Tisti drugi otok

Dublin – Ulice irskega glavnega mesta so posejane z dvojezičnimi napisi, četudi irski jezik po uradnih podatkih aktivno uporabljata samo dva odstotka ljudi. Ambicije zaporednih vlad, da bi razširile njegovo uporabo, doslej niso prinesle bistvenih rezultatov, a država vztraja pri tem, da bo do konca prihodnjega desetletja irsko v vsakdanjih pogovorih govorilo vsaj trikrat toliko ljudi kot danes.

V Drumcondri, severnem predelu Dublina, ki je tudi volilno okrožje nekdanjega irskega premiera Bertieja Aherna, je bilo irščino mogoče slišati zgolj med kratkim pozdravom, ki si ga je trikratni taoiseach med najinim pogovorom izmenjal s krajevnim poslovnežem, enim od svojih dolgoletnih privržencev. Kolikor hitro je bilo mogoče, sta stara znanca prešla nazaj k angleščini. Šele kasneje sem izvedel, da večina irskih politikov irščino, oziroma tistih nekaj fraz, ki jih poznajo, uporablja izključno za nagovarjanje volivcev.





Z Ahernom, ki je politično kariero končal leta 2008, tik preden je državo zajela huda finančna in gospodarska kriza, se nisva pogovarjala o tem, kakšna bo prihodnost težko razumljivega, a zelo lepega jezika, ampak predvsem, kako se bo Irska, ki jo je nekoč vodil, znašla v Evropski uniji brez svoje največje zaveznice. »Proti Britancem se bojujemo že 900 let in s tega vidika mislim, da ne bi smeli imeti težav,« se je pošalil sogovornik, preden je priznal, da bi bilo za Irsko vseeno bolje, če bi se referendum 23. junija 2016 razpletel drugače, kot se je.
 

V imenu imperija

Irci, občutek je, da že od nekdaj, iščejo načine, kako bi se lahko razlikovali od svojih velikih sosedov. Britanska odločitev za izstop iz EU je to notranjo potrebo samo še okrepila, a paradoksalno tudi poudarila gospodarsko, kulturno, zgodovinsko in jezikovno povezanost med državama, ki sta bili nekoč del ene celote.

Profesor Eunan O'Halpin, s katerim sem se srečal na kolidžu Svete trojice v središču Dublina, je ta kontrast ponazoril na primeru več kot 400 let stare ugledne izobraževalne institucije, ki jo je po zgledu univerz v Oxfordu in Cambridgeu ustanovila britanska kraljica Elizabeta I. in na kateri O'Halpin poučuje sodobno irsko zgodovino. »Tako kot škotske univerze je tudi Trinity množično proizvajala može, ki so v svet odhajali delat v imenu britanskega imperija,« je pojasnil. Ta podatek po njegovih besedah na glavo postavlja popularen mit o tem, kako Irska v svoji zgodovini nikoli ni bila kolonizator in kako je bila njena interakcija z zunanjim svetom vselej benigna.

»Prav tako ni pretiravanje, če rečemo, da večina tistih, ki se dojemajo kot pravi republikanci in ki nasprotujejo severnoirskemu mirovnemu procesu, goreče navija za Manchester United oziroma Liverpool, znana irska nogometna kluba.« Še en paradoks, ki po profesorjevem mnenju kaže, kolikšna je irska izpostavljenost vsem oblikam britanske popularne kulture.

Francoski objem

Kaj pa odnos obeh držav do EU? Tudi na tem področju je jasno viden kontrast med britanskim evroskepticizmom in irsko proevropskostjo, iz katerega pa lahko predvsem manjša država potegne vrsto ugodnosti. Vse je odvisno od tega, kako dobro se bo znašla v skrčeni evropski družini, v kateri ne bo več njene glavne zaveznice.



Uradni Dublin je negativne učinke (odloženega) brexita v zadnjih letih poskušal nevtralizirati na različne načine, malce v paniki, predvsem pa zato, da bi se pokazal kot nasprotje uradnega Londona, se je na vsakem koraku trudil vzpostaviti nove politične, gospodarske in simbolne vezi z Evropo. Včasih tudi s partnerstvi, ki bi bila zunaj konteksta britanskega izstopa iz Unije videti nesmiselna. Otoška država se je konec lanskega leta, denimo, pridružila Frankofoniji, mednarodnemu združenju francosko govorečih držav. Odločitev je še toliko bolj nenavadna, ker se Irska že desetletja upira članstvu v (britanskem) Commonwealthu.

Irska je status države opazovalke v Frankofoniji upravičila s tem, da so nekateri svetovno znani irski literati svoja dela objavljali tudi v francoščini, njena poteza pa je bila tako doma kot na tujem razumljena predvsem kot poskus širjenja irskih zunanjepolitičnih obzorij zunaj angleško govorečega sveta in navsezadnje tudi kot dokaz njene popolne predanosti evropskemu projektu. Pikre ocene nekaterih britanskih komentatorjev, da premier Leo Varadkar iz nekdanjega dela Združenega kraljestva ustvarja nekakšno francosko izpostavo, so bile morda pretirane, a prav gotovo je ob diplomatskih podvigih vlade v Dublinu zavil z očmi tudi marsikateri proevropsko usmerjeni Irec.

