V deseterici za nagrado kresnik tokrat romani kar sedmih založb

Žirija nagrade kresnik se je tokrat prebila skozi približno dvesto lani izdanih izvirnih romanov za odrasle, deseterico je izbirala med nekaj manj kot tridesetimi. Vanjo je uvrstila dela treh avtorjev­ in sedmih avtoric tokrat zelo različnih, kar sedmih založb. Dveh nominacij se lahko veselijo pri založbah Beletrina, Goga in Cankarjevi založbi, po ene pa pri Mladinski knjigi ter založbah Pivec, Miš in Litera.

Igor Bratož, Seta Knop, Kristina Kočan, Tanja Petrič in Igor Žunkovič so mesta v deseterici, ki jo bodo čez natanko en mesec prepolovili, namenili Kaji Bucik Vavpetič za roman Srebrne vezi (Cankarjeva založba), Miriam Drev za Po poti se je zvečerilo (Pivec), Katarini Gomboc Čeh za romaneskni prvenec Nihče nikogar ne spozna (Cankarjeva založba), Kazimirju Kolarju za Onečejevalca (Goga), Feriju Lainščku za zadnji del trilogije Kurji pastir, Kurjo fiziko (Beletrina), Tanji Mastnak za Sibirijo: antituristični roman (Mladinska knjiga), Vinku Möderndorferju za roman Zvezda, žlica in ura (Miš), Tini Perić za prvenec Ćrtice (Goga), Anji Radaljac za Prst v prekatu (Litera) ter Ani Schnabl za September (Beletrina).

Zadnji dve sta bili skupaj v deseterici že leta 2023, ko sta bili nominirani z deloma Punčica (Litera) in Plima (Beletrina), Miriam Drev pa je bila v deseterici leto pred tem z romanom Od dneva so in od noči (Pivec). Vinko Möderndorfer je bil doslej v deseterici petkrat in v peterici trikrat, Feri Lainšček pa petkrat. Od tega je prejel dva kresnika, leta 1992 za Namesto koga roža cveti (Prešernova družba) ter leta 2007 za ­Murišo (Beletrina).

Žirija nagrade kresnik (z leve): Igor Bratož, Kristina Kočan, Tanja Petrič, Igor Žunkovič, Seta Knop FOTO: Blaž Samec

Predsednik žirije Igor Bratož je o tokrat­nih desetih izbrancih povedal: »Dolgočasno ponavljanje bi bilo, če bi rekel, da je sestaviti deseterico izstopajočih romanov iz preteklega leta posel, ki se nikdar ne izide popolnoma. Prekletstvo je preprosto: premišljanje o dometu in naboju posameznih del iz ožjega izbora postreže z motečim preostankom, zmeraj se zdi enako, kdaj dve knjigi za popolno deseterico manjkata, bolj pogosto – tako je bilo tudi letos – se članice in člana žirije soočijo z zagato, da jih je pet preveč.

Med lanskimi romani ni mogoče spregledati precejšnjega števila žanrskih del, po eksploziji kriminalk morda lahko pričakujemo trend ljubezenskih romanov, nekaj je bilo tudi ambicioznejših primerkov spominskega, biografskega, fantazijskega in vojnega pisanja. Po svoji presoji smo izbrali deset naslovov, katerih avtorji zmorejo bralcu na suveren način ponuditi včasih drzne, včasih poetične vpoglede v človekovo bivanje. Zdaj nas čaka ponovno branje in presojanje, na podlagi katerega bo čez mesec dni pet izbranih romanov poslanih v sklepni vrtinec, iz katerega se bo na kresni večer dvignil novi najboljši roman leta. Tega, čigavim favoritom se bo godilo bolje in najbolje, trenutno seveda ne morem vedeti, pa morda niti ni pomembno. Užitek je bil v zadnjih tednih brati več kot dvajset odličnih knjig, v branje priporočam celotno deseterico.«

FOTO: promocijsko gradivo

Srebrne vezi

Kaja Bucik Vavpetič je uveljavljena avtorica fantazijskih romanc oziroma fantazije, ki jo pod psevdonimom Zoe Ashwood objavlja v angleščini. Na njeni spletni strani piše, da gre za seksi, paranormalne zgodbe, prepletene z magijo. Srebrne vezi so njen prvi roman v materinščini; izšel je v novi zbirki Cankarjeve založbe Razmerja. V njem se prepletajo vplivi slovenskega ljudskega izročila, boj med dobrim in zlom ter prepovedana ljubezen, ki ne pozna meja. »Želela sem si, da bi zgodba zvenela kot Peter Klepec za odrasle, da bi se bralci, ki so tukaj odraščali, dobro počutili v tem svetu in bi jim bilo marsikaj že znano,« je povedala avtorica, ki se ob tem, da »piše romance, v katerih je moški zelo za«, včasih sprašuje, ali ji manjka ­izkušnja strtega srca.

