»Ljudje imamo čudno, že skoraj bolestno ljubezen do vode. Pijemo jo, peljemo na sprehod skozi­ mesto kot krokodila na vrvici, ljubimo njeno pljuskanje, njeno žuborenje, ljubimo vodnjake in morja. Včasih se z njo utapljamo, spet drugič jo blagoslavljamo in umivamo naše telo. Je še ena redkih stvari, ki nas spomni, da smo le človek. Edina, ki nas opere,« v kratki zgodbi Kipi zapiše Nejc Ledinek Hovnik (2004).

Avtor, ki poleg proze občasno piše tudi poezijo in dramatiko, je obiskoval Škofijsko gimnazijo Antona Martina Slomška v Mariboru, zdaj pa študira na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. S svojimi deli je doslej sodeloval na številnih natečajih, kratki zgodbi Mačkam in Na robu sveta sta bili objavljeni na spletnem mediju ludliteratura.si, v nastajanju je, kot je povedal, tudi roman.

»Moj slog pisanja se spreminja od dela do dela, ampak rekel bi, da sem v teh letih že ustvaril neko jedro, ki je resnično moje. Navadno je moj slog torej poetičen, ekspresiven, poln simbolike, z močnimi opisi in notranjimi monologi. Mislim, da je ravno simbolika najpomembnejši aspekt mojega dela. Sicer je res, da je lahko za bralca nezanimiva, neživljenjska in da je ne razume, a zdi se mi, da lahko le tako načnem pomembne družbene in filozofske teme.

Prepričan sem, da mora biti pisani jezik poetičen in ekspresiven, odmaknjen od pogovornega jezika. Estetski vidik je zame tisto, kar loči res dobro literaturo od povprečne; vsak lahko napiše zanimivo in napeto zgodbo, ampak prava mojstrovina je v jeziku, v tem, kako to zgodbo poveš,« je poudaril Nejc Ledinek Hovnik in dodal, da so njegova dela na vsebinski ravni pogosto tragična.

»Tragika me privlači z več vidikov. Zdi se mi, da se lahko ob njej človek bolj zamisli, hkrati pa naša človeškost še bolj izstopi. V kupu zares tragičnih dogodkov je že malo dejanje človeka, ki vrača tisto človeško v svet, izstopajoče. Mislim, da se lahko človek tako tudi zave, da svet v resnici ni tako slab in da je vsak od nas sposoben biti človek. Hkrati je tragika del našega življenja, nepredvidljive situacije, izgube, žalost. Vse to se danes maskira in pomika v ozadje, pozablja se,« je poudaril avtor, ki meni, da »če literatura ne bo nastavljala ogledala, morda celo povečala stvari in jih morda naredila še bolj grozne, ljudje ne bodo opazili in ne bo sprememb«.

Interakcija med materialom in občinstvom je ključna

Le navidezna banalnost

V svojih delih se Nejc Ledinek Hovnik nerad zateka v fantazijo, namesto tega gre največkrat za »predelavo nečesa v realnem življenju ali zgodovinskih dogodkov, ki služijo bolj kot odskočna deska in se jih ne držim kot pijanec plota. So neki začetek in potem moja domišljija napolni vse drugo. Pogosto se tudi zazrem po družbi in vidim, kje so težave, katere teme so tabu in o čem se še vedno kregamo. Nisem čustven do njih, želim si biti karseda objektiven in realen. Pogledam in jih poskušam opisati takšne, kakršne so, kot jih vidim sam. Treba se je umakniti in od zgoraj pogledati na stvari, najti bistvo in napake.«

So ga pa, kot je poudaril, od nekdaj navduševale groteske, satira in banalnost nasploh, saj »življenje včasih deluje res banalno in ko se človek zave, kako smešno in skoraj neumno je to, kar v resnici počne, postane še bolj smešno. Prav zato prek na videz banalnih zgodb lahko odpreš globino. Res je, da od bralca zahteva napor, ampak mislim, da je vredno.«

Tudi sicer je po avtorjevih besedah njegov glavni cilj predati bralcu nekaj tehtnega, »nekaj, nad čimer se bo zamislil. Kako živi, kako dojema. Ne glede na to, kako prazna se zdi zgodba, v sebi mora nositi nekaj več, nekaj univerzalnega, nekaj, kar se človeka dotakne. Čeprav kdaj pa kdaj napišem kaj tudi zase, za to, da sam premislim zadevo, vedno poskušam napisati tako, da je relevantna za vse, da lahko vsak nekaj odnese od tega. Stremim k univerzalnosti, k temu, da bi bile moje zgodbe aktualne vedno in povsod, da so teme takšne, s kakršnimi se bo človek vedno spopadal.«

Na njegovo prozno delo je najbolj vplival Joyce, je povedal, saj ima vse, za kar si prizadeva tudi sam; »na videz banalna zgodba, ki v sebi nosi sporočilo o človeku in družbi, mojstrski jezik in dodelanost notranjih monologov, ki te vodijo od ene misli do druge. Tudi Proust v tem pogledu ni slab, dovršen estetski jezik in potovanje skozi spomine, kjer se skozi zgodbo izgubljaš in spet najdeš, malo te vrže in potem spet ujame. To mi je pri literaturi všeč, da se igra z bralcem, da mu da lepoto, ki jo najde šele po drugem ali tretjem branju, da ima več plasti in je vsako branje odkrivanje novega.«

Kot je poudaril Nejc Ledinek Hovnik, bi si v prihodnje želel izpopolniti slog ter se morda nekoliko »odmakniti od filozofskega razglabljanja in dati poudarek zgodbi, osebam, dialogom ter dogajanju. Predvsem dialogom, ker malce šepajo. Tudi jezik in simbolika, ki jo poskušam doseči prek zgodbe in misli likov, ne pa zgolj prek filozofskih abstrakcij.

Želim si tudi, da bi dokončal roman, izpopolnil njegovo zgodbo ter ga nasploh poskušal narediti življenjskega in berljivega od začetka do konca. Vem, da bodo trpele filozofske razprave v delih in dolgi odseki bolj ali manj povezanih misli ter idej, bi pa bilo delo bolj življenjsko in napeto že od začetka,« je povedal in dodal, da so na koncu najboljše spremembe vselej »tiste, ki jih sploh ne opaziš«.