Sprehod po Beogradu: izkušeni zapeljivec, ki se hitro spreminja

Za trenutek si predstavljajte, da smo v elegantnem kupeju slavnega Orient ekspresa, za katerega je prefinjeno intarzijo naredil enako slavni René Lalique. Med dvema srkoma aromatične kave, postrežene s konjakom jantarjeve barve, se vlak počasi ustavlja in sprevodnik na pragu odprtih vrat oznanja: »Belgrad! Belgrade! Belhrad! Belgrado! Bielhrad! Belgradas! Beograd!«

Nagonsko se nagnete k oknu, da bi videli to mesto z laskavim imenom! In tako kot slavni Le Corbusier, ki je leta 1911 tu sestopil prav z Orient ekspresa, da bi obiskal, kar je v svoji bujni domišljiji poimenoval vrata Orienta, se takoj vprašate, kako se lahko nekaj tako neopredeljivo sivkastega ima za belo?! Nikjer nikakršnega logičnega urbanističnega reda! Moderne stavbe se dobesedno tepejo z dotrajanimi bajtami. Ulice, tesne kot v anatolskem mestecu, nato pa kot livada široka križišča! Komu je sploh padlo na pamet, da to gradbeno-urbanistično zmedo poimenuje Belo mesto? In zakaj, ne glede na vse povedano, to mesto, ki že dve tisočletji stoji med vzhodom in zahodom, severom in jugom, vojno in mirom, upori in ognjemeti, pušča tako globok vtis in vzbuja toliko čustev pri vseh, ki so ga kdaj obiskali?

Kalemegdansko stopnišče FOTO: Shutterstock

A kmalu boste izvedeli, da ste prišli v mesto, ki se neprestano spreminja. Nenehna gradnja in rušenje, trk starega in novega. Kot rokopisni zvitek, ki mu vsako obdobje doda novo besedilo na že večtisočkrat popisano stran in s tem mesto spreminja v enciklopedijo najrazličnejših arhitekturnih slojev. Zato se danes, v nasprotju s starimi mestnimi hišami v središču Beograda, na obrežju Save dvigujejo sodobni nebotičniki Beograda na vodi, povezuje pa jih promenada lokalov, v katerih se dan začne z italijanskim kapučinom in konča z japonskim sušijem. Kot da se je ta veliki, sodobno pisani svet namestil pod okno tistega starega zgodovinskega mesta. Prav zato dobi rek Beograjčanov, da v njihovem mestu vsak najde to, kar potrebuje, svoj smisel.

Če bi imel popotnik tu na razpolago samo eno uro, da si ogleda nekaj, kar bi moral videti, bi mu Beograjčani kot iz topa odgovorili: »Pogled z beograjske trdnjave na Savo, ki se izliva v Donavo!«

Cerkev Ružica FOTO: Shutterstock

Na tem mestu, med Meštrovićevim Zmagovalcem in Despotovim stolpom, postane popolnoma jasno, zakaj je mesto prav tu in kakšna usoda mu je bila zapisana v rojstno karto tistega dne, ko je Flavijeva četrta legija postavila temeljni kamen naselbini, imenovani Singidunum. Ta legija je nosila vzdevek Srečna, vendar tega daru antičnih bogov ni prenesla na svojo strateško utrdbo, ki se je morala od prvega stoletja našega štetja in do nedavnega kar stopetnajstkrat braniti pred najrazličnejšimi osvajalci in napadalci. Od tod tudi ime »vrata vojn«, kot so Otomani imenovali Beograd, veliko primernejše od romantičnih Le Corbusierovih »vrat Orienta«.

Težko si je predstavljati, medtem ko pogled omamljeno kroži po neskončni širini, kjer se stikata veliki reki, da so se ljudje na tem mestu, ki je kot ustvarjeno za jogo in meditacijo, namesto da bi z vsemi svojimi čutili vpijali sanjski prizor, stoletja neumorno branili pred osvajalci. Prav tako nadrealno se zdi, ko se spustite po stopnicah ob Despotovem stolpu do cerkve Ružice in kapele svete Petke in pridete do živahnega romarskega središča presvete (prepodobne) matere Paraskeve, ki je stoletja zavetnica Beograjčanov.

