Ustvarjalna Ljubljana: Nemirna umetniška duša ljubljenega mesta

Sedim na vrhu Nebotičnika, ene od ikon Ljubljane, arhitekta Vladimirja Šubica, in zrem na mesto pod sabo. Ta kavarna z najlepšim razgledom je bila nekoč magnet za boeme in umetnike, med njimi je bil pesnik Gregor Strniša, ki je napisal poetično besedilo za Orion, eno najlepših slovenskih popevk: »Čez tisoč let, ko naju več ne bo … bo spet prav tak večer, kot je nocoj.«

Verz, ki se ohranja skozi generacije in nosi s sabo nekakšno melanholijo o minevanju časa, a tudi pričevanje o ustvarjalni sili, ki gre skozi čas. Ko razmišljam o ustvarjalnosti, pomislim na skrivnostno vez umetnika in muze, na kateri sloni zgodovina umetnosti. Ni naključje, da na glavnem trgu našega mesta ne stoji vojskovodja, ampak kip pesnika Franceta Prešerna, ki zre v okno hiše svoje muze, Primicove Julije.

Vedno so me vznemirjali tisti prostori v mestih, ki so skozi različne časovne plasti delovali kot magnet za različne ustvarjalce.

Obzidje Emone iz rimskih časov

Vsako jutro hodim po Rimski cesti, ki je v zadnjih letih postala moj kvart. Tam je bar Žmauc, ki je bil že v devetdesetih zbirališče kreativcev in umetnikov, zdaj ga je zasedla najmlajša generacija; malo naprej je niz barčkov, ki vrvijo od življenja, polni dijakov, umetnikov, študentov in profesorjev z bližnje filozofske fakultete in gledališke akademije. Zanimivo, da ta del stoji na prostorih, kjer je bil nekdaj rimski forum. Sedimo torej v kavarnah na nekdanjih rimskih svetiščih mesta Emona in razpravljamo o sodobnem svetu. Vse se prepleta. Kot da se zgodovina ponavlja v nekakšni spirali, podobni dogodki, podobni liki v drugih kostumih, v drugem času, v drugih prostorih.

Ko vstopiš v njegovo delavnico Zlato runo, se zdi, kot bi res vstopil v drug čas: prstani, amuleti ali cerkveni kelihi pripovedujejo zgodbe o Jazonu in argonavtih, o rimskem času ali o času vitezov in svetega grala. FOTO: Vogel Voranc

Ko hodim naprej po Rimski cesti, ob gostilni Mrak, vsakič pokukam v okno skrivnostne zlatarne in srebrokovačnice Christopha Steidla Porente, ki ga je v Slovenijo pripeljala ljubezen. Ko vstopiš v njegovo delavnico Zlato runo, se zdi, kot bi res vstopil v drug čas: tam so skulpture, prstani, amuleti ali cerkveni kelihi, vsi pripovedujejo zgodbe, pa naj gre za mitološke zgodbe o Jazonu in argonavtih, ki so pluli tudi po Ljubljanici, za rimski čas ali čas vitezov in svetega grala.

Ljubljana, kot si jo je zamislil Plečnik

Razmišljam, morda bi svoj sprehod morala začeti v Trnovem. Tam je trnovska cerkev, »kraj nesrečnega imena«, kjer je Prešeren – po zgledu Petrarcove Laure ali Dantejeve Beatrice – prvič zapazil Primicovo Julijo, iz enega samega pogleda začaranega pesnika se je rodil sonetni venec. Dvainsedemdeset let po poetovi smrti se je v Trnovo iz Prage preselil arhitekt Jože Plečnik; od tod se je vsak dan peš odpravil na obisk k sestri v središče Ljubljane in vmes meditiral o arhitekturi, prostoru, urbanizmu. Kot bi si zasnoval popolno pot, ki ga je od domačega praga vodila čez njegov Trnovski most, potem po Vegovi mimo Križank in Nuka do ljubljanskega Kongresnega trga. In ker je na svoji poti želel uživati ob lepih stvareh, jih je ustvaril, dobesedno. Plečnikova hiša je zdaj iztočnica za pohode po Plečnikovi Ljubljani. Nič čudnega, da Ljubljančani trdijo, da je Plečnik ikonični arhitekt Ljubljane, Plečnikova hiša v Trnovem pa neke vrste laboratorij vsega njegovega arhitekturnega univerzuma.

