Poetika vsakdana: o poeziji in prozi Mance Marinko

Na prelomu milenij(c)a/Sem si želela velikih zgodb/ker bi tako vse male/dobile cilj namen /smisel smoter a/Ne gre tako, v pesmi Na prelomu milenij(c)a zapiše Manca Marinko, kar lahko razumemo kot rdečo nit njenega pisanja. Avtoričino pisanje – tako prozno kot lirsko – ne išče velikih herojskih zgodb. Prav tako ni polno referenc in dolgih besed, če parafraziramo drugo kitico omenjene pesmi, temveč se zadovolji z vsakdanom, ki ji nato služi kot izhodišče.

Opisa tega se loteva nadvse resno, v njenem pisanju je namreč velik del prostora namenjen prav popisovanju majhnih trenutkov. Gre za podrobne opise okoliščin oziroma podajanje slikovitih opisov na videz banalnih trenutkov, da v lirskih subjektih, ki pogosto sovpadejo kar z avtorico samo, pustijo dovolj velik vtis za nadaljnjo refleksijo – naj bo to pogled na vozni red ali prodajalca sadja.

Interakcija med materialom in občinstvom je ključna

Avtorica v slikovitem slogu ne uporablja zapletenih pesniških sredstev, pesni v prostem verzu z razgibanim ritmom, ki ob močnih opisih še poudari občutje vsakdana. Z jezikom, ki je izredno izčiščen, brez pretiravanja in nepotrebnih digresij, omogoča bralcu, da ne razvije le empatičnega odnosa, temveč se kar poistoveti s subjektom samim.

Vseeno je poudarka na opisovanju na nekaterih točkah preveč. Zaradi avtoričine osredotočenosti na to pesmi večkrat trpijo pomanjkanje vsebine. Obrobni prostori, ki so v pesmih namenjeni razvijanju glavne ideje, so enostavno prekratki, da bi omogočali poglobljeno raziskovanje določene tematike. Zaključki, do katerih tako besedila pridejo, so hitro površni, drugič pa preveč poenostavljeni, da bi v nadaljevanju vzbudili v bralcu kakršnokoli refleksijo sveta.

Takšna težava se pojavlja tudi v pesmi Bitje med rdečim in modrim. V začetku pesmi se zdi, da avtorica odpira tematiko iskanja sebe in svojega prostora v svetu. Bitje med rdečim in modrim/in zemljo / Lahko bi bil Monet ali/Manet/ali kar oče gibanja (impresije)/Sila ki te ne vleče nikamor/ampak drži ko jo najdeš. Toda v nadaljevanju pesmi razvijanje oziroma poglabljanje ideje nadomestijo opisi, ki nas od tega oddaljijo. Naučil te je v čitalnici/Za zaprtimi vrati in pod / lučmi na senzorje. K osnovni ideji se na koncu sunkovito vrnemo, toda rdeča nit je bila pretrgana.

Takšno grobo pretrganje toka misli povzroči, da se pesmi pogosto bolj kot tematsko zaokrožena celota berejo kot impresije. Pomanjkanje močne osrednje ideje pesmi onemogoča, da bi ob branju v posamezniku vzbudila dolgoročna občutja, ki bi presegala trajanje posameznega trenutka ali pesmi same. Poenostavljen zaključek, do katerega pesem pride v sklepnih verzih Faks te je naučil poiskati stvari/La Giocondo si našla sama, je preveč vsakdanji, da bi usmeril bralca k nadaljnjemu premisleku.

Ana Pikovnik (2001) je diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Študij trenutno nadaljuje na magistrski stopnji. FOTO: Voranc Vogel

Poetičnost opisov in vsakdanjost izbranih tem ne odlikujeta le poezije Mance Marinko, temveč tudi njeno prozo. V kratki zgodbi Dota se srečamo z vsakdanjo situacijo para na kampiranju. Poleg spretno oblikovane atmosfere in dramaturgije, ki se lepo stopnjuje skozi besedilo, sledimo bogatim opisom, ki ponovno trpijo za podrazvitostjo glavne ideje. Pri kratki zgodbi je morda to še nekoliko bolj očitno, predvsem v delih, ki naj bi se brali ironično, a namesto tega izpadejo zelo resni, brez kakršnekoli satirične note.

Tako trenutki kot predstavitev miselnega vzorca, narisanega na papir, sredi dopustovanja – »Že prvi dan po kosilu, preden se je lotila branja, je iz neke mape povlekla snežno bel list papirja in nanj narisala miselni vzorec o vsem, kar je že slišala o bolečinah brez pravega vzroka, brez prave razlage. Miselni vzorec mi je že čez nekaj minut zavzeto predstavila. Govorila je predvsem o tem, kar so ji povedale izkušene prijateljice in razvpite youtuberke« –, ki sicer so komični, zaradi pomanjkanja nadaljnjega razvoja satire in končne obsodbe sveta izzvenijo.

Razbiranje sporočila, tako v prozi kot v poeziji, še oteži hitro menjavanje podob, ki sledi načelu toka misli, a je ta rabljen pregrobo. Bliskovito variiranje v tematiki iz vrstice v vrstico oziroma iz verza v verz, pri čemer se to znotraj ene pesmi giblje na primer od kritike poenostavljene rabe jezika do sentimentalnosti, naše misli ves čas usmerja na nove tematike, ki pogosto nimajo skupnega imenovalca.

Ko avtorica to v pesmi pospremi še z odsekano formo – in zame je bilo do sedaj le čri čri s polja in ban-/kina ki je nikoli ni zares konec in v pravi čas ne/verjamem več ker tudi navadnemu lahko določim/ekstrem bi moral biti samo sosledica naslednjih ko-/rakov skoraj samoumeven in spomnim se misliti da sem ga/imela čeprav mi ni pustil veliko spominov sem jih obdržala –, se posameznik v besedilu povsem izgubi. Navodila za branje tu zatajijo na idejni ravni, prek nedoslednega raziskovanja teme, kot na ravni forme, ki moti idejno sintezo.

Tako kot pesmi se tudi avtoričina proza sooča s podrazvitostjo osrednje ideje oziroma tematike. Čeprav so opisi v prozi bolj skoncentrirani, v Doti okoli kampiranja, in ne tako kot v poeziji, kjer se včasih zgodi, da nas prav opisi oddaljujejo od glavne ideje, bi njena besedila potrebovala več razvoja glavne teme. Prek tega bi satirični deli v Doti, pa tudi posamični trenutki v pesmih, dobili svoje mesto in s kritično držo bolj jasno oblikovali sporočilo dela.

Kljub omenjenim pomislekom Manca Marinko dokazuje, da do jezika ne goji strahospoštovanja. Uporablja ga spretno in inovativno. Njeni jasni in slikoviti opisi vsakdana nam močno približajo svet, iz katerega črpa, a pri širokem, dobrodošlem tematskem razponu bi ji zoženje tematskega polja v posamičnem besedilu omogočalo bolj poglobljeno obravnavo izbrane tematike.