Cerkev Ružica na Kalemegdanu FOTO: Djordje Kojadinović

Ružica je neobičajna vojaška cerkev, okrašena s predmeti, izdelanimi iz orožja, s katerim se je Beograd branil v prvi svetovni vojni. Kapela svete Petke, ki še danes hrani delček relikvij cenjene svetnice, zgrajena med obema vojnama po načrtu Momirja Korunovića, se blešči zaradi razkošnih mozaikov v bizantinskem slogu. Idealno bi bilo, da ste tu 27. oktobra, ko Beograjčani praznujejo god svete Petke, ter si v družbi romarjev privoščite krožnik vojaškega pasulja, priljubljene srbske jedi, in kos slavskega kolača, kot se spodobi, ko pridete na praznovanje krstne slave, prvega elementa nesnovne kulturne dediščine Srbije, vpisanega na Unescov reprezentativni seznam.

Ko tako preživite tisto strnjeno uro, namenjeno razgledovanju, postane jasno, da bi bil Beograd morda lepši in bolj bel, če ga nebesa ne bi obdarila s »prekletstvom« njegove geografske lege. Nikoli v zgodovini ni bilo lahko nobenemu mestu na meji med svetovi, kulturami in verami, političnimi in drugimi interesi, in Beograd ni izjema.

Če pa bi imeli na voljo več ur, morate od Ružice in svete Petke do velikega sprehajališča na Kalemegdanu in po Malem stopnišču, ki ga je projektirala Jelisaveta Načić, prva arhitektka v Srbiji, do Kosančićevega venca.

Prva stavba v slogu art deco v Evropi

Mimogrede, ne bodite presenečeni, ko med zaljubljenimi pari in upokojenci, ki igrajo šah, na izhodu s Kalemegdana zagledate čudovito belo fasado stavbe francoskega veleposlaništva. Ta monumentalni spoj srbskega marmorja z gore Venčac v Šumadiji in francoske minimalistične elegance je plod zavezniške ljubezni iz velike vojne, ko se je fina in lahkomiselna Francija nepričakovano zaljubila v pogumni in kljubovalni srbski opanek in dobila najlepše mesto za svoje veleposlaništvo, slavni arhitekt Roger-Henri Expert pa je prihitel v Beograd in tu med letoma 1926 in 1933 postavil prvo stavbo v slogu art deco v Evropi.

Vsakega septembra ob dnevih evropske dediščine ta stavba odpre svoja vrata in takrat lahko brez zadržkov uživate v elegantni notranjosti in reliefih, ki jih je po načrtih Petra Pallavicinija s Korčule izklesal naturalizirani Beograjčan Giuseppe Pino Grassi, v razkošni zbirki vodilnih francoskih umetnikov med obema vojnama in v Tihožitju, ki ga je leta 1940 v srbsko prestolnico prinesel sam Pablo Picasso.

Francosko veleposlaništvo vsako leto septembra, ob dnevih evropske dediščine, odpre svoja vrata za obiskovalce, da si lahko ogledajo elegantne interierje in reliefe, ki jih je po načrtih Petra Pallavicinija s Korčule izrezljal naturalizirani Beograjčan Giuseppe Pino Grassi. FOTO: Snežana Krstić/Blic

Da pa je Beograd lahko dosegel takšne finese, se je moral iz vkopanega vojaškega garnizona, kar je bil stoletja, spremeniti v glavno mesto. Prvič na kratko v 15. stoletju, ko ga je za prestolnico določil neustrašni vitez – pesnik, pa tudi izjemni krizni menedžer, despot Stefan Lazarević, nato pa za daljši čas okrog leta 1830, ko ga je za svoje središče izbral prebrisani okretni knez Miloš Obrenović.

Skoraj za hrbtom francoskega veleposlaništva, na križišču ulic kralja Petra in kneza Simeta Markovića, stojijo vse pomembnejše stavbe Miloševega Beograda: stolnica svetega nadangela Mihaela, Konak kneginje Ljubice, šola kralja Petra I., najstarejša šolska ustanova v Srbiji, in legendarna kafana »?«.

Kafana »?« (Znak pitanja)FOTO: Snežana Krstić/Blic

To je bila velika gradbena pustolovščina v mestu, ki ni imelo ne mojstrov zidarjev ne izdelovalcev opeke in steklarjev, niti elegantnih notranjih oblikovalcev, slikarjev, umetniških mizarjev in drugih veščih obrtnikov, ki se jih običajno povabi, da iz hiše naredijo palačo. Vendar Miloš ni kar tako nosil vzdevka Veliki in ta kompleks pušča vtis predvsem s stolnico, ki jo je v najlepšem pomenu te besede gradil ves krščanski Beograd tistega časa.