Hiša arhitekta Jožeta Plečnika v Trnovem. V njej lahko vidimo, kako je različna znanja iz preteklosti povezoval z obrtniškimi in umetelno izdelanimi predmeti ... Foto: Jože Suhadolnik

Križanke, tržnica s Plečnikovimi arkadami in Tromostovje … vsak od teh arhitekturnih biserov bi zahteval svojo zgodbo. In ker nekaj moraš izbrati, nadaljujem pot mimo Križank, navzdol proti reki po Križevniški ulici, ki jo oživljajo Mini teater in duhovi naših poetov, ki so živeli tam. Sprehodim se ob nabrežju Ljubljanice, prečkam Prešernov trg in stopim po tlakovcih Trubarjeve ulice.

Arkade na Plečnikovi tržnici FOTO: Dunja Wedam

Dežnikarica – dežnik kot amulet

Nasproti bara Reformator, še enega zbirališča ljubljanskih ustvarjalcev in boemov, je majhna delavnica, ki jo, če nisi pozoren, zlahka zgrešiš. Dežnikarica Marija Lah svoje delo opravlja že triintrideset let. Sprejme me za pultom, kratkih srebrnih las, s skoraj nagajivim nasmeškom.

V tem nenavadnem prostoru je na stotine dežnikov, tistih elegantnih, dragih, pa tudi tistih čisto majhnih zložljivih, pikčastih, črnih, mavričnih. Vsak je zgodba zase. Vsak govori zgodbo o lastnici in lastniku, o poljubih v aprilskem nalivu, o potovanjih.

Marija Lah. Edina ljubljanska dežnikarica, ki nadaljuje obrt svojega očeta in svoj poklic opravlja že tri desetletja. To ni njena služba, je njena strast. FOTO: Primož Lukežič

Marija je v zgodbo popravljanja dežnikov najprej vstopila zaradi očeta, zdaj je to postala njena strast, njeno delo, njeno življenje.

Zazrem se v fotografijo očeta, mojstra Mateja Barbaliča, ki je obrt tukaj začel leta 1966, »takrat je bil peti dežnikar v Ljubljani«. Zdaj je v Sloveniji ob njej samo Tomaž Jenko v Kranju, potem pa »do Beograda ni nobenega več«, kot pravi. Odkar je francoski tiktoker objavil zgodbo o njeni popravljalnici dežnikov, so francoski turisti redno na njenih vratih.

Kar nekaj strank je, ki se navežejo na svoj dežnik, čeprav nima finančne vrednosti, ima pa zato spominsko, pravi. Omeni gospoda, ki je prinesel popravit svoj stari zložljivi dežnik, ponudila mu je drugega, novejšega, a ne: vztrajal je, da hoče nazaj svojega, ker je z njim prepotoval pol sveta.

Magični prostor dežnikov na Trubarjevi ulici, kjer kraljuje edina dežnikarica v Ljubljani, Marija Lah. FOTO: Igor Mali

Dežnik kot amulet, kot modni dodatek, kot nema priča življenja. S prsti drsim po različnih dežnikih, obešenih na eni steni malega butika delavnice. Vsi so starejši od pol stoletja, pravi Marija, starejši ko so, bolj zanimiv značaj imajo. Tale je bil izdelan pred sedemdesetimi leti, reče, ko odprem enega z izrezljanim lesenim ročajem in vzorcem, ki spominja na japonske senčnike.

Stvari za Marijo niso mrtve, imajo svoje življenje, svoj značaj, večinoma prevzamejo značaj svojih lastnikov, se pomenljivo nasmehne. Ko je še kot deklica pomagala očetu in jima je neki dežnik zelo nagajal, jo je oče pogledal in rekel: samo povej mi, kakšna je bila stranka.

Poslovim se od nje, bogatejša za tisti stari dežnik z lesenim ročajem, in razmišljam, kdo je nekoč, pred sedmimi desetletji, hodil naokrog z njim, kaj vse je doživel z njim in kakšne Ljubljane se spomni ta dežnik.

Potovanje po ustvarjalnem mestu

Kaj vse lahko spet naredimo s svojimi prsti in dlanmi, ki so se razvadili od drsenja po zaslonih. Je to nostalgija po času, ko so umetniki z lastnimi rokami ustvarjali skulpture – ali priprava na čas, ko bodo veščine z rokami spet bolj zaželene, morda nujne?

