjem pomenu bolnišnice kot kulturnega spomenika, temveč je izpostavila javnosti morda doslej manj znane osebne zgodbe drugih posameznikov, ki so se odrekli marsičemu, da bi pomagali pri delovanju partizanske bolnice sredi okupirane Evrope.

Premična razstava, sestavljena iz šestih vsebinskih sklopov, bo v Cerknem na ogled do 9. maja, nato jo bodo preselili v Krapino, septembra pa v Tolminski muzej. Čeprav bi morda kdo pomislil, da o Partizanski bolnici Franja ni mogoče povedati nič novega, se vendarle še najdejo zgodbe, ki pritegnejo pozornost. Kustosinja Milojka Magajne, vodja Cerkljanskega muzeja, je povedala, da se znanim dejstvom o delovanju bolnice in njenemu najbolj izpostavljenemu osebju ni mogoče izogniti.



Namen te razstave je bil opomniti tudi na druge posameznike, ki so omogočili (skrito) delovanje v soteski Pasice. »Franja je fenomen. Ampak ta fenomen je nastal zato, ker je bilo vključenih toliko ljudi, vsak od njih je imel določeno vlogo in prispeval svoj del. Namen razstave je poudariti prav prispevek običajnih ljudi. Poleg zdravnikov se je namreč še vrsta osebja, ne nujno zdravstvenega, ukvarjala z delovanjem Franje. Od stražarjev, nosačev, peric do kuharjev,« je poudarila Milojka Magajne. Čeprav je bila Franja vojaška bolnica, njenega delovanja brez podpore domačinov in osebja partizanska vojska sama ne bi mogla zagotoviti.

Franjina bluza in Volčjakova titovka

O junakih, običajnih ljudeh, ki so zapustili varno zavetje svojega doma, da bi izborili mir in svobodo, lahko torej beremo na panojih v muzeju. Vstop na razstavo daje vtis, kot da bi človek vstopil v ozko sosesko Pasice, kjer je decembra leta 1943 začela delovati skrita partizanska bolnica. Obiskovalec se premika med lesenimi »barakami« in bere o domačinih, oskrbovanju bolnice, seveda je na ogled tudi zgodba o zdravnici Franji Bojc - Bidovec, po kateri je bolnica dobila ime.

V Cerkljanskem muzeju so v vitrini izpostavili njeno poročno bluzo – ena od manj znanih zgodb je, da se je zdravnica s Francem Bidovcem februarja leta 1945 poročila v bolnici –, sešito iz tako imenovane padalske svile, blaga zavezniških padal, ki ga je zdravnici podarila angleška zavezniška misija, nastanjena v Cerknem.

Kot piše na razstavni vitrini, zakonca Bidovec nista bila edina mladoporočenca v vojnih dneh. »Kasneje sem veliko razmišljala, zakaj smo tik pred koncem vojne hiteli v zakon. Najbrž smo se v nekem smislu bali vrnitve v dolino …« lahko prebiramo Franjine besede. Na ogled so med drugim titovka, pas in stetoskop zdravnika Viktorja Volčjaka ter košara za sterilizacijo operacijskega perila.



Večino originalnih predmetov, ki so bili na ogled v bolnici Franja, je leta 2007 uničila povodenj, zato so redki, ki so ostali, izjemne vrednosti. Razstavo bogati interaktivna vizualizacija v več jezikih, prek katere se obiskovalec seznani z zgodbo francoskega upornika Jeana Baptista Chevalliera, prebira o bolničarki Fani Bačnar in zavezniškem pilotu Haroldu Adamsu.

Ob prebiranju tako bolje začuti ljudi, ki so žrtvovali čas, energijo, nekateri tudi lastno življenje, da bi pomagali ranjencem. Posebej dragoceni so posnetki iz dokumentarnega filma Partizanske bolnice v Sloveniji, ki je bil posnet leta 1948 in v katerem nastopajo nekdanji Franjini člani osebja in ranjenci.

Vključitev vizualizacije in tiskanje zgibanke o razstavi je Cerkljanskemu muzeju olajšala denarna nagrada v višini 10.000 evrov, ki so jo prejeli na lanskem razpisu Zgodbe Dnevov evropske kulturne dediščine, je povedala Milojka Magajne. Tudi Evropa je znova prepoznala simbolni pomen partizanske bolnice za celino (in svet). Dokaz za to je znak evropske dediščine, ki ga je pred leti prejel Mestni muzej Idrija kot upravljavec spomenika.

Evropa se začne v Franji

Razstava bo zaradi širine zgodbe o Franji enako dobro kot v Cerkljanskem muzeju delovala tudi v drugih muzejih. 18. maja načrtujejo odprtje v Muzeju krapinskih neandertalcev na Hrvaškem, septembra jo bodo preselili v Tolminski muzej, omenjena je tudi Pivka. Razstavni panoji se sestavljajo v sklope in se bodo lahko prilagajali razstavnim prostorom, zato bo vsaka postavitev drugačna.

A slogan, da se Evropa začne v Franji, je ne glede na to, kam bo razstava potovala, več kot na mestu. Avtorica razstave je poudarila, da je bolnica Franja nekaj, kar preprosto spada v znak evropske kulturne dediščine, gre namreč za območje z izjemnim simbolnim pomenom za vso celino, ki je toliko let trpela pod nacistično prevlado in se le z medsebojnim sodelovanjem narodov uspela izviti izpod nemškega škornja.



Na ogled razstave v Cerkljanskem muzeju so lepo vabljeni tudi tisti, ki se – čeprav je v teh dneh že odprla vrata – ne morejo podati na ogled bolnice v Pasice. Franja zaradi naravne lege namreč ni enostavno dosegljiva komurkoli, ki bi si jo želel ogledati. Ne le zaradi zaprtih regijskih oziroma državnih meja, čeprav je to lani obisk dodobra okrnilo.

Milojka Magajne je pojasnila, da je v teh dneh spomenik obiskalo nekaj ljudi, predvsem ob koncih tedna, lani so se lahko pohvalili celo z okrog 25.000 domačimi obiskovalci, kar je več kot leto prej, in to kljub temu, da je usahnil obisk šolskih in drugih skupin. Na razstavi je na enem od panojev zgovoren podatek, da je bolnico Franja po preureditvi v muzej leta 1946 obiskalo 1,7 milijona ljudi.