Poezija ali življenje: o poeziji Veronike Razpotnik

Pesmi Veronike Razpotnik sodijo v tisti podžanr sodobne poezije, ki bi ga za prvo silo lahko poimenovali »dnevniška poezija«. Vse so prvoosebna poročila o doživljajih in pesnica nikjer ne izdaja, kolikšna je morebitna razdalja med njenim doživetjem in izrekanjem. Bralko navaja k temu, da enači avtorico z glasom v pesmih. Glavna poteza njenih pesmi pa je pripovednost ‒ ne zaznamujejo jih niti močne impresije zunanjosti, ki bi intervenirale v doživljanje, niti ekspresionistične podobe, ki bi preoblikovale pogled na svet zunaj, v skladu z notranjim občutenjem. Pesmi imajo svoje trajanje ‒ poročajo o gestah, dejanjih (gledava se preko mize/vsak s svojim kozarcem viskija/hočem mu sesti v naročje). Situacije se v njih razvijejo do vrhunca ali popolne razsnove, zato učinkujejo kot pripovedi.

Vid Bešter (1996) je urednik redakcije za kulturo in humanistične vede na Radiu Študent. FOTO: Voranc Vogel

Čeprav je perspektiva izrazito prvoosebna, sta v pesmih zelo pogosto prisotni dve osebi ‒ poleg »pripovedovalke« najpogosteje še njen ljubimec ali ljubimka, pojavljajo pa se tudi družinski člani (bratje, mama, oče in babica). Občutenje upesnjene situacije je sicer v fokusu (tu pride prvoosebnost prav), toda čustva niso razprta v vsej svoji globini in širini. Pesnica ne koplje po dramaturgiji, vzgibih ali rezultatih čustvenih viharjev. Zanima jo situacija, v kateri je nekaj občuteno, ne pa nujno tudi kaj in kako. To pesmi rešuje pred tem, da bi jih razumeli preprosto kot samoterapijo.

Je pa razpoloženje v njih pravzaprav precej enotno ‒ nesrečno. Ljubimka je daleč stran … oče kriči na mamo … odnos razpada … odnosa sploh ni, jaz pa sem menda srečna. Pesmi razpoloženja ne komentirajo, o njem zgolj poročajo, čeprav so situacije napete, pesnice nikoli ne zanese v patos. O dogodenem poroča z vedno enako neprizadetim tonom, zato učinkujejo hladno in monotono. Kar jih tudi nekoliko ločuje od pesniškega povprečja, ki patosu pogosto podleže do patetike, ko poskuša intenzivirati razpoloženja in čustva. Veronika Razpotnik pa ne poskuša povečevati intenzivnosti doživetega – pušča, da govori samo zase.

Prosti verz je celo tako zelo okleščen vsega pesniškega, da ne moremo v njem prepoznati nobenega ritmičnega pravila. Pesnica se vzdrži celo rabe najelementarnejšega ritmičnega sredstva: ponavljanja. Formalno je odsotnost kakršnegakoli ritma bržkone največja pomanjkljivost, saj pesmi prebiramo na en dah (k čemur pripomore tudi odsotnost velikih začetnic in ločil, ki so prav tako koristen pripomoček pri prepoznavanju premorov in poudarkov). To pomeni, da pravzaprav ni razlike, ali je pesem nalomljena na kratke vrstice ali zapisana v eni dolgi ‒ beremo jo, kot beremo prozo.

Tudi drugih pesniških sredstev je zelo malo ‒ še posebej očitna je zelo skopa raba metafor in primer ter drugih retoričnih sredstev, ki razpirajo pomen besed v nove lege. Primera, ki jo na primer najdemo v ciklu Transnacionalnost – domače mesto je bolj zatohlo/kot soba v kateri je vso noč/brez odprtih oken/spalo šest mojih bratov –, nas ne pelje drugam, ampak le vzpostavi vez s spominom, še globlje se potaplja v to, kar je protagonistko izdelalo in jo zamejilo. V teh pesmih je, kar je, nič več, nič manj.

Temu primerno je jezik povsem vsakdanji; ne zaznamuje ga nobena skrajnost, ni niti vzvišen niti pogovoren, preprosto je tam, kjer je tako rekoč neopazen. Skopa raba pesniških sredstev, do neke mere pa tudi odsotnost ritma, je smiselna izbira. Formalna plat pesmi tako stoji v nasprotju z intenzivnostjo vsebine in se ji umika ‒ pesmi naj bi nas zadele s tistim, kar popisujejo, ne pa očarale s svojo virtuoznostjo. Ujetost protagonistke v situacijah tako ni zakrita z jezikovno bravuro in ni niti povzdignjena, niti razrešena, niti premeščena. S težavnim položajem se je treba spogledati.

