ob rojstvu mojega brata/me je oče pustil pri babici/vrnil se je čez nekaj dni/in me našel na kavču/z mrzlim krompirjem pred sabo, v pesmi Ihtenje radiatorja zapiše magistrica biokemije in magistrska študentka francistike Veronika Razpotnik (1997), katere pesniški prvenec Krekspot na požarnih štengah (Hiša poezije, 2021) se je lani uvrstil med nominirance za najboljši literarni prvenec.

»Kar se tiče mojega sloga, je zadetek v polno opis, ki ga je v spremni besedi moje prve zbirke uporabil Dejan Koban – drveč tovorni vlak, ki so mu ravnokar odpovedale bremze. Se pravi drzna, brezkompromisna, neposredna poezija,« o svoji pesniški govorici pravi avtorica, katere pesmi se spogledujejo s prozo, raba metafor je minimalna, brez hermetičnosti in z vsakdanjim, ponekod celo pogovornim jezikom.

»Teme, ki se jih dotikam, so pogosto obravnavane kot tabuji, veliko pišem o različnih vrstah nasilja, nasilju v družini, homofobiji, spolnem nasilju. To hitro dobi angažirano politično noto, saj je že sam moj obstoj kot pripadnice marginalizirane skupine političen. Širša javna sfera tega obstoja pa pronica v intimno, v svojih delih se veliko ukvarjam z medčloveškimi odnosi, pa naj bodo ti romantični, prijateljski ali družinski,« še dodaja Veronika Razpotnik, dvakratna finalistka Mentorjevega feferona, dvakratna polfinalistka Pesniškega turnirja ter finalistka Festivala mlade literature Urška 2021, ki je letos na AirBeletrininem natečaju za kratko zgodbo prejela prvo nagrado.

Pišem o stvareh, o katerih mi je bilo leta prej težko govoriti

Ob tem je doslej objavljala v revijah Mentor, Spirala, Nebulae, v raznih zinih, na spletnih platformah Koridor – križišča umetnosti, Poiesis in LUD Literatura, v slovenskih antologijah Milimeter in pol, Srca v igri in Beseda upora ter v Rukopisih 45, antologiji mladih avtorjev z območja nekdanje Jugoslavije, njene verze pa je za svoj vizualno-pesniški projekt pre_več (Goga, 2023) izbral tudi Dejan Koban.

Avtorica, ki je tudi del organizacijske ekipe festivala Lezbična četrt, organizira večer poezije in proze LGBT+ v Ljubljani, poučuje francoščino, piše literarne kritike za rubriki Kosilo nekega molja in Lezbomanija na Radiu Študent ter občasno prevaja iz angleščine in francoščine, ta hip pripravlja tudi svojo drugo pesniško zbirko, v kateri se bosta »direktnost in eksplozivnost nekoliko omilili – a ne povsem«.

Kot omenjeno, je Veronika Razpotnik pisanju poezije pred kratkim pridala tudi kratko prozo. Pred tem se je ni lotila »iz nekakšnega predsodka, da jo je težje pisati, ker je daljša literarna oblika in zahteva večji vložek časa. Bila sem prepričana, da nimam dovolj potrpljenja za pisanje česa daljšega od kratkih pesmi. Prav tako imam težavo s konsistentnostjo, kar se tiče stila in vsebine – hitro se mi zgodijo digresije. Kljub temu se je izkazalo, da mi je blizu tudi proza.«

»Prijatelji mi sicer govorijo, da bi enkrat v prihodnosti z veseljem prebrali moj potencialni roman, a mislim, da je veliko bolj realističen cilj zbirka kratkih zgodb,« pravi avtorica. FOTO: Voranc Vogel

Odkar je nehala delati v muzeju, kjer je kot čuvajka ali receptorka pogosto brala in pisala, sicer piše manj poezije, skoraj vselej pa dobi vzgib za to med branjem poezije drugih avtoric in avtorjev, pravi. Pri pisanju stremi k temu, kar si želi tudi od literature, ki jo prebira – »da na estetski način v meni vzbudi močna čustva in da tega, kar sem prebrala, ne pozabim prvo sekundo, ko odložim knjigo. Ne maram medle poezije oziroma proze, zato se temu tudi v svojem pisanju izogibam.«

Med njene prve pesniške vzore se tako uvrščajo Svetlana Makarovič, Edgar Allan Poe in Charles Baudelaire, odkar je začela brati »širši in sodobnejši nabor avtoric in avtorjev, pa je seznam predolg, da bi ga v celoti zaobjela, lahko pa jih naštejem nekaj, ki so me nedavno najbolj nagovorili – Nina Dragičević, Blaž Božič, Patricija Peršolja, Blaž Iršič, Evgenijus Ališanka, Mile Stojić in Sapphire.

Vsekakor pa moram omeniti še Braneta Mozetiča, čigar delavnice obiskujem, Dejana Kobana, urednika svoje prve knjige, ter najožje člane in članice svoje 'pesniške družine', Pina Pograjca, Špelo Setničar in Saro Fabjan.« Blizu so ji tudi prozaisti Jedrt Maležič, Suzana Tratnik, Eva Baltasar, Brigitte Giraud in Jean Teulé, v prihodnje pa se bo Veronika Razpotnik podala še globlje v kratkoprozne vode. »Prijatelji mi sicer govorijo, da bi enkrat v prihodnosti z veseljem prebrali moj potencialni roman, a mislim, da je veliko bolj realističen cilj zbirka kratkih zgodb,« pravi.