Dolce vita po koroško

Pojem dolce vita resda izhaja iz Italije, a lagodnemu življenju se zlahka prepustimo tudi na avstrijskem Koroškem, pa naj bo sredi zime ali poleti. Eno od središč, okrog katerih se spletajo vabljive turistične zgodbe, je Miljsko ali Milštatsko jezero (Millstätter See) v bližini Špitala ob Dravi. Dovolj blizu za enodnevni izlet in dovolj daleč za prijeten odklop.

Čeprav marsikateri Slovenec ob omembi avstrijske Koroške najprej pomisli na njena številna smučišča, ima ta avstrijska dežela pravzaprav sredozemsko podnebje in nadpovprečno število sončnih ur. Nič čudnega, da jo turistični delavci radi promovirajo kot celoletni raj za dejavnosti na prostem. Zaradi številnih jezer in rek, ki so v poletnih mesecih prijetno tople za kopanje, se je tega območja prijela tudi oznaka avstrijska riviera.

Goldeck nad Miljskim jezerom je manjše smučišče, na katerem se dobro počutijo začetniki. FOTO: Gert Perauer

Eden od njenih biserov je Miljsko jezero, ki spada v trojico največjih jezer na Koroškem, za Vrbskim in pred Osojskim. Je ledeniškega izvora in tako čisto, da je njegova voda zdaj spet neoporečna za pitje. Dolgo je 11 kilometrov in široko 1,8 kilometra, Avstrijci pa so v skrbi za varovanje narave zelo preudarni. Medtem ko po južnem delu skozi manjša naselja vodi lokalna cesta, je na drugi strani promet dovoljen le sprehajalcem in kolesarjem. Vodna površina je nazadnje v celoti zamrznila pred sedmimi leti, kar pa za turizem ni tako usodnega pomena kot v primeru Belega jezera (Weissensee) v bližini Mokrin (Nassfeld). To so že pred dobrimi 30 leti za svoje vzeli Nizozemci in nanj preselili tradicionalno drsalno tekmovanje 11 mest. Ker njihovi kanali zaradi previsokih temperatur ne zamrznejo v takšnem obsegu kot nekoč, so bili prisiljeni poiskati alternativno rešitev. Našli so jo v jezeru, ki leži na 1000 metrih nadmorske višine in velja za največje naravno drsališče v Evropi. A tudi tu so razmere vse slabše.

Skok v ledenico

Na avstrijski rivieri se je z nekoliko stisnjenimi zobmi mogoče kopati celo pozimi. Sredi letošnjega januarja je temperatura vode Milštatskega jezera dosegla šest stopinj Celzija. Idealno za tiste, ki prisegajo na ledene kopeli, in velik izziv za manj utrjene. Kdor ima privilegij, da se lahko iz vroče hotelske savne požene v jezersko ledenico, lahko za nekaj kratkih trenutkov uživa v spokojnosti gladine in pogledu na s soncem osvetljene vršace. Lažje je, če ob tem ponotranjiš rek: bolečina je minljiva, zmaga je večna.

Miljsko jezero je pozimi manj oblegano kot poleti. FOTO: Urša Izgoršek

Kopanje gor ali dol, v najhladnejših mesecih imajo glavno besedo zima, sneg in vse, kar je mogoče početi na smučiščih in ob njih. V dneh, ko smo bili na tistih koncih, so bila smučišča zgledno urejena, kot smo pri naših severnih sosedih že vajeni. Vsi so z nestrpnostjo čakali napovedano večjo pošiljko snega, ki je čez nekaj dni poskrbela, da je kombinacijo umetnega in naravnega snega prekrila čisto sveža odeja pršiča. Sneg v teh koncih sicer zagotavljajo območja nizkega zračnega tlaka, ki pozimi prihajajo z juga, številni snežni topovi pa pripomorejo k temu, da sezona traja od novembra do pomladi.

Nov dan, novo smučišče

Miljsko jezero je vsekakor odlično izhodišče za pestre zimske počitnice. Obkroža ga namreč kar 30 smučišč, ki se povezujejo v t. i. skikarussell ali po naše smučarski vrtiljak. Z enotno vozovnico topskipass Kärtner-Osttirol se je mogoče vsak dan odpraviti na novo smučišče. Kdor bi nameraval z njo presmučati vse proge, bi ga čakalo kar 800 kilometrov. Najbližje smučišče je komaj nekaj kilometrov oddaljeni Goldeck, na katerem se varno počutijo začetniki, a ponudba je res pestra: Turracher Höhe, Mokrine (Nassfeld), Kačjak (Katchberg), Osojščica (Gerlitzen), ledenik Mölltaler, St. Oswald in Bad Kleinkirchheim. V tem kraju je doma smukaška legenda Franz Klammer, ki bo letos dopolnil 70 let, a gotovo še vedno poseka marsikaterega izvrstnega amaterja. V turistični ponudbi je nepozabna priložnost, da dan na smučeh začnete v njegovi družbi. Še preden sonce vzide nad gorami, se v njegovem spremstvu odpravite na goro, nato vas popelje po nekaterih pistah in ponudi tudi kakšen koristen smučarski nasvet.

Kdor se želi odmakniti od ponorelega sveta, lahko najame bivak pod zvezdami. Ljubitelji gibanja v naravi lahko prelep dan doživijo tudi na vodenem pohodu s krpljami, ki ga zaključijo z domačo pogostitvijo pri biološkem kmetu, nato pa se, če je snega dovolj, v dolino spustijo s sanmi. Pogled na številne macesne in zasnežene vršace gorovja Nockberge zadošča za popoln dan.

Ko snamemo smuči ...

Celo tisti, ki za smučanje nimajo prav nobenega veselja, bodo hitro ugotovili, da je čas za uživanje v teh krajih prekratko odmerjen. Urejene so številne pohodniške poti, veliko možnosti je za tek na smučeh, na voljo so štiri sankaške steze. Vse leto pa navdušence nad adrenalinskimi izzivi na smučišču Turracher Höhe vabi alpski tobogan Nocky Flitzer. Gre za 1600 metrov dolgo konstrukcijo, po kateri se spustiš s posebnimi sankami na tirnicah. Na izhodišče, ki je na slabih 2000 metrih nadmorske višine, se je treba dvigniti z gondolo, nato pa se začne 185-metrski spust proti dolini. Hitrost z zavorami uravnaš sam, najbolj pogumni in najhitrejši pri tem dosežejo kar 40 kilometrov na uro. Nekateri uživajo, drugi pa iz strahu, da bodo poleteli s proge, ves čas zavirajo. Eni hočejo še, drugi pravijo – nikoli več.

Brez adrenalinskih pospeškov se je mogoče sprostiti v toplicah, ki imajo v teh krajih večstoletno tradicijo. Zaradi zdravilnih voda so gostje tja prihajali že v 18. stoletju. Posebej izstopajo terme Römerbad v Badu s svojim zunanjim bazenom. Iz njega se namreč ponuja odličen razgled na iztek smuka za svetovni pokal. Namesto prek televizijskih zaslonov si lahko dirko največjih smučarskih asov, med katerimi je bil tudi Klamer, gostje ogledajo v prijetno toplem vodnem zavetju.