Verena Gotthardt: Četudi vemo, da sonce zahaja

Preplet motivov je kompleksen in raznolik, a zelo vsakdanje življenjski. Tudi v tem smislu je ta poezija »dnevniška« ‒ družbeni in osebni motivi se srečajo na presečišču osebnega doživljanja. Tako je protagonistka tista, ki se znajde v politični situaciji (videla sem te/kako v množici mahaš s transparentom), tista, ki se srečuje z depresijo (jaz bom tvoj suicide watch/je najnežnejša stvar/ki sem jo kdaj izrekla), tista, v katere telo se zapisuje družbeno razumevanje ženske (na cesti me požirajo s pogledi/na lastno srečo o tem nimam pojma), tista, ki se spominja družinske grobosti (in očetovo kričanje je glasnejše/od ihtenja radiatorja) …

Vendar nobeden od teh motivov ni povzdignjen v temo ‒ to niso pesmi o obrobnosti, zapuščenosti, grobosti, zlorabi, nasilju in odraščanju. So pa pesmi, ki se dogajajo na točki, kjer se vsi ti motivi staknejo. Na tej točki v pesmih nastaja biografija osebe v svetu. Politično, na primer, ni načelna ali moralna spodobnost – izpovedovanje pravih stališč ob pravem času – ampak prepričanje in ravnanje neke konkretne osebe.

Težava je seveda, da pesmi, ki se tako odločno izogibajo poudarkom, ne morejo pretvoriti nečesa banalnega in vsakdanjega ‒ recimo kakšnega trenutka ali mimobežnega opažanja ‒ v intenzivno doživetje. Potrebujejo nekaj težkega in trdega, da zadenejo. V tem smislu so obsojene na določeno enodimenzionalnost, morajo poročati o dogodkih, kjer se je misel zataknila. V njih tako ni veliko tistega, kar ohranja življenje ‒ recimo prijateljstev, tistih trajnih odnosov, ki nas ohranjajo pri zdravi pameti. So le (bivše) ljubimke, (bivši) ljubimci in teža družine, razni konci ter skrajni položaji duha, ki nas meljejo v kašo.

Pesnice in pesniki, ki v prvi osebi pišejo o morečih trenutkih, tvegajo, da bo bralstvo negodovalo, češ, zakaj bi morali mi spremljati proces tvojega samozdravljenja. Kaj je to nam? Edino, kar lahko ponudimo v odgovor, je sočutje. Veronika Razpotnik pa se temu očitku izogne, saj ne premešča pomenov, in situacije ostajajo, takšne, kot so se zgodile. Sočutje tako ni edina bralkina izbira – več svobode ima, ko bere te pesmi, saj tudi protagonistka ni le žrtev okoliščin. Resda živi v brezčutnem svetu, v katerem je več slovesov kot srečanj in več omejitev kot upanja, resda je obdana z brezčutnimi ljudmi in je tudi sama kdaj že na meji otopelosti, toda ni pasivna: čeprav se pogosto čuti nemočno, ima izbiro. Te izbire pa niso nujno dobre ali odrešilne (medtem ko sem jaz pet metrov stran/osvajala prepirsano punči // za katero že vem da ne bo prespala). Protagonistka ni junakinja.

Nevsiljiv jezik in situacijam lastna dramatična napetost zelo efektivno dajeta prostor temam, situacijam, motivom. Toda da bi to delovalo, da bi učinkovalo dovolj pesniško, mora pesnica vedno znova izbirati le tiste trenutke, ki so že sami po sebi dovolj intenzivni, dovolj poetični. Skopost pesniških sredstev, ki imajo ponavadi nalogo transformirati tisto, o čemer govorimo, v nekaj omembe vrednega, sili, denimo, k vztrajanju pri razpadlih ljubeznih. Kaj je namreč bolj pesniškega od zlomljenega srca?

Toda kaj nam ponudijo te pesmi, če ne odkrivajo ničesar jezikovno neznanega, ne odpirajo poti v druge in drugačne svetove in se vedno končajo s slovesom ter žalostjo? Ravno »dnevniškost«, ki zarisuje življenje na presečiščih odločitev, doživljajev, socialnega, političnega in še neštetih drugih silnic osebne usode, ponuja odgovor na to vprašanje. Življenje se navsezadnje nadaljuje onkraj slovesa, tudi če dnevnik o tem ne poroča. Manj ko so pesmi Veronike Razpotnik poetične – bolj so poezija: zveza se je končala s schlaf gut alex/in tudi ti veronika // z nikoli ne bom prebral vseh tvojih pesmi