Skrivnosti iskanja zlatih zrnc v Kučevu

Živorad (56) in Miloš Jovanović (29), oče in sin, dva od enajstih zlatokopov iz društva Zlato runo, razkrivata, da poleg občutka, na katerem delu reke je treba iskati, potrebuješ še orodje za izpiranje, predvsem pa moč, voljo ter željo po novem znanju, ohranjanju tradicije in seveda po tem, da bi našel zlato.

Vsako leto konec maja in v začetku junija z drugimi zlatokopi v središču Kučeva vodita delavnice, na katerih javnosti prikazujejo tradicionalni način izpiranja na Peku, udeležence pa tudi poučujejo o tem. To je eden od številnih dogodkov na prireditvi Homoljski motivi, ki bo letos že sedeminpetdesetič potekala v Kučevu, simpatičnem mestecu v zlati dolini braničevskega okrožja, približno 130 kilomet­rov od Beograda.

Znana je legenda iz vzhodne Srbije, ki pravi, da se je Kučevo nekoč imenovalo Starozlatija (Chrisovehia). Ta podatek je naveden tudi v zapisih znanega avstro-ogrskega potopisca Felixa Philippa Kanitza, ki je v 19. stoletju pogosto pisal o Srbiji in njenih lepotah. V enem svojih potopisov je omenil Kučevo kot mestece, skozi katero teče zlata reka Pek, ki izvira v podnožju Crnega vrha in se po 124 kilometrih izliva v Donavo.

Kanitz pa ni bil edini, ki je opazil izpiranje zlata, nekoč eno najpomembnejših obrti tega kraja, danes pa izjemno turistično zanimivost vzhodne Srbije. Dolina Peka je bila od nekdaj bogata z zlatom, že od starih Rimljanov, pa prek srbskih kraljev v srednjem veku in vse do Kraljevine Jugoslavije je bilo Kučevo znano kot mesto v zlati dolini, v zadnjem času se v medijih uporablja celo izraz srbski Eldorado.

Zanimiv je podatek, da so leta 1934, s tedaj največjim bagrom, postavljenim v Neresnici, vasi blizu Kučeva, iz Peka pridobili od 25 do 32 kilogramov zlata na mesec!

Kako se izpira zlato

»Zlatokop mora dobro poznati predel, kjer dela, in vedeti, ali je tam mogoče najti kameno strelo, magnetit, sljudo ali pirit. To mora razlikovati, da ne bi zbiral sijočega, a lažnega zlata – luskic, ki so na pogled lepe, vendar nimajo vrednosti.

Ko v 'ispitku' (plitva posoda) opazimo zlate pikice, postavimo 'vešeraj', pripomoček v obliki korita, v katero se seje pesek ter se iz njega odstranjujejo večji kamni in grob pesek. Če so vmes koščki zlata, ostanejo ujeti na preprogi oziroma ovčji koži in jih potem izpiramo v ved­ro. Kar ostane v vedru, gre spet v ispitek, kjer preverimo, ali je zlato res tu,« pravi Živorad.

Tradicionalno se izpiranje zlata že stoletja izvaja z dvema osnovnima pripomočkoma. To sta izpiralo, naprava s pregradami na dnu za zadrževanje zlata in odstranjevanje drugih snovi, in ispitek, najpogosteje lesena, zdaj pa tudi plastična posoda, v katero dajemo prečiščeno vsebino iz izpirala. Kot sta prepričana Živorad in Miloš, je najpomembnejša spretnost pri delu z ispitkom.

Zlatokopi uporabljajo tradicionalno orodje

Da bi turistom čim bolj avtentično predstavila to nenavadno dejavnost, sta Miloš in Živorad med delom oblečena v tradicionalni narod­ni noši iz vzhodne Srbije, tako kot so bili njuni predniki.

Izpiranje lahko traja, pravita, nekaj ur ali ves dan, odvisno od telesne moči, prostega časa zlatokopov in dela reke, ki so ga izbrali za izpiranje.

»Sam sem začel zelo zgodaj, pri petnajstih letih, takrat se je to pričakovalo od vsakega mladeniča, sin pa se je tega dela lotil šele pri triindvajsetih, ker zaradi študija prej ni bil v Kučevu. Najlepše spomine imam iz obdobja, ko sem z dedkom Stanimirjem kot otrok vadil izpiranje v pritokih Peka, v Brodici in Voluji, sicer bolj za hobi in zato, da sva lahko pozneje nastopila na Homoljskih motivih, saj smo želeli ljudem znova približati to dejavnost. Dedek po materini strani, moj sin in jaz smo trije zlatokopi v družini, upam pa, da bodo naši nasledniki nadaljevali tradicijo,« pripoveduje Živorad.

