Božičkovi pomočniki pripravili 15.000 daril, iščejo še pomočnike za razvoz

Po Sloveniji se v predprazničnih dneh množijo dobr(odeln)i možje in gospe. Medtem ko je vseh 9177 otrok in 4212 starostnikov našlo letošnjega Božička za en dan ter njihovi škratje zdaj iščejo prostovoljce za njihov razvoz, je celjska Božičkova tovarna daril za vse ljudi dobre volje odprta še do 20. decembra.

Do takrat bo na pot do skoraj vseh starostnikov v domovih in zavodih po Sloveniji krenilo tudi 21.000 voščilnic, ki so jih zanje izdelali in vanje položili dobre želje številni prostovoljci. Za številne ostarele in osamljene je pogosto veliko bolj kot darilo dragocen obisk in objem, pritrjujejo sogovorniki.

Društvo Enostavno pomagam je že konec novembra odprlo deseto Božičkovo tovarno daril. V akciji, ki so jo prvič izpeljali leta 2015, so do zdaj obdarili več kot 8600 otrok iz širše celjske regije. Za darila poskrbijo dobri ljudje, ki si izberejo otroka in zanj kupijo darilo ali dajo donacijo, otroci pa darilo dobijo na dom iz rok gasilcev ali policistov v družbi prostovoljcev društva.

Predsednik društva Enostavno pomagam Milan Ninić pravi, da si letos želijo obdariti tisoč otrok. FOTO: Špela Kuralt

Otroka (pri vsakem je zapisana tudi starost) si vsak lahko izbere na spletni strani Božičkove tovarne daril. Če se donator odloči, da bo otroka obdaroval sam, mora darilo imeti najmanj pet stvari: sladke dobrote, šolske potrebščine, ustvarjalne materiale, higienske pripomočke, družabno igro in knjigo. Potem se oglasi v Božičkovi tovarni daril na celjskem Glavnem trgu, kjer darilo zavije v poseben papir. Tovarna je odprta še ta in naslednji teden, med delovniki popoldne, ob koncih tedna pa ves dan.

Predsednik društva Enostavno pomagam Milan Ninić pravi, da so prvo leto želeli obdariti sto otrok, a so že takrat presegli to številko. Več kot 290 otrok je dobilo darilo, potem pa se je številka le še višala in višala. Letos si želijo obdariti tisoč otrok, vsi bodo darilo prejeli do božiča.

»Najlepši občutek je na božično jutro, ko veš, da v širši celjski regiji več kot tisoč otrok odpira darilo in se veseli njegove vsebine. Zgodbe s terena so pa tako žalostne kot vesele. Iz vseh zgodb črpamo motivacijo in željo, da nadaljujemo dobrodelnost v našem kraju. Naše društvo ni samo vezni člen med nekom, ki ima, in nekom, ki potrebuje pomoč, ampak spreminjamo miselnost naših občanov in aktivno spodbujamo k sodelovanju. Ne gre samo za materialne in finančne donacije, ampak jih aktivno nagovarjamo, da si vzamejo čas za nekoga. Včasih je tudi samo pogovor ali dotik dovolj, da nekomu pomagaš,« poudarja Ninić.

Lepe misli za vsakega starostnika

Temu pritrjuje tudi Ana Petrič, Slovenka leta 2023 po izboru bralcev revije Jana, sicer magistra socialnih ved in direktorica Doma starejših Vrtojba, ki se že deveto leto trudi, da bi prav vsak starostnik v Sloveniji, ki živi v domu starejših oziroma zavodu, prejel božično voščilnico in z njo lepe misli. Mala pozornost za veliko veselje je njen osebni projekt, ki se ga je lotila zaradi svoje stare matere Vere, ki je močno zaznamovala njeno življenje.

