Evropska Kalifornija na robu Pirenejev

Lizbona – Recimo, da vam je všeč Lizbona in bi se želeli, vsaj za nekaj časa, preseliti na pirenejski rob. Morda ustvarjate na področju visoke tehnologije in ste nekoč že delali v Silicijevi dolini, lahko da ste imeli celo lastno IT podjetje, ga zatem prodali in ustanovili novega ... Kdor se profesionalno znajde v dinamični startup sceni in mentaliteti: priti, hitro zrasti in oditi drugam, ta se utegne dobro počutiti tudi na Portugalskem – kajti vse bolj živahna in prepoznavna Lizbona ima ambicijo postati evropska Kalifornija.

Startup Lisboa, na primer, je neprofitna organizacija, ki je leta 2012 nastala na pobudo Lizbončanov. Njihovo mnenje šteje, kajti v mestni občini imajo participatorni proračun, kar pomeni, da vsako leto o kakšnem projektu odločijo meščani. Najprej predlagajo in zatem na glasovanju izberejo, kaj konkretnega bi hoteli spremeniti, kaj uresničiti. Potem ko so se pred desetimi leti – takrat je bila globoka kriza, župan glavnega mesta pa António Costa, sedanji socialistični predsednik vlade – odločili za projekt osnovanja inkubatorja za startup podjetja, je v eni od zapuščenih hiš v samem jedru zaživel Startup Lisboa. Od januarja 2016 je izvršni direktor Miguel Fontes.
 

Pogled nazaj in konkretnost

 Kdor pozna Lizbono, ve, kako bliskovito se v zadnjem času preobraža na bolje. A še pred desetletjem je bila z mnogimi razpadajočimi stavbami bolj pesimistično turobna kot optimistično navdihujoča, tudi turistično in zlasti podjetniško je pritegovala precej sramežljivo. »Večina praznih stavb v središču je bila v lasti bank, kajti v tem delu Lizbone [dobila sva se na sedežu na Rui da Prata nedaleč od Praça do Comércio] je bila nekoč finančna četrt.« Potem ko je mestna oblast izzvala bankirje, češ – Bi hoteli biti del novodobnega projekta, za katerega so dali pobudo meščani? – so se pozitivno odzvali v Montepio Geral: in zagotovili prostore za Startup Lisboa.

V nastalem podjetniškem inkubatorju je prvo vodilo, kajpada, visoka tehnologija, čeprav segajo podjetniško še na druga področja, kot so maloprodaja, turizem in v zadnjem času inovativni pristopi v restavracijah. Na tem zadnjem področju, denimo, je potreb sploh veliko, saj so mnoga mesta – in Lizbona je med njimi – turistično zmeraj bolj zanimiva, stari vzorci pri pripravljanju prehrane in sploh gostilniške organiziranosti pa ne gredo nujno v korak s časom. Klicev po inovativnosti je, kot pravi Fontes, ogromno, in zato bodo ob koncu letošnjega leta že drugič zapored pripravili pospeševalni program From Start-to-Table. »Program je mednaroden, ni namen le posodobiti ekosistema portugalskih restavracij, kajti prijave sprejemamo z vseh koncev sveta. Lani, denimo, smo imeli udeležence tudi iz Francije in Nemčije pa še iz držav, kot je Nikaragva«. Kaj konkretno ponujajo? »Cilj programa je pomagati udeležencem z znanjem, kako razvijati nov koncept restavracij, kar zadeva prehrano, prostor in še marsikaj, tudi kako vpeljati tehnološke inovacije pri upravljanju z zalogami, pri vodenju zaposlenih in urejanju rezervacij. Seveda so ključne novosti prav tako glede produktov, naj gre za hrano ali pijačo.« A to je samo en primer, za lažjo predstavo, kaj se dogaja pod vse bolj mednarodnim dežnikom Startup Lisboa.




 

Družina, prijatelji in norci

Pod njim je, kot razlaga Miguel Fontes, »trenutno okoli 100 izbranih startupov, kar 40 odstotkov je iz tujine, saj prihajajo od ZDA, Španije, Italije, Francije in Belgije do Švedske, Nemčije, Nizozemske, Švice, Romunije, Češke ..., nikogar pa še ni, čeprav je delovni jezik angleščina, iz Slovenije. Med njimi so podjetja, ki so se komaj postavila na noge in deluje v njih en človek ali dva, pa tudi taka s 130 zaposlenimi, ki fizično niso več na tem mestu, saj nimamo dovolj prostora.« Povejmo, da se lahko podjetniki na začetku, za lažji odriv, namestijo tudi v Casi Startup Lisboa in v njej bivajo vsaj nekaj časa ter da je v mrežo vključenih okoli 120 mentorjev, portugalskih in tujih, podobno kot mentorstvo pa so ključni partnerji (povezani so s podjetji kot Cisco, Google, Amazon, Microsoft, odvetniške pisarne …) in kajpada investitorji. »Podjetja vzpostavijo pri nas tehnološki del, tudi vse, kar je povezano s prodajo, nato pa se odpravijo na druga tržišča; najprej zato, ker je Portugalska majhna in je zamejen tudi trg, pa seveda zato, ker so startupi po definiciji nadgradljivi projekti, ki ciljajo mednarodno.« Saj kdo pa bi, če ne bi bilo tako, investiral vanje? … Vemo, da navadno sprva vanje finančno verjamejo le 3F po angleško: family, friends and fools, torej družina, prijatelji in norci, tukaj pa »jim tudi mi poskušamo najti investitorje, domače in tuje. Po mreži, ki smo jo razpredli, si prizadevamo povezovati partnerje, ki se morda potrebujejo, saj nam je jasno, kdo ponuja kaj in kdo se za kaj zanima.« Kakor je tudi znano, da startupe ob izvorni ambiciji, da bi čim prej bili mednarodna podjetja, spremlja bojazen, da lahko v resnici kmalu ugasnejo. »Kar je zlahka razumeti: uvajati nekaj, kar ni pred tem še nihče, pomeni tvegati. Morda projekt uspe – seveda ne brez trdega dela in naprezanja, samo sreča ni nikoli dovolj – lahko pa tudi hitro propade … A očitno je, da se korporacije že zelo dobro zavedajo, kako pomembna je zanje startup scena in da morajo sodelovati z njimi, saj ne morejo več vsega razvijati same.«