Nekdanja tovarna koles Rog, tistih retro in tako nostalgičnih koles pony, na katera ima vsak iz naše generacije vsaj en poseben spomin, je postala kreativna tovarna, mesto ustvarjalnosti in oživljanja rokodelstva, kjer se v devetih proizvodnih delavnicah od jutra do večera družijo sodobni oblikovalci in mojstri tradicionalnih obrti, kuharji in zlatarji, arhitekti in mizarji …

Center Rog FOTO: Črt Piksi

Potovanje po Rogu z devetimi laboratoriji, studii, rezidenčnimi sobami, knjižnico, vrtovi ... začnem v kavarni Specialka, ki ima najbrž eno najlepših teras v mestu, s pogledom na počasno Ljubljanico in Petkovškovo nabrežje, ki je tudi zaradi tega arhitekturnega podviga postalo bolj živahno. Kavarna je nabito polna, komajda najdeš prosto mizo. Sedem za eno od mizic zunaj na terasi, februarsko sonce je medlo, a Ljubljanico pod nami spremeni v srebrno bleščečo reko.

Številni turisti, ki pridejo v mesto z namenom, da doživijo nekaj posebnega, se prijavijo na delavnico, ki vključuje vodenje po hiši, gredo v kuharski lab in spečejo pehtranovo pito, značilnost Ljubljane, ali pa v tekstilni lab, da si s sitotiskom natisnejo svojo majico.

Usnje iz ananasa, suknjič, ki raste s tabo

Zanima me studio Matee Benedetti, ki je že več kot desetletje vizionarka na področju trajnostne in do živali prijazne luksuzne mode. Njene inovativne stvaritve so prejele mednarodna priznanja, njena oblačila in modni dodatki, pasovi so iz tekstila, izdelanega iz lesa, oljk, iz odpadkov ananasa in jabolk. Ne le to, da je oblekla vratarja Jana Oblaka ali mamo glasbenice Billie Eilish, Maggie May Baird, njene kreacije vzbujajo pozornost v tujih modnih revijah, pa tudi modnih kritičark Suzy Menkes in Livie Firth.

Pionirka ekološke mode, raziskovalka ekološkega tekstila Matea Benedetti FOTO: Barbara Reya

Malo naprej je studio, v katerem kolekcijo oblačil, ki se prilagajajo telesu, razvija in raziskuje oblikovalka Jelena Proković iz Beograda, ki že 25 let živi in ustvarja v Sloveniji. Velja za eno najbolj inovativnih ustvarjalk mode pri nas, ljubi gledališče, zasnovala je več kot sto gledaliških kostumografij. Skupaj s sestro Svetlano Proković imata blagovno znamko JSP in ravno na zadnjem Ljubljanskem tednu mode so njuno kolekcijo razglasili za najboljšo. Zdaj na obešalniku prebirava unikatne kose, plašče, obleke, hlače in jakne s prilagodljivim zapenjanjem, ustvarjene za to, da bodo živeli dolgo časa in dobesedno rasli z lastnico ali lastnikom.

Modna oblikovalka in kostumografinja Jelena Proković v Centru Rog razvija kolekcijo trajnostnih oblačil, ki rastejo skupaj z nami. FOTO: Voranc Vogel

Sprehod skozi laboratorije se spet zdi kot sprehod skozi različne svetove, tokrat sodobne, dokler ne vstopim v Studio za oblikovanje nakita Juvelirij, ki je delavnica in prodajna galerija hkrati. V njem lahko opazuješ, kako nastaja neobičajen nakit, ki ga snujejo Sanda Vidmar in Kristina Drnovšek ter zlatarski mojster Peter Dragolič, ki se je vmes za pet let preselil na Tasmanijo in se tam specializiral za poznavanje in brušenje dragih kamnov. Rad raziskuje nove materiale, nove kovine, nove kamne – govori mi imena dragih kamnov na paleti, njihove posebnosti in od kod izvirajo, kot bi predstavljal stare znance.

Opazujem Kristino, ki sedi za zlatarsko mizo, izpod njenih prstov prihajajo osupljive oblike, obeski in uhani z motivom kačjega pastirja ali čebele, prstan s simboliko sonca in lune, medtem ko mi Sanda razkaže svoj nakit, posebne uhane, ki se obesijo na uho, kot pentljica z verižico, uhani v obliki srca, prstan, ki je natančen posnetek orlove glave in kljuna ... Zanimajo me zgodbe, pravi tudi ona. Zanima me nakit, ki nosi zgodbo.

Zgodba neke ljubezni

Zgodba je eden od elementov ustvarjalnosti, vse je zgodba. Ko slišimo zgodbo, se v nas nekaj zgodi, premakne, morda toliko, da si želimo sami ustvariti novo zgodbo. Na drugi strani Ljubljanice nasproti Centra Rog je posebna hiša, galerija Cukrarna, ki v sebi nosi tisoče zgodb, tudi zgodbe naših pesnikov, ki so tam našli zatočišče.