Male pozornosti za veliko veselje bodo tudi letos, prihodnji teden razveselile 21.000 starostnikov v domovih in zavodih po Sloveniji. FOTO: arhiv Ane Petrič

»Vsak december je pri oknu čakala poštarja, da je v poštni nabiralnik odložil čudovite voščilnice, ki jih je na Notranjsko prejemala predvsem od sorodnikov z Dolenjske,« pripoveduje. Na voščilnicah so bili simboli sreče, veseli obrazi otrok, zimske pokrajine, okrašene smrečice, darilca in same lepe reči, povezane z veseljem, zadovoljstvom, spokojnostjo in smislom praznikov, družino.

Pisane črke, lepe želje, pozitivna sporočila so nanjo zelo dobro vplivala. Vsako voščilnico je zataknila za vitrino in jo še potem večkrat pogledala ter se sama pri sebi nasmehnila. Lepo mi je bilo opazovati njeno zadovoljstvo in občutek, da ima nekoga, tudi če je daleč stran,« poudarja. To zdaj poskuša prinesti tudi drugim starejšim, kar pa ji brez empatičnih posameznikov, družin, skupin in organizacij, ki razumejo, kako pomembno je narediti nekaj za starejše, ne bi uspelo. Letošnja akcija, pravi, je zanjo še posebej dragocena, saj ji je precej pomagala družina. Skupaj so pregledovali, preštevali, pakirali in prenašali škatle.

Akcijo čestitk za starostnike je Ana Petrič začela pred devetimi leti zaradi svoje stare matere Vere, ki je močno zaznamovala njeno življenje. FOTO: arhiv Ane Petrič

Prvo leto so izvedli projekt samo za stanovalce doma starejših občanov v Notranjih Goricah, kjer je bila zaposlena. Ker je bil odziv nad pričakovanji, so naslednje leto želeli zbrati 6000 voščil, po petdeset za vsak dom, in ker so znova precej presegli to število, so si drznili za cilj postaviti 21.000 voščilnic – za vse starejše v institucionalnem varstvu.

Največ voščil so prejeli med pandemijskim letom, kar približno 80.000, zato so romala še v društva, v skupnosti, prav vsako je dobilo svojega prejemnika. »Nora številka in še bolj nora misel, da je sodelovalo približno toliko oseb, nekateri z enim voščilom, drugi z več sto,« pravi.

Vsako preberejo, preden pride do naslovnika, da je v njej predvsem spodbudno pozitivno sporočilo in da ni preveč verske vsebine. »Najbolj se me dotaknejo voščila ljudi v zelo visoki starosti, ki so osamljeni ali sploh nimajo nikogar. Pisava starejših so pisane črke in hitro je opaziti, da roka ni več tako mirna in je za zapis potreben trud. To me kar zlomi in včasih mi je žal, da ni njihovega naslova, ker bi jih sicer kar obiskala. Prisrčna so voščila malih otrok, ki tudi s tem, ko ustvarjajo z vrstniki, prijatelji ali družino, razvijajo občutek solidarnosti, povezanosti in empatijo,« je prepričana. Marsikateri pošiljatelj, ki napiše še svoj naslov, tudi sam prejme kakšno pisemce starejšega.

Tudi vzgoja za vrednote

Akciji, za katero so najbrž izvedeli z družbenih omrežij, so se pridružili tudi Slovenci po svetu; iz Kanade, Dubaja in Nove Zelandije, letos celo socialno ogroženi otroci iz Gambije, ki sploh ne poznajo naših običajev niti nimajo pripomočkov. Papir in barvice jim je podarila prijateljica Ane Petrič Tina, ki je pri njih vsako leto prostovoljka.

Leta 2019 se je Mali pozornosti za veliko veselje pridružila tudi Danijela Horvat Samardžija, sicer predavateljica na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Tudi ona je začela zaradi svoje pokojne babice, ki je trpela za demenco, a se je kljub temu razveselila voščilnic v barvah.