Stolnica in precedens

Mogočne freske in ikone v štirinajst metrov visokem ikonostasu v stolnici so delo Dimitrija Avramovića, srbskega umetnika iz Bačke, ki se je šolal na dunajski akademiji in je eden od začetnikov romantike v srbskem slikarstvu. Poleg razkošnega okrasja, opreme in svetinj je stolnica pomembna tudi zato, ker je svojevrstni panteon uglednih Srbov iz 19. stoletja in mavzolej ustanoviteljev dinastije Obrenović. Tu počivajo Vuk Stefanović Karadžić in Dositej Obradović, velika razsvetljenca, ter kneza Miloš in Mihajlo Obrenović. In tu v stolnici, čeprav gre za pravoslavno stavbo, je nekaj nenavadnega. Na željo kneginje Julije Hunjadi Obrenović, soproge ubitega kneza Mihajla, stoji nad njegovim grobom monumentalen kip nadangela Mihaela. To je neobičajno, saj v pravoslavnih svetih prostorih kipi niso dovoljeni, pa vendar, kdo bi nasprotoval knezovi vdovi?

Na željo kneginje Julije Hunjadi Obrenović nad grobom umorjenega kneza Mihajla Obrenovića stoji skulptura nadangela Mihaela. FOTO: Snežana Krstić/Blic

Izjemni primeri beograjskih interierjev iz 19. stoletja

In ko že govorimo o soprogah knezov, so prostori v Konaku kneginje Ljubice, prvem dvoru srbskega vladarja v Beogradu, idealna priložnost, da spoznamo dobo, v kateri so damski saloni igrali ključno vlogo v družabnem življenju mesta, ki je s svetlobno hitrostjo zamenjevalo orientalsko estetiko z evropsko. Danes je Konak kneginje Ljubice, ki ga upravlja Muzej mesta Beograd, prostor, v katerem najdemo izjemne primere beograjskih interierjev iz 19. stoletja, dragocene predmete uporabne umetnosti in številna umetniška dela, ki nedvoumno kažejo, kakšnega videza so bili in še posebej, kako so se oblačili Beograjčani in Beograjčanke v tistem času.

Konak Kneginje Ljubice FOTO: Djordje Kojadinović

V mešanici libad (kratek ženski suknjič, del srbske narodne noše, op. prev.) in krinolin, turških vezenih copat in evropskih svilenih rokavic se v knežjem konaku dobesedno sprehodite skozi zgodovino, ob koncih tedna, ko tukaj strežejo kavo in ratluk, pa občinstvo lahko prisluhne kostumirani igralki, ki pripoveduje, kako se je kneginja Ljubica borila z nezvestim možem, medtem ko se je on boril s Turki.

Ko bi stene te kafane spregovorile

Če ob koncu tedna ne zavijete v Konak kneginje Ljubice, si lahko dobro turško kavo z ratlukom in tudi kozarček kakovostne slivovke med sprehodom privoščite v bližnji kafani »?«, najstarejši ohranjeni mestni gostilni v Beogradu. V njej je človeku žal, da stene ne govorijo. Ta prostor, opremljen v balkansko-orientalskem slogu, je bil središče družbenih tokov v času, ko v mestu ni bilo hotelov, restavracij ali gledališč. Sem so hodili politični veljaki in prosjaki in prevaranti. Ljudje so prihajali sem po nasvet k hećimu, zdravniku po turško, in za storitve pisarjev, tu so se kovale zarote in se namigovalo na lahkoživke, tu so odigrali prvo partijo biljarda, ko se je v bližnji trdnjavi še kadilo iz turške pipe.

Ko ste enkrat v jedru mestne zgodovine in se odločite, da boste konec tedna preživeli tu, si morate zapomniti, da je Beograd nekakšen roman reka, po kateri najbolje plujejo Beograjčani. Dobra stran pa je, da so Beograjčani gostoljubni, govorijo tuje jezike in uživajo v bahanju o majhnih in velikih skrivnostih svojega mesta. Beograd pa je najlepše odkrivati med vrsticami tega romana reke, v skrivnih kotičkih navidezno nezanimivih stavb, iz katerih se naenkrat, kot nekakšen mitološki talisman, pojavijo nepričakovana čudesa.