Cukrarna kot umetniški center in galerija bo letos gostila veliko razstavo o eni najbolj vznemirljivih umetniških zgodb, zgodbi dveh umetnikov, srbske multimedijske umetnice in pionirke bodyarta Marine Abramović in njenega nekdanjega partnerja, nemškega umetnika Franka Uweja Laysiepena z umetniškim imenom Ulay, ki je zadnjih osem let svojega življenja živel in ustvarjal v Ljubljani.

Marina Abramović, ameriško-srbska umetnica. Razstavo Ulaya in Marine Abramović pripravljajo v sodelovanju s Fundacijo Ulay in Leno Pislak (ženo pokojnega Ulaya) ter arhivom Marine Abramović in Sydney Fishman. Kurirata jo umetniška vodja Cukrarne Alenka Gregorič in profesorica z dunajske akademije likovnih umetnosti Felicitas Thun-Hohenstein. FOTO: Blaž Samec

Razstava Art Vital, ki jo bodo odprli 30. novembra 2025, na njun rojstni dan, se bo osredotočila na obdobje med letoma 1976 in 1988, ko sta ustvarila nekatera ključna dela in performanse, ki so se zapisali v zgodovino sodobne umetnosti. To bo tudi prva razstava, na kateri bodo njuna dela prikazana skupaj, pove Alenka Gregorič, umetniška vodja Cukrarne.

Ne maram ustvarjati v studiih, pravi Marina Abramović, ko nama v kavarni prinesejo kapučino. »Moje ideje prihajajo iz življenja. Ogenj, voda, drevesa, oblaki, kri, telo.«

Njena prezenca je močna, hipnotična. Govori presenetljivo hitro, zadihano, kot da skoznjo ves čas teče tok življenjske sile. Po izkušnji z resnimi zapleti zaradi pljučne embolije je postala spet nova Marina, ki se je bolj obrnila k življenju, k ljubezni, ne k smrti. Veseli se razstave v Ljubljani, ker dobro ve, kot pravi, da je ustvarjalnost vedno prepletena z ljubeznijo in strastjo.

Njuno prvo srečanje z Ulayem spominja na ikonična srečanja umetniških parov v zgodovini umetnosti, kot recimo Dali in Gala ali Dora Maar in Picasso. Ulay je bil edini, ki je po enem njenih najbolj radikalnih performansov pristopil in ji oskrbel rane. Bil je neobičajno bitje, pol obraza je imel naličenega kot ženska, pol kot moški, se spominja. V hipu sta se začutila, ugotovila, da imata rojstni dan na isti dan, 30. novembra, in »deset dni nista zapustila ne stanovanja ne postelje«. Nato sta napisala umetniški manifest, se usedla v star Citroënov kombi in začela svoje nomadsko popotovanje po Evropi. »To je bilo res zelo močno in intenzivno obdobje,« se spominja. »To je bil čas, ko sva bila samo midva, brez kompromisov, bilo je težko in trdo, ker nikoli nisva imela denarja, a sva vztrajala ... In tisto, kar sva imela, je imelo tako malo ljudi. Neverjetno predanost umetnosti, drug drugemu.«

FOTO: Marko Delbello Ocepek

Ne gre mi iz glave fotografija njunega performansa z naslovom Rest Energy, v katerem je sama držala lok, Ulay pa tetivo s puščico, ki je bila usmerjena v njeno srce. Samo izguba ravnotežja – in puščica bi zletela naravnost vanjo. Moč ljubezni proti umetnosti, vprašam. »To so bile najdaljše štiri minute in dvajset sekund v mojem življenju,« pravi Marina. »Ni bilo blefa. Puščica je bila usmerjena v moje srce, če bi Ulay izgubil ravnotežje, se samo premaknil, bi zletela vame. Vse je temeljilo na zaupanju, ki sva ga imela drug v drugega. Zaupala sem mu. In preživela.«

Ko sta se razšla, je bilo tako, kot bi umrla oseba, je o njunem zadnjem performansu na Kitajskem zidu rekel Ulay v knjigi. »Ja, konec je bil zelo dramatičen,« se nasmehne Marina. Njene zelene oči se zastrmijo skozi eno od tristo šestinšestdesetih oken Cukrarne. »Ljudje običajno ne prekinejo ljubezni tako, da hodijo kilometre in kilometre čez Kitajsko, Mongolijo, puščavo Gobi, mar ne?«

Ne, res ne. In zdaj je prišel čas za odpuščanje in čas, da o tem turbulentnem obdobju, v katerem sta šla »skozi pekel in nebesa«, še enkrat spregovori. Z njunimi performansi, fotografijami, s posnetki in pismi, vse to bo na razstavi, nekakšen dnevnik neke neobičajne ljubezni, ki je zarezala v zgodovino umetnosti.