»V naslednjih urah sva govorila o svojih Nemcih, zvečer pa o ničemer več. Do jutra je dolino napolnil dež,« v kratki zgodbi Dota zapiše pesnica in prozaistka Manca Marinko (2003), avtorica pesniškega prvenca Jezik okoliščin (Črna skrinjica, 2023). Kot pravi, poskuša v svojem delu izpisati »tisto, kar nam je vsem skupno, pa nihče ne ve, da nam je«.

Manca Marinko, sicer študentka primerjalne književnosti in literarne teorije ter francistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je začela pisati že v gimnaziji, saj je bila, kot je poudarila, Gimnazija Ledina okolje, v katerem so spodbujali literarno pisanje. »Tako sem v začetku dobila eksterni zagon, ki sem ga potrebovala. Moja občutljivost do sveta kar naenkrat ni bila več ovira v življenju, temveč v kontekstu pisanja prednost, močna točka, to, kar mi je omogočalo pisati,« je povedala.

Začela je s pisanjem poezije, ki se je »skoncentrirala v pesniški zbirki Jezik okoliščin«, nato pa se je po njenih besedah pripetila majhna osebna revolucija, ko je spoznala, da ji »pri prehodu h kratki zgodbi ni treba spremeniti ničesar elementarnega. Da lahko obdržim svoj literarni izraz, ki sem ga skozi leta oblikovala v poeziji, in ga le premestim v prozno obliko. Pomembno se mi je zdelo, da nisem spet 'na začetku'. Trenutno se tako najbolj intenzivno ukvarjam s kratko zgodbo, v katero uvajam elemente, ki so tradicionalno bolj značilni za poezijo.«

Premislek o jeziku

Svoja dela je Manca Marinko doslej objavljala na spletnem mediju ludliteratura.si ter v revijah Nebulae, Mladika in Novi dijak, predstavila se je tudi v okviru literarno-performativnega cikla Ignor. Kot je pojasnila, se ji pri pisanju zdi ključno, kako besedilo zveni, »kakšen je njegov zunanji in notranji ritem. Vedno se pri pisanju tako tudi začne; s stavkom ali kar odstavkom, ki mi odzvanja v glavi v specifičnem ritmu, dokler ga ne zapišem in iz njega nastane kaj več.

V Jeziku okoliščin sem se primarno ukvarjala z jezikom samim in eksperimentiranjem znotraj jezika, saj so me zanimali temelji in najosnovnejše enote, na katerih literarna umetnost stoji. Ko gledam nazaj, je bil ta globoki premislek o jeziku zame nujen, da sem lahko gradila svoje pisanje na meni jasnih temeljih.«

Zbirka kot konceptualni album

Poleg jezika avtorica posveča veliko pozornosti metaforiki, njena kratka proza je, pravi, povsem odvisna od nje, saj je veliki vsebinski zapleti trenutno ne zanimajo. »Osredotočam se na majhne dogodke, ki pomenijo veliko. V mnogo pogledih se mi zdi, da grem s tokom literarnega minimalizma. Kljub temu na površini ohranjam direkten slog, ki, vsaj tako si upam misliti, brez zadržkov podaja resničnost človeške izkušnje.

Vsebinsko sem večinoma zasidrana v sodobnem svetu, zanimajo me različne aktualne družbene problematike, predvsem položaj ženske in moškega v modernem svetu. Veliko se ukvarjam tudi z zgodovino; osebno in kolektivno ter njenimi posledicami za sodobnost. Sem po mojem mnenju sodita tudi tematika travme in človeška psihologija, ki me nadvse fascinira.«

Poezija ji »nudi odgovore takrat, ko imam le vprašanja, torej ko nečesa ne razumem, proza pa mi omogoča, da predstavim nekaj, kar že razumem, a se mi zdi pomembno, da bi razumel še kdo drug«. Kajti umetnost je eno od najučinkovitejših sredstev, ki so človeku na razpolago, da v življenju vidi smisel, pravi.

Koreninjenje v resničnosti

Tako v poeziji kot v prozi si Manca Marinko prizadeva za čim večjo bližino med napisanim in življenjem, pri čemer poskuša biti »vse boljša opazovalka sveta okoli sebe in njegova zapisovalka. Kar zahteva izredno pozornost, saj se življenje zgodi v tistih najdrobnejših trenutkih. Poskušam napisati tisto, kar nam je vsem skupno, pa nihče ne ve, da nam je. Seveda se mi zdi tudi pomembno, da se v literaturi eksperimentira, saj se tako razvija jezik in z njim naša družba. Zato stremim tudi k novostim, tako vsebinskim kot formalnim.«

Pri pisanju poezije se drži pravila, da mora pesem »prespati«, preden se odloči, ali je dobra ali ne, pri prozi pa osnutek kratke zgodbe pošlje skupini prijateljev, testnih bralcev, ki ji nato svetujejo, »kje so nejasnosti, prevelika prazna mesta in podobno. S tem v vednosti se potem ponovno lotim urejanja zgodbe.«

Med pisateljske vzore uvršča Ano Svetel, Andreja Blatnika, Assio Djebar in Joan Didion, ob tem pa poudarja, da vse bolj razume, »da je v pisanje vpletenega ogromno učenja in trdega dela. Ne gre zgolj za talent, v resnici se mi zdi, da je talent skoraj zanemarljiv v primerjavi z učenjem in delom, ki ga pisanje zahteva. Gre za kreativno delo, a je delo kot vsako drugo in pri nobenem ne postaneš mojster brez truda.«

Kot dodaja, na pisanje gleda kot na podoživljanje oziroma dokumentiranje življenja, »in ne toliko kot na strogo domišljijski proces. Zdi se mi, da ima vsak dober lik, dobra zgodba ali dobra pesem močne korenine v resničnosti in da je v pisanju izmišljanje dejansko le kombiniranje delcev resničnega v nove celote. Seveda pa resničnost velikokrat ni osebna; gre za kombinacijo resničnega od vsepovsod.«

V prihodnje si, kot je pojasnila, želi nadaljevati in razviti svoje prozno delo, ob tem pa vpeljati v prozo več pesniških prvin. »Zdi se mi, da je to idealen literarni izraz zame. Mislim, da sem po naravi bolj pesnica kot prozaistka, če se omejim na tradicionalno pojmovanje poezije in proze. Mislim, da nekje globoko v meni tli tudi želja, da bi napisala roman, a to je še tako daleč, predvsem pa mislim, da je to bolj kakor pristna ustvarjalna ambicija vpliv trenutne družbe, ki do romana goji najgloblje spoštovanje,« je poudarila in dodala, da se bo v kratkem podala na polje literarne kritike, v prihodnosti pa na področje književnega prevajanja.