Evropejci, do neke točke

Na evropskem odru Irsko danes predstavljajo predani Evropejci, z evroposlanko in podpredsednico evropskega parlamenta Mairead McGuinness na čelu​, za katero se ugiba, da bi lahko v naslednjem sklicu prevzela vodenje tega predstavniškega organa. Toda irski entuziazem za vse, kar nosi pridevnik »evropsko«, ni bil vedno tako izrazit. Samo spomniti se je treba irske zavrnitve lizbonske pogodbe na referendumu leta 2008.



Declan Ganley, uspešen poslovnež in nekdanji vodja panevropske politične stranke Libertas, je bil eden glavnih akterjev kampanje za njeno zavrnitev, ki pa je leto dni zatem, ko so na Irskem referendum ponovili, vseeno moral priznati poraz. Vse od takrat, kot mi je pojasnil, je razprava o prihodnosti EU na Irskem mrtva. Po njegovem jo lahko obudi samo šok v obliki nečesa, kar bi pomenilo neposredno grožnjo irski blaginji. Denimo poskus harmonizacije davčnih politik na ravni EU, s čimer bi Irska izgubila eno ključnih primerjalnih prednosti z drugimi državami članicami.

»Smo država na obrobju, zato moramo z davčnimi ukrepi zagotoviti primerljive konkurenčne razmere. Če izgubimo ta vzvod, je veliko prostora za širjenje evroskepticizma, saj nismo več neto prejemnica evropskih sredstev,« je pojasnil Ganley. Politična moč se s podeželja, ki po njegovih besedah umira, preusmerja v urbana središča, predvsem v Dublin. »In ljudem v Dublinu je vseeno za skupno kmetijsko politiko, zelo pa jim je mar za njihove službe v Googlu, Applu in vseh farmacevtskih podjetij, ki zaposlujejo velik del delovno aktivnega prebivalstva. Če ukineš davčne prednosti, ogroziš delovna mesta in v trenutku lahko iz ljudi, ki sedaj nimajo časa za to, da bi razmišljali o Evropi, ustvariš evroskeptike.«

Jezik in pravo

Kratkoročno in srednjeročno so možnosti za to majhne, kar pomeni, da lahko Irska svoje skrbi za zdaj usmeri izključno v brexit in vse probleme, pa tudi nekatere priložnosti, povezane z njim. »Priložnosti bodo, a jih ne bo veliko,« je prepričan Bertie Ahern, ki je kot najbolj obetaven gospodarski sektor navedel finančne storitve. Nekdanji premier se redno srečuje s tujimi poslovneži in direktorji velikih družb, ki o Irski razmišljajo kot o najboljši alternativi Združenemu kraljestvu znotraj EU, k takšni presoji pa jih napeljuje vrsta dejavnikov. »Vse več ljudi mi pravi, kako pomembno je, da govorimo angleško,« je poudaril Ahern.

Irščina bo od leta 2022 ne samo uradni, pač pa tudi delovni jezik v evropskih institucijah, kar menda lahko ogrozi samo pomanjkanje števila prevajalcev. Toda v kontekstu brexita je gotovo veliko pomembnejši podatek, da bo Irska po britanskem izstopu iz EU poleg Malte edina država, v kateri se bo angleščina uporabljala kot prvi jezik.



»Ne samo da smo angleško govoreči, smo tudi država s sistemom običajnega (angleškega) prava, kar je verjetno vsaj toliko pomembno kot jezikovni vidik,« je prepričan Declan Ganley. Običajno pravo zagotavlja spoštovanje zasebnih lastninskih pravic, sodišča pa se pri sprejemanju odločitev zanašajo na sodne precedense, kar je pomembno predvsem z vidika vlagateljev. »Tudi če prihajate iz Francije, takšnega sistema ni težko razumeti.«

Igra ničelne vsote

Kar je težje razumeti in napovedati, je predvsem dolgoročen položaj države, ki se na vsak način trudi zmanjšati svojo odvisnost od velike sosede, a se hkrati boji, da se bo znašla v igri ničelne vsote, v kateri bo morala izbirati med (britansko) preteklostjo in (evropsko) prihodnostjo. »Želim si ostati del EU, toda z enim očesom bomo morali spremljati, kaj bo Združeno kraljestvo storilo z brexitom,« je povedal Ganley. »Če lahko iz njega ustvari neko uspešno zgodbo, če sklene vrsto trgovinskih sporazumom z ZDA, Kanado, Avstralijo Novo Zelandijo in če pride do velikega razvoja in povezovanja anglosaških držav, tega ne bomo mogli ignorirati.«

Irske dileme so po mnenju sogovornikov veliko globlje od vprašanja kopenske meje z Združenim kraljestvom, ki je do sedaj povsem dominiralo v razpravah o brexitu. Osnova zanje so nacionalna identiteta in vsi njeni sestavni deli, iz katerih pa bo vsaj v tem primeru težko izpeljati suhe politične izračune.
_____________________________________

Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene informacije in stališča.