Tudi zlomljeno rebro za ceno prve zvezdice

Jesenice – Kot da ne bi bilo žalostnih novic o smrti Boga Jana in malo za njim še Toneta Galeta v zadnjih tednih med slovensko hokejsko družino že dovolj, včeraj je bil spet marsikdo med častilci naših junakov z ledenih ploskev v solzah: umrl je Cveto Pretnar. Legendarni vratar, izjemen učenec jeseniške hokejske šole, eden najboljših v zgodovini kluba. 

Dobil je marsikatero bitko na ledu, tej zadnji pa v bolniški postelji ni bil več kos. Rešitve ni bilo več, v noči na sredo je v 62. letu prenehalo biti srce dolgoletnega reprezentanta. Pred natanko petimi leti, 25. aprila 2013, so hokejske Jesenice objokovale prezgodnje slovo Elvisa Bešlagića, zdaj so ostale še brez svojega »Bertija«, kot je bil vzdevek odličnega vratarja. Podmežakla je dolga leta ploskala številnim čuvajem mreže, domačim in tudi tujim. Ne nazadnje je tudi omenjeni Gale spoznaval skrivnosti veščin v hokejskih vratih prav na jeseniškem ledu, le da se je pozneje uveljavil v Tivoliju, Pretnar pa je bil od prvega dne, ko je kot kratkohlačnik prikorakal v hram hokeja ob Savi Dolinki, pa do konca svoje športne poti zvest rdečim barvam.

Izjemna pripadnost

Bili so drugi časi, prestopov na tuje komaj kaj, pripadnost klubu, kraju, navijačem in regiji je bila posebna. A ko so tudi v taborih tekmecev opazovali veščine izjemnega vratarja med železarji s številko 20 na hrbtu, so si ga želeli imeti v svojih vrstah. Tudi v Celovcu, takrat zelo odklonilnem do Slovencev, so razmišljali o potezi, ki pa je v tistih okoliščinah preprosto niso mogli izvesti: da bi čarovnika iz vrat jeseniškega moštva pripeljali ob Vrbsko jezero. Bila so to zgodnja osemdeseta prejšnjega stoletja in četudi je KAC spoštoval in poznal slovenske hokejiste, so šele čez dolga tri desetletja v pisarno tridesetkratnih avstrijskih prvakov začeli vstopati prvi igralci z južne strani Karavank.

A skromen, kot je bil, in zadovoljen, da lahko navdušuje navijače Jesenic in reprezentančnega moštva, je bil Pretnar vedno zadovoljen v domačih krajih. Izbrane vrste si brez njega ni bilo mogoče predstavljati, nepozabne olimpijske dneve je doživljal v Sarajevu, leta 1984, prav posebna sta bila v tistih sezonah prestiž in medsebojno spoštovanje z Olimpijinim vratarjem Dominetom Lomovškom.

Za državno reprezentanco je zbral 123 nastopov, ponosno je sodeloval tudi na prvih tekmah slovenske izbrane vrste. Sploh pa za marsikoga med privrženci železarjev ostaja nepozaben uvodni finale v samostojnosti, ko ga je med 6. tekmo v Podmežakli doletel zlom rebra, le redki so verjeli, da bo zbral moč za nastop na zadnji tivolski predstavi. Trener Vladimir Krikunov ga je nenehno spodbujal, zdravnik Nebojša Stojaković in fizioterapevt Jože Fele sta »čarala«, na koncu pa je s sanjsko predstavo prav ta izjemen vratar prispeval velik delež k zgodovinski prvi zvezdici Jesenic v Sloveniji.

Prav gostobeseden ni bil nikdar, v pogovorih sta ga odlikovali iskrenost in odkritost. Med soigralci in tekmeci pa je ohranjal izjemno spoštovanje. In vsi skupaj ga bodo v takšnem spominu tudi ohranili.