»Prvo leto sva z mamo izdelali sto voščilnic, lani 1300, letos 1511. Poleg tega jih je na fakulteto na mojo pobudo prispelo še 1006, od tega jih je samo upokojena vzgojiteljica izdelala in popisala 357, 400 jih je prispevala gospa iz Krkavč, ki se ukvarja s prodajo doma narejenih voščilnic, preostale pa še študenti ter zaposleni in otroci iz semedelskega vrtca,« našteva sogovornica.

Profesorica didaktike družboslovja poudarja, da s tem tudi svoje študente vzgaja za vrednote, izdelovanje božičnih voščilnic pa jo vse od konca velike noči do predbožičnega časa po več ur druži tudi z mamo. Ker je doživela možgansko kap, ima veliko težav, ki pa jih med ustvarjanjem lažje prenaša.

»Izdelujeva čim bolj pisane, raznolike voščilnice in v različnih tehnikah, kar samo po sebi narekuje, kaj zapiševa vanje. Trudiva se tudi, da je raznolika vsebina, letos sva dobre misli zapisali tudi v drugih jezikih, v italijanščini, angleščini, hrvaščini, saj sem med svojimi obiski po domovih opazila, da v njih bivajo tudi tuje govoreči starostniki,« pravi. Sicer pa jo je Ana Petrič navdihnila, da se je tudi sama lotila več akcij za starejše, med drugim zbiranja plišastih igrač in pripomočkov za ustvarjanje za osebe z demenco pa tudi voščilnic za veliko noč za čim več starostnikov.

Poleg najrazličnejših celoletnih oblik pomoči se ranljivim in osamljenim v prazničnem času posveča tudi Karitas. Kot povzema generalni tajnik Peter Tomažič, so njihovi Miklavževi angelčki z youngCaritas – Mlade Karitas razdelili več kot tisoč paketov daril, s pomočjo vrtcev, osnovnih šol in srednjih šol, različnih organizacij in skupin ter posameznikov pa so izdelali več kot 10.000 Pisem za lepši dan, ki bodo naslednji teden prispele do starejših.

Mogoče je sodelovati, denimo, pri pobudi Kupim igro, s katero zbirajo sredstva za nakup didaktičnih in družabnih iger, ki so priložnost za družinsko povezovanje in razvoj spretnosti ter jih podarjajo družinam po Sloveniji. »Stiske osamljenih zlasti v zimskem času poskušamo blažiti tudi z akcijo Povezani preko telefona, v kateri mladi pokličejo starejše in osamljene, več kot 30.000 prostovoljcev jih bo v teh dneh pred božičem obiskalo tudi na domu. Vsako leto opravijo med 70.000 in 80.000 obiskov na domu, največ prav pred prazniki. To jim zelo veliko pomeni,« poudarja.

Med njimi je tudi Karitasova prostovoljka Marija Klančar iz Logatca, ki se je za to, da bo z obiski osamljenih in bolnih lepšala njihove dni, odločila že pred več kot tremi desetletji. »Imela sem bolno mamo, tri otroke in službo, hkrati pa tudi zlate sosede, ki so obiskovali mojo mamo in ji pomagali, ko me ni bilo doma. Tedaj sem se odločila, da bom nekoč, ko bom imela čas, drugim vračala tudi sama. Ti obiski predvsem starejšim pomenijo ogromno, včasih jim prinesemo kakšno voščilnico, rožico ali darilce, a največ jim pomeni to, da ga primeš za roko, ga objameš in mu prisluhneš, tako vsaj malo ublažiš osamljenost. Najraje se pogovarjajo o svoji mladosti,« pripoveduje.

Kot prostovoljka dežura tudi na recepciji logaškega katoliškega doma starostnikov Marije in Marte, v druženje s starostniki pa je »uvedla« tudi svojega vnuka in snaho, dodaja. »Vsa ta srečanja in druženja zelo bogatijo tudi mene, lahko bi rekla, da živim za to,« pravi iskreno. Drugim pa svetuje: »Ne se bati starejših ljudi in sploh ni treba veliko; nasmeh, dotik, to, da ga poslušaš in mu vliješ občutka, da ti je mar.«