V nadaljevanju preberite:

Letošnja obletnica največjega zločina slovenske države mineva v znamenju številke 3. Prihodnji teden bo od 26. februarja 1992, ko je ministrstvo za notranje zadeve pod vodstvom Igorja Bavčarja iz registra stalnih prebivalcev Slovenije izbrisalo 25.671 oseb, minilo 33 let, lani pa so izšla tri leposlovna dela, ki tako ali drugače obravnavajo izbrisane. Pisateljici Katarina Keček in Tina Perić ter pisatelj Andraž Rožman so ob tej priložnosti strnili nekaj misli za naš časopis.

Andraž Rožman je napisal dokumentarni roman Tega se ne da izbrisati, ki je obvezno čtivo za vsakogar, ki želi imeti karseda globok vpogled v tematiko izbrisanih. V njem je literariziral številne pripovedi izbrisanih prebivalcev in z njimi povezanih posameznikov, predvsem aktivistov. Vsaka zgodba stoji sama zase, a velika dodana vrednost romana je, da se zgodbe prepletajo med sabo in sestavljajo smiselno celoto. V njih je mogoče začutiti stisko, nejevero, bes, nemoč, sram in druga občutja, ki so preplavljala izbrisane, ko so jim javni uslužbenci na začetku devetdesetih luknjali in rezali osebne dokumente. Nekatere so izgnali naravnost v vojno vihro južno od meje, drugi so ostali v Sloveniji in se preživljali s premalo plačanim delom na črno, tretji so životarili v prikolicah … »Če ne bi bil izbrisan, bi živel drugače. Morda ne bi vedel, kaj je vojna … Pomembno je, da po toliko letih nekatere stvari pridejo na dan. So stvari, ki so prikazane v javnosti, so pa tudi tiste, ki niso,« je razmišljal eden izmed pripovedovalcev.