Franc Bogovič: »Nacionalni egoizmi so največji strup za EU«

Ljubljana – V prvi Medianini raziskavi, ki je merila razpoloženje volivcev in smo jo v Delu objavili pred desetimi dnevi, se je skupna lista SDS-SLS uvrstila na vrh, po teh rezultatih bi z nekaj sreče lahko računali na tri mandate. A je Franc Bogovič, ki je na listi uvrščen na četrto mesto, optimističen.

Ste kandidat na skupni listi SDS in SLS. Kako je nastala povezava?

Obe stranki sta članici Evropske ljudske stranke, največje skupine v evropskem parlamentu. V vsakem primeru, kdorkoli bo izvoljen izmed nas v Sloveniji, torej iz SLS ali SDS, bo del velike družine. Sam volilni sistem teh volitev spodbuja k povezovanju, saj tako ne nastajajo drobitve glasov. V članicah, kjer imajo možnost preferenčnega glasu, je podobnih povezovanj zelo veliko.
Po večmesečnih odprtih pogovorih z NSi se je ta nazadnje odločila za samostojno pot. Propadli pa so tudi pogovori, da bi morda vse tri stranke nastopile skupaj, zato smo s SDS sestavili to močno listo.
 

Kako ste prišli prav na četrto mesto?

Na listi smo štirje evropski poslanci, torej nekako kažemo tudi potencial za štiri mesta. Iskreno povedano, nismo se veliko ukvarjali s tem, kakšen naj bo vrstni red. Sam sem že šel skozi ene volitve tako, da sem bil na osmem mestu, pa sem bil izvoljen. Evropske volitve v Sloveniji ljudem omogočajo, da izbirajo posameznika.

Nagovarjate druge volivce kot preostali kandidati na listi?

Na listi sta povezani dve stranki. Gotovo nagovarjamo po strankarski liniji in tudi po osebni. Skozi leta sem se izoblikoval kot politik, ki so mu blizu lokalna politika, kmetijstvo, evropska sredstva, podeželje, okolje. Tudi z delom v tem mandatu v evropskem parlamentu sem aktivno odgovarjal na izzive na tem področju in računam na podporo ljudi, ki se jim to zdi pomembno.

V MEP rankingu ste se slovenski poslanci razmeroma nizko uvrstili.

Delo v parlamentu se je na tej lestvici ocenjevalo na že tri različne načine v enem samem mandatu in posledično so bili tudi rezultati zelo različni. Mislim, da so kolegi v SDS zelo natančno razdelali, kako so se rezultati med mandatom spreminjali ob povsem enakih aktivnostih poslancev. Zadnja metodologija, da se nosilce določenih funkcij znotraj poslanskih skupin dodatno nagradi v točkovanju je dvorezen meč. Ali je zgolj visoka funkcija v EP dovolj, da si na visokem mestu ali bi moral tudi kaj pokazati? Predsednik parlamenta Antonio Tajani je bil še lani med zadnjimi na lestvici, zdaj je prvi. Skratka, vsi, ki profesionalno spremljajo naše delo, teh MEP rankingov ne jemljejo kot neko verodostojno merjenje, niti mu ne dajo kake teže. Mogoče smo v Sloveniji tej temi namenili veliko več pozornosti kot drugje.

Je evropski poslanec bolj glas politične skupine, ki ji pripada, ali bolj domovine?

Gotovo je prvi korak, ki ga naredimo v EP, da se pridružimo politični skupini. Vsekakor je zelo pomembno iskati stike z institucijami doma. Sam sem veliko sodeloval s stalnim predstavništvom Slovenije v Bruslju, posebno pri regionalnem razvoju, razvoju podeželja in kmetijstvu. Intenzivno sem sodeloval z ministrstvi ob temah, ki sem jih pokrival. Organiziral sem, da sta poslanski delegaciji odborov za kmetijstvo in regionalni razvoj obiskala Slovenijo.
Vedno sem želel zelo izpostaviti nacionalno noto. Še toliko bolj mi je uspelo s projektom Pametne vasi – slovensko posebnost enakomernega razvoja države, ki izhaja iz policentričnega razvoja iz sedemdesetih let, prikazati kot neko prednost. Pri tem sem se opiral na lastne prakse.

Odlično je bilo tudi sodelovanje med vsemi poslanci, ko smo ob moji angažiranosti pripeljali dva avtobusa slovenskih čebelarjev, predvsem za promocijo medenega zajtrka in lobiranja za razglasitev Svetovnega dne čebel na pobudo Slovenije.
Sodelujemo tudi v številnih projektih. S Tanjo Fajon sva skupaj v Bruselj povabila briške vinarje s premiero dokumentarca Terra Magica, z Igorjem Šoltesom sva organizirala posvet v Planici, kako vzpostaviti sodelovanje med kmetijstvom in turizmom na zavarovanih območjih. Kultura sodelovanja je v evropskem parlamentu na višji ravni, prav pa je, da kot ambasadorji države poudarimo, od kod smo.