 

Kriza je »priložnost« smo za cinike

Kdor misli, da so lizbonski startup ekosistemi predvsem povezani s finančno krizo, ki je izbruhnila leta 2008, nima nujno prav. »Precej bolj zapleteno je«, pravi Miguel Fontes. »Tedaj je bil župan António Costa, socialist in sedanji predsednik vlade, čigar vizija je bila, da se mora Lizbona kot glavno mesto med spopadanjem s krizo postaviti v samo ospredje: z ambicioznimi javnimi politikami in pobudami. Verjel je, da je treba spremeniti paradigmo. Podjetništvo oziroma startupi so bili del te strategije, za katero pa se ne skriva le filozofija, češ, kriza je, delovna mesta moramo začeti ustvarjati na novih področjih. … Ni bilo le to, kajti v prvi generaciji podjetnikov so se nam pridružili visoko kvalificirani ljudje, ki niso imeli težav najti dobro službo in bi lahko počeli še marsikaj drugega.« A v težavnih časih, ki jih je bilo mogoče, če se izrazimo grobo, samo s »polno ritjo« promovirati kot priložnost – »kriza je vedno nekaj strašnega, saj prinaša revščino in številne probleme, ko morajo mladi predčasno zaključiti šolanje, ker si ga ne morejo privoščiti« – se je na Portugalskem, kakor tudi drugod, močno spremenil življenjski pogled na stabilnost. »Stabilnost ni več nekaj, kar bi nove generacije še lahko pričakovale; mladi so bili prisiljeni predrugačiti vrednote in začeti razmišljati drugače, izvirno … V družbi, ki jo označujemo za odprto, so zavladala nova pravila igre, ne moremo je več gledati z nekdanjimi očmi.« Znašli smo se v doslej neznanem ekonomsko-družbenem modelu, ko nas po novem močno določa mobilnost: v pozitivnem in negativnem pomenu besede. »Zdaj smo nekje na pol poti,« kajti nekateri še delajo po starem in uživajo privilegije nekdanjosti, kot je varnost, mladi pa že morajo gristi v življenje docela drugače. »Kdor nima pravih sposobnosti in ne pozna orodij, kdor ne ve, da sodobna vrata odpirajo kreativnost, znanje in nenehno učenje, se utegne znajti v izjemno težki situaciji. Teme sodobnosti so namreč umetna inteligenca, robotika, podatkovna znanost in podobno.« V tej smeri se morajo družbe premakniti korenito naprej, tudi in nemara še sploh portugalska, ki jo je v preteklosti »v primerjavi z drugimi državami Evrope zaznamovala nizka profesionalna usposobljenost delovne sile«, posledice česar je čutiti še danes.


 

Vse bolj na zemljevidu

In vendar je vse bolj dinamična Lizbona po novem vidna na zemljevidu, evropskem in svetovnem, ter prepoznavna na svetovni tehnološki mapi (novembra bodo spet gostili Web Summit Lisbon). Vse bolj je blagovna znamka za tehnološkost, kreativnost, podjetništvo ..., za kar ima po Fontesu zasluge tudi premier António Costa; precej dobro rezultate mu napovedujejo prav tako ob bližajočih se jesenskih splošnih volitvah. »Pred štirimi leti jih resda ni dobil, toda takrat zmagovalni konservativni strani oziroma dotedanjemu premieru Pedru Passosu Coelhu [Portugalce je vodil skozi krizo po nareku trojke] ni uspelo sestaviti vlade. Costa pa se je bil sposoben, prvič v 40 letih, dogovoriti z levičarskimi strankami: s komunisti, Levim blokom in zelenimi, ter prevzeti oblast. Mnogi so mu potem napovedovali, da ne bo vladal dolgo, zdaj pa končuje štiriletni mandat«, z le šestodstotnim deležem brezposelnosti, a tudi z močnim prekariatom v portugalski družbi. To odlikuje še nekaj, kar je videti in sploh slišati redkokje. Medtem ko se velik del sveta vse bolj prezirljivo pritožuje nad turisti, češ kakšno pustošenje puščajo za seboj: naj bo okoljsko, ekonomsko ali na trgu nepremičnin, kjer cene zaradi njih letijo v nebo, Miguel Fontes pravi, da se – za zdaj je gotovo tako – tega v Lizboni ni bati. »Zato ker imamo Portugalci radi ljudi in tujce še posebej.« In zato je ambicija Portugalske, da bi postala evropska Kalifornija, prava in najbrž pomeni izkoristiti pravi potencial.



_______________________________

 Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene informacije in stališča.