FOTO: promocijsko gradivo

Po poti se je zvečerilo

V središču razplastene pripovedi, ki nas drži v napetosti do konca romana, je mlada ženska, hči Slovenke in Libanonca,­ ki se je zaradi državljanske vojne v rojstnem Bejrutu pri enajstih preselila v Ljubljano, od tam pa so jo karierne ambicije in mladostna radovednost gnale v druga evropska mesta. Kljub nezaceljeni travmi iz otroštva je Lucia igriva in uresničena osebnost – dokler ne spozna Aleca. Kot so zapisali pri založbi Pivec, nas Miriam Drev »z veliko mero psihološke pronicljivosti, gibkim jezikom in jasno dramaturško zasnovo popelje na vznemirljivo potovanje po prostoru in času, ki pa je vseskozi predvsem potovanje vase, v skrite kotičke, ki zatemnjeni čakajo, da jih razsvetlimo«.

FOTO: promocijsko gradivo

Nihče nikogar ne spozna

Romaneskni prvenec Katarine Gomboc Čeh spremlja leto življenja študentke antropologije Maše, ki v politično napetem času begunske krize doživlja vse večjo razpetost med konservativnimi vred­notami svoje družine in kompleksnim svetom. Uvede ga citat priljubljene irske pisateljice Sally Rooney: »Ko je človeštvo na robu prepada, jaz spet pišem o seksu in prijateljstvu.« Katarina Gomboc Čeh je zaradi tega dobila vzdevek slovenska Sally­ Rooney. »V mojem romanu, ki je zgrajen iz socialnih dogodkov, je glavna tema odtujenost drug od drugega, delno tudi od sebe. Liki kar polzijo drug mimo drugega,« je povedala za Nedelo ter nakazala, da si želi napisati njegovo ­nadaljevanje.

FOTO: promocijsko gradivo

Onečejevalec

»Sprva se na najbolj nepričakovanih javnih površinah pojavijo lužice: po trgovinah, ob spomenikih, v knjižnicah … Nato začnejo v skrivnostnih okoliščinah umirati mlade ženske. Samomori ostanejo nepojasnjeni, zdi se, da vse poti vodijo k enemu samemu enigmatičnemu liku,« beremo v opisu drugega romana Kazimirja Kolarja Onečejevalec. »Je Theo­dor Baumann altrightovec, neo­naci, internetni trol, shitposter, neofuturist, akceleracionist, propadli literarni kritik, ulični vandal, doomer, (anti)revolucionar ali zgolj naključna zlovoljna osebnost, ki pušča sledove po svetu?« je v Književnih listih zapisal Robert Kuret, ki meni, da gre prej kot za vprašanje njegove identitete za vprašanje družbenih pojavov in procesov ter zagate njihove označbe.

FOTO: promocijsko gradivo

Kurja fizika

Feri Lainšček je hotel s trilogijo Kurji pastir »končno videti lastno otroštvo takšno, kot je v resnici bilo«. V Kurji fiziki, ki sledi Kurjemu pastirju in Petelinjemu jajcu, Mali Fêrek obiskuje osnovno šolo, njegovi starši pa si še vedno na vse načine prizadevajo, da bi se družina kmalu lahko s püjkla preselila v novo hišo. Dečkov horizont izrazito določajo domišljijske in sanjske podobe, ki se v romanesknem dogajanju postopoma spreminjajo v arhetipske vzorce; zgodbe se zaokrožijo v veliko metaforo. »Vse, kar se mi je v minulih letih dogajalo v zvezi s trilogijo Kurji pastir, na neki način govori o mojem življenju z literaturo in ustvarjalnih postopkih,« je povedal avtor in dodal, da si je, ko je postavil zadnjo piko, res oddahnil.