Zlatokopi imajo tradicionalno orodje, s katerim prikazujejo izpiranje na prireditvi, pa tudi modernejše, s katerim si sicer pomagajo pri delu. »Uporabljava lopato, kramp, pradedkovo sito, ispitek, s katerim preverjava, ali je v usedlini zlato, ovčjo kožo in vrč, s katerim točiva vodo. Danes sva obula škornje, ker je voda narasla, poleti pa smo pogosto bosi,« pojasni mladi zlatokop.

Miloš še doda, da domačini pogosto brodijo čez reko na hoduljah (lesenih palicah za hojo), kot so to počeli njihovi predniki, in ne v škornjih. Hoja na hoduljah, pa tudi igranje nogometa na njih, je še ena zanimivost iz kučevskega okraja.

Potrebno je dovoljenje ministrstva

Člani društva so zdaj samo moški, pred nekaj leti pa je bila z njimi tudi ženska. »To je fizično delo. Ni lahko nabirati rečni material, ga metati na sito, sejati in izpirati. Vedno je lažje, če nas je več pri reki,« pravi Miloš.

Za izpiranje zlata je potrebno dovoljenje resornega ministrstva, vsi zlatokopi iz društva Zlato runo pa imajo letno dovoljenje za izpiranje zlata iz pritokov reke, za kar plačajo tudi takso. »Z dovoljenjem imamo pravico, da pridemo na reko in njene pritoke in izpiramo. Vse, kar nas omejuje, so vremenske razmere, zato k vodi ne hodimo, ko naraste ali zamrzne. Pomlad in poletje sta najprijetnejša letna časa za to delo, takrat nas tudi najpogosteje vidite ob Peku,« pravi Miloš.

Miloš je med najmlajšimi

Miloš je s še enim fantom eden najmlajših članov društva, na vprašanje, kaj si vrstniki mislijo o njegovem hobiju, pa odgovori: »Največkrat jih najprej zanima, kako se to dela, in ko jim vse opišem, je naslednje vprašanje povezano z zaslužkom. Ko slišijo, da to počnem, da si odpočijem od svoje osnovne službe oziroma da grem malo v naravo in sem nekaj časa zunaj, in ko še rečem, da mi ni najpomembnejše, da vedno najdem zlato, tedaj jih veliko izgubi zanimanje. Seveda imam tudi prijatelje, ki sem jih prepričal, da so šli z menoj, in so izpiranje zlata in bivanje v naravi doživeli kot protistres­no terapijo,« je iskren Miloš.

Njegov oče pristavi, da njihova družina ne živi od iskanja zlata, pač pa da sta zaljubljena v to delo, medtem ko so predniki z njim lepo služili.

»Drugačni časi so bili in reka je drugače tekla. Najdišča so bila bogatejša z zlatom, kot so danes. Dedkova družina je zaradi zlata dobro živela, z zaslužkom so kupovali živino, to je bil tudi vir denarja za poroke,« pojasnjuje Živorad.

Največje zrno je tehtalo 9,7 grama

Največje zlato zrno, ki so ga našli v Voluji in Brodici, je tehtalo 9,7 grama. Pred kratkim pa so zlatokopi, prav v času Homoljskih motivov, našli košček, težek 3,2 grama. »Turistom, ki pridejo v Kučevo, pokažemo izpiranje in jih učimo, kako lahko to delajo sami. Nekateri obvladajo celoten postopek v eni uri, drugi potrebujejo več časa. Pridite k nam na Homoljske motive in morda boste prav vi našli zrno, ki ga je prinesel Pek. Izpiranja zlata z ispitkom se je lahko naučiti, vendar ne glede na to, kako hitro se boste naučili, potrebujete tudi malo sreče. Vsekakor gre za nepozabno pustolovščino za vse udeležence, naša skrivnostna reka pa najvztrajnejše tudi nagradi,« sporoča Živorad.

Turisti, ki obiščejo Kučevo konec maja in v začetku junija, si lahko na ploščadi pred pošto ogledajo tudi prikaze pletenja, številne koncerte, sejem, prodajno razstavo homoljskega sira, filatelistično razstavo in se s svojimi najmlajšimi udeležijo delavnic za otroke, zvečer pa prisluhnejo pozdravnim besedam vrhovnega pastirja.