V rubriki Mlado pero, ki jo medijska hiša Delo pripravlja v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature, vsak mesec predstavljamo mlade avtorje in literarne kritike, dajemo prostor za razmislek o literaturi mlajših generacij ter spodbujamo njeno prisotnost v slovenski publicistiki. Za tokratno pero je poprijel prozaist, pesnik, scenarist, kritik in filmski ustvarjalec Aljoša Toplak (1996), recenzijo njegovega dela pa je pridala kritičarka Tinkara V. Kastelic (2001).

»Pogosto se sprašujem, zakaj se kot ustvarjalec vidim ravno v prozi – nenehno se namreč spogledujem z različnimi načini izražanja – filmanjem, glasbo, risanjem, standupom in tako naprej. Morda je kriva moja fascinacija nad filozofijo jezika. Morda je zame literatura peskovnik, kjer teorijo zlivam v prakso,« pravi Aljoša Toplak, trikratni finalist festivala mlade literature Urška in aktualni zmagovalec Pesniške olimpijade. 

Dvojnosti in ravnotežja

Toplak trenutno končuje magistrski študij filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ob tem pa se ponaša tudi z zmago na literarnih natečajih Spirala (2018), Živeti s pristaniščem (2018), Straniščne spletke II (2018), MetaFORA (2018) in Rdeča nit (2017). Kratke zgodbe je doslej objavljal v literarnih (Mentor, Spirala, Supernova) in poljudnih revijah (Življenje in tehnika, Politikin zabavnik), antologijah (Polževi razmisleki, Pričevanja tujih svetov), literarnih zbornikih (Črtica za tretje tisočletje, Rdeči klobčič, Naključni tujci) in na spletnih portalih (LUD Literatura, MKC Maribor, Outsider), njegove tri najljubše dejavnosti, pravi, pa so hoja, ples in igranje klavirja.

Avtor poudarja, da je njegov ustvarjalni pristop precej razvlečen, saj svojih zgodb ne ureja, temveč jih piše »od začetka, znova in znova. Tako mi je všeč, ker se mi zdi, da se s tem nianse moje pripovedi skoncentrirajo v neko organsko celoto. Tak pristop je izredno zamuden, a se mi zdi vreden svojega časa. Ena dobra zgodba na leto je čisto dovolj.«

Ob tem se Toplakovo literarno delo, kot pravi, nagiba k minimalizmu, vsebinsko pa ga zaposlujeta temi soočenja s smrtjo ter (težavne) komunikacije med ljudmi. »V svojem pisanju stremim po čim bolj organski enotnosti. Ker je pisanje kratke zgodbe večmesečen proces, je težko doseči, da ne bi delovala fragmentirano. A prav to si želim, združiti poglobljen obrtniški odnos do svojih zgodb z videzom spontane lahkotnosti,« še dodaja avtor.

Njegovo pisanje, poudarja, sta najbolj zaznamovala »Andrej Blatnik s svojim značilnim minimalističnim nizanjem stavkov, ki sem ga menda kar nekaj časa skušal posnemati, ter Drago Jančar z vihravim, tavajočim pripovedniškim glasom, ki se mi v neki obliki vse bolj pogosto želi prikrasti v lastno pisanje. Za samo literarno ustvarjanje pa me je navdihnil Dostojevski s svojimi nadvse intenzivnimi in neusmiljenimi portreti sodobnega človeka. Bral sem ga v srednji šoli in takrat sem si rekel, to je to, pisal bom – in pisal bom takšne stvari.«

In pisal je; čeprav je, poudarja Aljoša Toplak, nekoliko nasedel »trendu literarne hiperprodukcije v Sloveniji in objavil precej slabih stvari, zaradi česar se počutim nelagodno. Bil sem nekoliko razkropljen, zdaj pa bi rad svojo ustvarjalno pot osredotočil na en cilj.« Tega je našel v romanu, v katerem skuša zmedeni pripovedovalec obnoviti zgodbo o gradbenem tehniku, ki nadzoruje potek vse bolj nesmiselnih zaključnih del v stanovanjskem bloku; gre za besedilo v delu, ki bi ga, še dodaja Toplak, lahko »neko daljše obdobje obrtniško pestoval in pozabil na težo vseh teh premnogih ciljev, ki si jih kot ustvarjalec postavljam«.