FOTO: promocijsko gradivo

Sibirija

Tanja Mastnak je delo Sibirija: antituristični roman pisala skoraj deset let. Sibirijo je obiskala dvakrat, prvič v osemdesetih in drugič – ter zadnjič – leta 1999. »Sibirija je ogromno prostranstvo nedotaknjene narave, kjer samota dobi neki nov pomen,« meni. V romanu se v ekipi raziskovalcev šamanizma med potovanjem po Sibiriji odvijajo večje in manjše medosebne drame, ki bralca potegnejo v poglobljeno doživljanje medsebojnih odnosov v ekstremnih razmerah. Kot poudarja avtorica, je pri tem šamanizem uporabila predvsem kot simbol nedoumljivosti tujih krajev, ki jih obiskujemo. Bolj kot odkrivanje njegovih skrivnosti se ji je zdelo pomembno razumeti sodobni turizem ter predstaviti problem misticizma v sodobni družbi.

FOTO: promocijsko gradivo

Zvezda, žlica in ura

Roman je del trilogije, ki jo je Vinko Möderndorfer začel z romanom Odštevanje.­ »Neimenovana protagonistka se po mamini smrti z majhnim sinom vrne v stanovanje, v katerem je preživela velik del otroštva in mladosti. Zgolj za eno noč se želi vrniti v pretekli čas in ga pogledati tudi z očmi pokojnih sorodnikov. Čeprav se roman dogaja le en dan, se ji ob tem razpre usoda treh generacij njene družine, od prve svetovne vojne do približno osemdesetih let 20. stoletja. Zaznamovalo jo je predvsem krivično preganjanje protagonistkinega dedka,« je zapisano o romanu. Ob opisovanju konkretnih zgodovinskih dogodkov si avtor zastavlja vprašanja o naravi spomina in resnice ter tem, kako nas zaznamuje čas, ki so ga doživeli naši predniki.

FOTO: promocijsko gradivo

Ćrtice

Ćrtice so roman o temnem poglavju slovenske zgodovine, izbrisu več kot petindvajset tisoč ljudi iz registra prebivalcev po razpadu Jugoslavije. Govori o Miji in njeni družini, ki se ji je zgodil izbris, ter v slovensko literaturo vpeljuje obravnavo te tematike, pa tudi tematike vzpostavljanja nove države s perspektive otroka. Tina Perić je zanj prejela nagrado za najboljši literarni prvenec na 40. Slovenskem knjižnem sejmu. Žirija je v njem prepoznala knjigo, ki nagovarja vse generacije ter jo odlikujeta izjemna literarna kakovost in človeška toplina. »Vesela sem, da smo kot družba pripravljeni slišati take zgodbe. Da skupaj rastemo in se celimo. Podobnih zgodb je mnogo, najmanj 25.671. Pomembno je, da prisluhnemo tudi tem,« je dejala pisateljica.

FOTO: promocijsko gradivo

Prst v prekatu

Robert Kuret je v Književnih listih zapisal, da je ta roman »komet v polju slovenske literarne produkcije: zdi se, da razpira možnost nove pisave, v kateri se stapljata proza in verz, radikalno nebinarnega dojemanja likov, prenos fokusa z individualnih na vprašanje oblikovanja skupnostnih odnosov, ki temeljijo na razvijanju strategij za družbeno intervencijo, ta pa ima v podlagi ekološko (materialistično-vitalistično?) misel, ki zahteva celostno detekcijo ekosistema; obenem intenzivno samoraziskovanje, pri katerem prepoznanje lastne heterogenosti pravzaprav zahteva visoko stopnjo etične samozavesti. Kot bi roman govoril: četudi se sliši utopično, je čas za premik naprej.« Anja Radaljac je svoj drugi ­roman izdala pri založbi Litera.

FOTO: promocijsko gradivo

September

»September ni le roman o odraščanju in nasilju, temveč tudi o prijateljstvu, ljubezni in pisanju, ki življenje delajo znosno in imajo moč, da bolečino omilijo, in nas odvračajo od tega, da bi jo prizadejali drugim,« so o zadnjem romanu Ane Schnabl zapisali pri založbi Beletrina. Ta obravnava družinsko nasilje; nasilje moža in očeta nad mamo in hčerjo. Mama Evelin, kot je ime protagonistki, ne zaščiti, čeprav si jo je ta izbrala za zavetnico. Evelinino zgodbo na podlagi fotografij, esemesov in dnevniških zapisov izpisuje zaupnica oziroma pripovedovalka. Avtorica je po lastnih besedah do tematike čutila strahospoštovanje, saj se »žrtev družinskega nasilja v slovenski družbi še zmeraj drži predsodek, da so 'si same krive, kaj pa češ',« zato se je »morala potruditi, da moja knjiga ni postala dokument, ki bi tem norostim pritrjeval«.