Smrt boga, rojstvo pesnice: o poeziji Doroteje Drevenšek

Lahko bi igrali po človeško, pa nismo/težko bi našli boga,/če je že umrl /, Doroteja Drevenšek zapiše v pesmi Svinje jedo potico in opomni bralca na njegov položaj v času – smo v 21. stoletju, Nietzsche je ubil boga že pred več kot stoletjem in (mlad) človek nikomur več ne odgovarja za svoje napake. Iz predhodnih vrstic – napeta tekma./vrela je kri/in vrstili so se udarci/ko te križajo te križajo/mi smo zmagali/priigrali smo si zadnji kos potice/in jo vrgli prašičem/kaj bi z enim kosom/kaj bi z enim kristusom – je jasno, da nogometni ekipi nihče ne bo preprečil zmage, vendar ta tudi tako kot vse ostalo ne bo nič vredna; priigrano potico v kotu mlaskajo svinje, nogometašem oziroma lirskemu subjektu je zanjo naenkrat popolnoma vseeno.

Eksistencialistično vprašanje avtorica razpira v dve smeri: po eni strani išče nove ideale v svetu intime, razvidne iz nekoliko klišejske pesmi ViBerlin, v kateri lirska subjektka sanjavo koketira s profesorjem, verzi pa se pretakajo brez ločil in velikih začetnic. Slednje sicer dobro podpre vsebino, saj se izpoved profesorju približa toku zavesti zaljubljene najstnice, a pesem ne nadgradi konteksta neuslišane ljubezni, v njej ni ničesar, kar bi temo privlačnosti avtoritete naredilo posebej zanimivo ali jo osvetlilo z novega zornega kota.

Lara Nia Matos (2005) je študentka primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. FOTO: Voranc Vogel

Skupna prihodnost s profesorjem je za lirsko subjektko ideal, ki stopa na mesto mrtvega boga (med pisanjem bi me božali po laseh/ne bi mi gledali pod prste /ko bi se delal večer bi odšla v kino /in morda se ne bi zmeraj smejala /ampak vem da bi bila srečna), četudi je realnost razvidno daleč od romantičnega ideala, saj je profesor poročen, protagonistka pa v solzah (ko sem prišla domov / sem pred fantom jokala/kot se jočejo otroci ko izvedo/da je njihova mama že poročena).

Po drugi strani odsotnost boga dodatno potrjuje človekova sposobnost ponavljanja krute zgodovine, kar izražata pesmi Stvari se razvijajo počasi in Pesem o nespečih otrocih. Okostenelost in počasnost humanitarne pomoči in političnih sprememb v pesnici povzročata nemoč in »refluks« ob misli na otroke, ki si imena na telesa napišejo kar s flomastri, da bi prepoznali njihova trupla. Absurdnost pesnica podpre zelo neposredno, bodisi z odebelitvijo določenih besed (na 1919 darujem evro/(naivno: ker se ničesar ne da / pospešiti)) bodisi z uporabo velikih tiskanih črk (HVALA VSEM GENERACIJAM PRED MANO/da me učijo, da je že od nekdaj vse v razsulu).

Ritem obeh pesmi teče počasi, kar gradi pogosta raba geminacij in ponavljanj, na koncu nas pesnica neposredno naslovi in izrazito učinkovito vključi v diskurz z retoričnim vprašanjem (si lahko namesto tega vstavim umetni sfinkter/da me bo manj pekla zgaga/ali kako?) ali s trikratno ponovitvijo istega stavka z novimi poudarki (Otrok ki bi morali SPATI./Otrok ki bi MORALI spati./OTROK ki bi morali spati.).

Vojno pesnica tako degradira na osnovna humanitarna vprašanja,­ s čimer hodi po tanki meji med tem, da se bralca čustveno dotakne, in tem, da zapade v izpraznjeno moraliziranje. Avtorica je bolj implicitna v pesmi Selivka, ki se ukvarja s praznino, ki jo človek pusti ob odhodu. Ta je jasno razvidna tudi iz strukture pesmi: učinkovita raba enjambementa in dvojnih razmikov med nekaterimi vrsticami bralcu praznino, ki požira spomin na prisotnost druge osebe, dobesedno nariše, dokler ta na koncu ne požre še zadnje besede.

Če pesnica ne more verjeti v boga z veliko začetnico, svetost podarja jeziku – zato ni nenavad­no, da o razhajanju Doroteja Drevenšek piše kot o izgubi skupnega jezika. V pesmi Ne govoriva več istega jezika lirski subjekt zaradi izgube možnosti sporazumevanja z drugo osebo te sploh ne vidi več. Pesnica besede materializira v podobi igralnih žog, čudovito nenavadna metafora, ki deluje učinkovito in slikovito predvsem v verzu Najine žoge zaprašene čakajo v kotih prostorov, // ki sva si jih delila, // med sanjami o novih igrah z novimi jeziki // izgubljajo // zrak. Ni zanemarljivo, da pesnica s tem ustvarja polje lastnih simbolov, saj pesem lahko intuitivno povežemo z nogometno tekmo iz pesmi Svinje jedo potico.

Kako se upreti sistemskemu nasilju – in preživeti

Kot Wisława Szymborska v pesmi Radost pisanja opozori na svojo pesniško – in tako skorajda božjo – moč pri usodi srne, saj sama kot avtorica pesmi upravlja njeno usodo (v kapljici črnila je kar velika zaloga lovcev s priprtimi očmi/pripravljenih steči po strmem peresu navzdol,/obkoliti srno, se pripraviti na strel), tako tudi Doroteja Drevenšek v motivno preobloženih verzih Pesmi pišem v spiralah opozori na svojo moč ob vstopu v pesem, kot nekakšen osebni manifest (Pesmi pišem v spiralah,/ker ne maram ostrih kotov), ter v zaključku, ko dodatno pokaže svojo moč pri usmerjanju dramaturškega loka pesmi (Tudi mene je strah/Zato pošiljam to spiralo nekam // stran.).

Treba je omeniti še pesem Daliborjevi zvončki, ki na prvi pogled učinkuje kot ena od v nacionalno zavest zapisanih otroških pesmi Strniše, Grafenauerja ali Zajca. Na Zajca in njegovo pesem Vrata tudi najbolj spominja zaradi besedne igre s pomanjševalnico besede vrt (Vrtna komorna zasedba. /Vrtčevska.). Jezikovne igre avtorica domiselno dosega s prerazporejanjem medmetov v različno dolge verze (cin-cin/cin-cin-cin // Razpre roke, // dvigne jih kvišku, //zaokroži in nazaj. // cin-cin-cin-cin-cin) in s subtilnimi besednimi igrami (Zvončke ima postavljene // na vrtu // med trobenticami.) – zvonček je lahko inštrument in v naslednjem trenutku roža, vrt pa se v preobrazbi, ki jo je zmožna le človeška domišljija, v hipu preobrne v vrtec.

*

Lara Nia Matos (2005) je študentka primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Letos je sodelovala na več literarnih festivalih, kot so Itn., O'birk in Dobimo se pred Škucem.