Kako razumete koncept vodilnih kandidatov?

Ta koncept poenostavlja postopek za nadaljnje delovanje. Na ravni EU se vedno naredi koalicija, v zadnjih dveh mandatih sta jo sestavljali največji dve skupini, EPP in SD, ki sta skupaj z liberalci (Alde) zagotavljali potrebno večino za imenovanje komisarjev in razdelitev področij. Delo komisije je enostavnejše, če je podpora večja, kar vidimo tudi iz domačih primerov.
Podpiram to, da se tisti, ki želijo voditi evropsko komisijo, pojavijo in predstavijo v volilni kampanji ter ljudem razložijo svojo vizijo Evrope, tako ljudje lahko povežejo obraz s poznejšo funkcijo, kar je gotovo bolj demokratično. Naš kandidat Manfred Weber že nekaj časa obiskuje različne države in ciljno občinstvo, kar se mi zdi prava pot.

Če so ekonomska kriza in migracije zaznamovale minuli mandat, kaj bo ključno vprašanje za prihodnjih pet let?

Odpraviti posledice teh dveh kriz, ki sta Evropo razdelili po črti sever–jug, še globlje pa po črti vzhod–zahod. Ključno je, da tudi z drugačnim predsednikom evropske komisije, ki se bo potrudil bolj razumeti države z obeh polov – kajti v EU je, zaradi zgodovinskih razlogov, velika razlika med posameznimi državami na zahodu ali vzhodu – potem pa jih spraviti bliže pri ključnih vprašanjih.

Kot pomemben izziv jemljem večjo povezanost in kohezivnost v EU, s ciljem, da odpravimo velike razlike v Evropi, katerih posledica so notranje migracije. Te so po mojem mnenju ključni problem EU. Imamo dva zelo nevarna trenda. Eden so selitve s podeželja v mesta, napoved je, da naj bi do leta 2050 kar 80 odstotkov Evropejcev živelo v metropolitanskih regijah; drugi problem je selitev ljudi iz manj razvitih v razvitejše države. Če se EU ne bo razvijala enakomerno in če ne bomo nadaljevali zmanjševanja razlik, bo težko poenotiti politike in prihodnost Unije ne bo svetla.

Voditelji članic se morajo izogibati temu, kar so počeli britanski politiki, ki so 40 let hodili domov razlagati, kako je EU kriva za vse njihove težave, nato se jim je to vrnilo z obrestmi z brexitom, česar si zmerna politika gotovo ni želela.
Priznati si moramo, da nam EU zagotavlja naprej mir, zaradi česar je nastala, in tudi blagostanje. Povezana Evropa je edina možnost, da nas teh 500 milijonov ljudi odgovarja na konkurenčne izzive vse bolj globaliziranega planeta.
EU dodaja pristojnosti pri varovanju zunanjih meja, varnosti, boju proti terorizmu, vojaški in kibernetski varnosti, kar zelo podpiram. To so izzivi, ki jih moramo nagovarjati skupaj.

Se vam zdijo opozorila pred vzponom suverenističnih sil utemeljena?

Gotovo. Ti nacionalni egoizmi so zame največji strup sedanjega časa za EU. V primeru Velike Britanije se je pokazalo, kako daleč lahko gre ta zadeva. Proti temu je treba ukrepati tako, da politiki, ki vodijo države, pravočasno prepoznajo probleme časa in pripravijo kakovostne odgovore nanje. Če se zaradi politične korektnosti ali za več glasov na naslednjih volitvah izmikajo ključnim problemom, ti potem eskalirajo in postanejo podlaga za razvoj populizmov in radikalnih političnih strank. Ko se temu doda še nacionalna nota, postane zelo nevarno. Ne pričakujem, da bi v naslednjem mandatu te radikalne sile prevladale, kolegi, ki so že dlje v parlamentu, priznavajo, da je bilo v zadnjih letih tega »radikalnega strupa« že veliko več v razpravah kot kadarkoli v preteklosti.

Kakšen rezultat pričakujete?

Mislim, da je delo, ki smo ga do zdaj opravili v evropskem parlamentu in po terenu v Sloveniji ugodno izhodišče za pričakovanje dobrega rezultata. Predstavniki EPP smo bili do zdaj s petimi poslanci od osmih iz Slovenije, delegacija, ki je imela najvišji odstotek med vsemi članicami EPP. Ne poznam nobenega razloga, zakaj stranke članice skupine EPP tega ne bi mogle ponoviti, posebno glede na izkušena imena, ki so na listi. K sreči so to volitve, kjer poleg imena strank vse bolj šteje tudi personalizacija, in volivci se odločajo tako, kot je to v navadi pri županskih volitvah, ko štejejo predvsem rezultati in opravljeno delo.