Tadeja Pogačarja moraš imeti rad. Čeprav je že tretje leto zapored kolesarska številka ena na svetu in je, ko se bori za zmage na najvišji ravni, nenasiten »kanibal«, na kolesu ni izgubil otroške igrivosti, s katero navdušuje od prihoda v profesionalno karavano leta 2019. Odtlej je postavil nešteto mejnikov in postal najbolje plačani kolesar na svetu, vendar ostaja preprost fant s Klanca pri Komendi, ki sosedu zna priskočiti na pomoč, ko jo potrebuje.

Kar 17 zmag je v izjemni sezoni 2023 slavil Pogačar, največ v petih letih na najvišji ravni. Med njimi drugo leto zapored ni bilo Toura, ki ga je osvojil v letih 2020 in 2021, saj je še en epski dvoboj z Dancem Jonasom Vingegaardom končal na 2. mestu. Zato pa je zvezdnik ekipe UAE kot prvi Slovenec dobil dirko po Flandriji, najbolj prestižno enodnevno preizkušnjo. Ob tem je Sloveniji na svetovnem prvenstvu v Glasgowu prikolesaril bron, prvo kolajno na cestni dirki profesionalcev po letu 2001, ko je na tretji stopnički stal tudi njegov kolesarski »oče« Andrej Hauptman.

Pika na i je bila tretja zaporedna zmaga na oktobrski dirki po Lombardiji, kar je nazadnje leta 1949 uspelo Faustu Coppiju, ki v Italiji velja za največjega vseh časov, šampiona šampionov. Tudi tisti, ki so v svetovnem merilu dosegli največ v kolesarski zgodovini, Pogačarja sprejemajo kot sebi enakovrednega.

»Pogačar je tisti iz sedanjega rodu, ki je najbolj podoben Eddyju Merckxu in meni. Zmaguje v začetku sezone, lahko zmaga na Touru in na jesenskih dirkah ob koncu sezone, za nameček to počne v velikem slogu. Mislim, da lahko zmaga na vseh dirkah, če si tako želi in se pripravi zanje. Lahko dobi vse spomenike, mislim pa tudi, da lahko Tour dobi petkrat, če ne večkrat, včasih pozabljamo, kako mlad je še. Nič ne bi imel proti, če bi mu to uspelo,« je v pogovoru za Delo o svojem 25-letnem slovenskem nasledniku povedal Bernard Hinault, zmagovalec desetih tritedenskih dirk, ki je leta 1985 slavil zadnjo francosko zmago na Touru.

Pokazal človeško plat

Pogi je vse našteto letos dosegel, čeprav je pokazal tudi svojo človeško, ranljivo plat. Prvič v profesionalni karieri se mu je aprila pripetil hujši padec, pri katerem si je zlomil levo zapestje. Ob tem je do izraza prišel moto, pod katerim dirka, odkar je sedel na kolo – nikoli ne odnehaj in nikoli se ne predaj. Običajen profesionalec bi najbrž končal tekmovalno sezono, Pogačar je po tem osvojil naslov slovenskega prvaka, dobil dve etapi na Touru, osvojil bron na SP in dobil Lombardijo …

»Bolezni, padci, zlomljena roka, še marsikaj drugega se je dogajalo letos. Moja glava julija, avgusta in septembra ni bila na vrhuncu, če bi lahko kaj spremenil za nazaj, bi to,« se je kljub izjemnim uspehom Pogačar samokritično ozrl v leto, v katerem je bila njegova glava vendarle pri pravi stvari.

Kljub hudi utrujenosti po SP je avgusta priskočil na pomoč žrtvam poplav v Sloveniji. V nekaj urah je na Kongresnem trgu kolesarskim navdušencem podpisal 1793 avtogramov in z njimi naredil 1214 selfijev. Za vsakega izmed njih je prispeval po deset evrov in skupaj s prostovoljnimi prispevki njegovih navijačev se je zbralo več kot 37.500 evrov.

Lanski slovenski športnik leta ni edini športni ali kolesarski as, ki se je v težkih časih spomnil na rojake, pa tudi ne edini, ki je dosegal izjemne rezultate. Zaveda se, da je v dobri družbi. »Kdo si zasluži nagrado, so sladke slovenske skrbi. Zasluži si nas jo več, vendar jo je težko podeliti vsakemu. Slovenci smo lahko ponosni na to, kam smo se povzpeli, zmagujemo povsod,« je nad dosežki slovenskega zlatega kolesarskega rodu navdušen Pogačar, za katerega je leto 2023 že preteklost. Danes se odpravlja v Španijo na priprave za sezono 2024, za katero načrti niso nič manj smeli kot doslej – tretji slovenski Tour, prva mavrična majica svetovnega prvaka in olimpijsko zlato na cestni dirki.