Narodna banka Srbije FOTO: Snežana Krstić/Blic

In ko popijete slavno kavo z ratlukom v najstarejši kafani in greste navzdol po Ulici kralja Petra, nikakor ne smete preskočiti obiska Narodne banke Srbije, ki jo je ob koncu 19. stoletja načrtoval arhitekt Konstantin Jovanović, zaljubljen v Italijo. Poleg tega, da boste izvedeli vse o denarju skozi stoletja na izjemni razstavi tamkajšnjega centra za obiskovalce, vas bodo prevzeli notranjost, oblikovana v slogu italijanskih renesančnih palač, čudoviti stropi in razkošno stopnišče, ki deluje, kot da se bo vsak trenutek na njem s svojimi dvorjani pojavil Lorenzo Veličastni.

Konstantin Jovanović je pustil svoj pečat tudi na glavni trgovski ulici, Knez Mihajlovi ulici 33. Pri vhodu v Spasićevo zakladnico se skriva nepričakovano razkošen prehod s freskami in kristalnimi lestenci, ki na zanimiv način razkriva, zakaj Beograjčani svoje mesto pogosto doživljajo kot nepočesano barabo, ki v notranjem žepu starega jopiča skriva drage bonbone in kakšno ljubezensko pismo.

Čarobni zapuščini

Prav tako prijetno presenečenje sta čarobni zapuščini v višjih nadstropjih mestnih stavb. Prva, Galerija Petra Dobrovića, je umeščena v četrtem nadstropju stavbe v Ulici kralja Petra 36 in vodi obiskovalca v vedre koloristične fuzije Sredozemlja, v modrino valov, med stoletne oljčne nasade in skrite vrtove z množico čarobnih portretov. Razkuštrani Dobrović, temperamentni predstavnik modernizma, je neposredno nasprotje akademski sofisticiranosti dunajskega učenca Paje Jovanovića, ki ima svoje stanovanje – muzej v četrtem nadstropju stavbe v Ulici kralja Milana 21. Pajeva platna z narodnimi in orientalističnimi temami, portreti njegove lepe žene Muni, pa kraljice Marije Karađorđević in drugih dam iz srbske visoke družbe v interierju z bidermajerskimi tapetami in stilnim pohištvom predstavljajo elegantno sintezo dunajsko-beograjskih odnosov, ki so zelo vplivali na enega največjih srbskih umetnikov.

Galerija Petra Dobrovića FOTO: Snežana Krstić/Blic

Paja Jovanovića oziroma njegovega monumentalnega Parsifala najdemo tudi na vhodu v hotel Moskva. V tej osrednji secesijski stavbi, v kateri so se nekdaj radi zbirali podjetniki, umetniki, književniki, vohuni in policisti v civilu, morate narediti sladek predah in pokusiti najbolj znamenito mestno poslastico, omamno rezino Moskva.

Če pa vam po tej sladki epizodi ostane še energije in prostora v očeh, še preden se potopite v vedno vznemirljivo beograjsko noč, ki tudi najbolj neugledne luknje spremeni v kraje za neverjetno zabavo, priporočam kratek sprehod do glavnega vhoda v Vukovo zadužbino v Ulici kralja Milana 2. Tu je Dragutin Inkiostri Medenjak, utemeljitelj srbskega total dizajna, na začetku 20. stoletja naslikal personifikacije zgodovine, umetnosti, vere in šolstva, pri čemer je združil očarljivi art nouveau po vzoru Alphonsa Muche z estetiko tradicionalne srbske narodne noše in nakita.

Zakladnica Nikole Spasića, na Knez Mihailovi FOTO: Snežana Krstić/Blic

Pred večerom pa ta revija zapeljivih oblik in gibanj odkriva samo enega od številnih obrazov Beograda, skritih za na prvi pogled običajnimi tančicami. Kajti Beograd, kakor vsak izkušen zapeljivec, seveda dobro ve, da se kart ne odkrije vseh hkrati, ker se čar igre skriva v vedno novih izzivih. In tudi ta sprehod po Beogradu morate razumeti kot klic, da pridete še kdaj, ker so Beograjčani gostoljubni, še raje pa se hvalijo z velikimi in majhnimi skrivnostmi svojega mesta.